Jedro

Po ustaljeni sodni praksi je treba ločiti tisto vzdrževanje groba, ki je zaradi smrti določene osebe objektivna nujnost njegovih bližnjih, od tistega, ki ga bližnji izvršujejo zaradi ohranjanja spomina na umrlega. Za pravno priznano premoženjsko škodo je mogoče šteti le prvo obliko, in sicer v obsegu, ki zajema krajevnim razmeram primerne stroške ureditve groba po pokopu in v času žalovanja.

S poravnavo pogodbene stranke odstranijo le negotovost v zvezi s posledicami, ki jih je v trenutku njene sklenitve mogoče pričakovati po običajnem, normalnem teku stvari. Ni pa z njo zajeto prikrajšanje, ki nastane, če se po njeni sklenitvi pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo sodišče pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe.

Izrek

Revizija druge tožnice M. K. se zavrže. Revizija prve tožnice glede odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo in stroških se zavrže. Sicer se revizija prve tožnice zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožnice za plačilo odškodnine za škodo za vzdrževanje groba ter za stroške v zvezi z obiskom groba za obdobje od 7. 1. 1999 do 6. 1. 2004. Zavrnilo je zahtevek obeh tožnic za povračilo škode zaradi izgube za preživljanje od 7. 1. 1999 do 6. 1. 2004 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek za plačilo višje mesečne rente v znesku 455,18 EUR za vsako in zahtevek za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo za vsako po 3.325,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 1999 do plačila. Ocenilo je, da uveljavljani pogrebni stroški ne spadajo med običajne stroške za pogreb oziroma da ne gre za pravno priznano škodo. Škoda zaradi izgube preživljanja in nepremoženjska škoda pa je bila že v celoti zajeta s poravnavo z dne 6. 4. 1998. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene ugovore. Ni jasno, na podlagi česa sodišče sklepa, da sta poravnavo glede škode zaradi izgube preživljanja in rente sklenili tožnici, če je v poravnavi kot stranka navedena S., ne pa M. K. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, ne da bi izvedlo predlagane dokaze, zlasti z zaslišanjem prve tožnice. Stroški za vzdrževanje groba in potni stroški v zvezi z obiskovanjem groba so pravno priznana škoda. Ne strinja se s stališčem, da ni mogoče priznati odškodnine, ki oškodovankama ni bila znana v času sklenitve poravnav. M. K. bi bila upravičena do bistveno višje rente.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija druge tožnice M. K. ni dovoljena, revizija prve tožnice R. K. pa je delno nedovoljena in delno neutemeljena.

O reviziji druge tožnice M. K. 6. Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka (92. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Druga tožnica M. K. je rojena 14. 4. 1988 in je 14. 4. 2006, to je pred vložitvijo revizije, postala polnoletna. V postopku pred sodiščem prve in druge stopnje je drugo tožnico, ki je bila tedaj mladoletna, zastopala njena mati – prva tožnica, njo pa odvetnik. Za vložitev izrednih pravnih sredstev mora odvetnik predložiti novo pooblastilo (drugi odstavek 95. člena ZPP). Ker je odvetnik ob vložitvi revizije predložil le novo pooblastilo za prvo tožnico, ne pa tudi za drugo tožnico, je izkazano le pooblastilno razmerje med njim kot pooblaščencem in prvo tožnico kot pooblastiteljem, ne pa tudi razmerje med njim in drugo tožnico.

7. Nedovoljeno revizijo druge tožnice je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O nedovoljenosti revizije prve tožnice glede odločitve o nepremoženjski škodi in stroških

8. Revizija je dovoljena zoper pravnomočno sodbo, če vrednost izpodbijanega dela presega 1,000.000 SIT (sedaj 4.172,92 EUR; drugi odstavek 367. člena ZPP). Z revizijo izpodbijani del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode v višini 3.325,58 EUR, ne presega revizijskega praga. Dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka v tem delu je samostojna in drugačna kot dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode, zato se tudi vrednost spornega predmeta upošteva ločeno (primerjaj drugi odstavek 41. člena ZPP).

9. Revizija prve tožnice tudi ni dovoljena v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Revizija zoper sklep je namreč dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, saj sklep o stroških ni sklep, s katerim se postopek konča. 10. Vrhovno sodišče je revizijo prve tožnice glede odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo in stroških zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije prve tožnice

11. Sodišče druge stopnje je v tej pravdi zavzelo stališče o vseh bistvenih vprašanjih, to je, ali je škoda zaradi vzdrževanja in obiska groba pravno priznana škoda in ali je bila škoda prve tožnice zaradi izgube preživljanja zajeta s poravnavo z dne 6. 4. 1998. Standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje je nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje. Kadar pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujno, da ponovi vse dokazne argumente, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je s pritožbenimi ugovori seznanilo in da jih ni enostavno prezrlo.

12. Sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Glede na zavzeto materialnopravno stališče, da je bila predmet sklenjenih poravnav z dne 6. 3. 1998 in 6. 4. 1998 popolna poravnava škode zaradi škodnega dogodka z dne 23. 7. 1996, se predlagani dokazi ne nanašajo na pravno pomembna dejstva.

13. Pravilno je materialnopravno stališče, da stroški za vzdrževanje in obisk groba v Bosni in Hercegovini ne spadajo med običajne pogrebne stroške iz prvega odstavka 193. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po ustaljeni sodni praksi je treba ločiti tisto vzdrževanje groba, ki je zaradi smrti določene osebe objektivna nujnost njegovih bližnjih, od tistega, ki ga bližnji izvršujejo zaradi ohranjanja spomina na umrlega. Za pravno priznano premoženjsko škodo je mogoče šteti le prvo obliko, in sicer v obsegu, ki zajema krajevnim razmeram primerne stroške ureditve groba po pokopu in v času žalovanja. Med navedene stroške že po naravi stvari ne morejo spadati izdatki, ki so namenjeni vzdrževanju in obiskovanju groba, vendar so od pogreba časovno oddaljeni.(1)

14. Predmet poravnave med prvo tožnico in toženko z dne 6. 4. 1998 je bilo povračilo škode zaradi izgube preživljanja in plačilo rente za obe tožnici. Poravnava je po svoji vsebini pogodba civilnega prava, za katero veljajo splošne predpostavke veljavnosti pravnega posla. Osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti (prvi odstavek 1089. člena ZOR). Ker je namen dvostranske pogodbe prekinitev spora oziroma odprava negotovosti, brez utemeljenega razloga ni mogoče uveljavljati pravic mimo sklenjene poravnave niti izpodbijati njene veljavnosti. Sodna praksa je glede vprašanja, kaj zajema predmet poravnave o povračilu škode zaradi izgube preživljanja, enotna. S poravnavo pogodbene stranke odstranijo le negotovost v zvezi s posledicami, ki jih je v trenutku njene sklenitve mogoče pričakovati po običajnem, normalnem teku stvari. Ni pa z njo zajeto prikrajšanje, ki nastane, če se po njeni sklenitvi pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo sodišče pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe (primerjaj 196. člen ZOR). Bistveni pogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka za spremembo dogovorjene rente je torej, da trditveno gradivo tožeče stranke vsebuje navedbe (1) o okoliščinah, pomembnih za določitev rente, ki so obstajale v času sklenitve izvensodne poravnave; in (2) o dejstvih, ki kažejo na to, da so se okoliščine po sklenitvi izvensodne poravnave pomembneje spremenile. V celoti se je mogoče strinjati s sklepom sodišč prve in druge stopnje, da tožeča stranka s tem, ko je zatrjevala, da je prva tožnica prava neuka stranka in da ni poznala okoliščin v zvezi z odmero rente, trditvenemu bremenu ni zadostila. Ker tako ni navedla vseh dejstev, ki morajo obstajati, da bi sodišče izreklo pravno posledico, izraženo v tožbenem zahtevku, je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

15. Revizijsko sodišče je revizijo prve tožnice v delu glede odločitve o premoženjski škodi zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej načelno pravno mnenje Poročilo VSS 2/89, str. 1, odločba II Ips 146/2000 z dne 22. 5. 2008 in druge.