Jedro

Predmet spora je dokončni upravni akt, s katerim je prvostopni organ zavrnil tožnikovo vlogo za izbris opombe (21800 A le do 50 km/h) v vozniškem dovoljenju upoštevaje, da je tožnik dne 29. 10. 2009 opravil vozniški izpit za voznika motornih vozil kategorije A (brez omejitev).

Pri svoji odločitvi se je prvostopni organ oprl na določila 1. odstavka 147. člena ZVCP, veljavnega v času odločanju o tožnikovem zahtevku v povezavi s tedaj veljavnimi določili Pravilnika o vozniških dovoljenjih, ki je bil izdan na podlagi noveliranega ZVCP (ZVCP-1E). Slednji med drugim v 102. členu določa, da morajo vsi imetniki vozniških dovoljenj najpozneje v 10-ih letih od uveljavitve tega zakona zamenjati vozniška dovoljenja, izdana na obrazcih, predpisanih med drugim s Pravilnikom o vozniških dovoljenjih (Uradni list RS, št. 117/02, 100/03 in 59/04) ali Pravilnikom o vozniških dovoljenjih (Uradni list RS, št. 80/05) z vozniškim dovoljenjem na obrazcu, ki bo predpisan v skladu z Direktivo 2006/126/ES. Ob zamenjavi vozniškega dovoljenja obdržijo imetniki vozniških dovoljenj vse pravice, ki izhajajo iz tega vozniškega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil vlogo tožnika z dne 30. 10. 2009 za vpis kategorije A v njegovo vozniško dovoljenje št. ... z dne 11. 2. 2004, ki naj bi se vpisala tako, da bi se črtala vpisana omejitev pod opombo (21800 A le do 50 km/h), saj je dne 29. 10. 2009 tožnik opravil vozniški izpit za voznika motornih vozil kategorije A (brez omejitev). Po njegovem mnenju bi morala ostati vozniška dovoljenja v uporabi do poteka roka veljavnosti, tako da se ne kratijo že pridobljene pravice. V obrazložitvi na podlagi predloženega potrdila Izpitnega centra v Ljubljani z dne 30. 10. 2009 prvostopni organ ugotavlja, da je tožnik opravil vozniški izpit za vožnjo motornih vozil kategorije A, svoji vlogi pa je priložil tudi zdravniško spričevalo in fotokopijo vozniškega dovoljenja z dne 11. 2. 2004 za vožnjo motornih vozil kategorij A do 50 km/h, B, G in H. Na podlagi 1. odstavka 147. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Uradni list RS, št. 56/08 – uradno prečiščeno besedilo in 58/09) se vozniško dovoljenje izda osebi, ki je telesno in duševno zmožna voziti motorno vozilo, kar dokaže z veljavnim zdravniškim spričevalom in je opravila vozniški izpit. Po določbi 4. člena Pravilnika o vozniških dovoljenjih (v nadaljevanju: Pravilnik) je treba vlogi za izdajo vozniškega dovoljenja med drugim priložiti veljavno zdravniško spričevalo in potrdilo o opravljenem vozniškem izpitu, ki je pogoj za izdajo vozniškega dovoljenja na podlagi 147. člena ZVCP. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za izdajo vozniškega dovoljenja kategorije A brez omejitev, ker pa je že imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja kategorij A le do 50 km/h, B, D in H pa se mu vozniško dovoljenje kategorije A izda na takšen način, da se mu izda novo vozniško dovoljenje na obrazcu, ki je predpisan v 10. členu Pravilnika, pri čemer se mu priznajo vse kategorije, ki jih je imel v starem vozniškem dovoljenju. Vendar pa ni možno novo pridobljene kategorije vpisati v vozniško dovoljenje z dne 11. 2. 2004 zgolj s tem, da bi se črtala opomba, ki je veljala za kategorijo A le do 50 km/h. Z izdajo novega vozniškega dovoljenja se ne kratijo že pridobljene pravice, saj 2. odstavek 102. člena ZVCP v prehodnih in končnih določbah določa, da ob zamenjavi vozniškega dovoljenja obdržijo imetniki vozniških dovoljenj vse pravice, ki izhajajo iz tega vozniškega dovoljenja. Ker tožniku ni mogoče izdati vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije A zgolj z izbrisom opombe v vozniškem dovoljenju z dne 11. 2. 2004, je prvostopni organ na podlagi 1. odstavka 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) njegovo vlogo zavrnil. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zoper navedeno prvostopno odločbo zavrnil, ker je presodil, da je prvostopni organ pri svoji odločitvi pravilno uporabil materialni predpis, s tem ko je zavrnil vpis novopridobljene kategorije A brez omejitev v obstoječe tožnikovo vozniško dovoljenje z dne 11. 2. 2004, kjer je bila vpisana kategorija A z omejitvijo – le do 50 km/h, poleg kategorij B, G in H, z veljavnostjo do 15. 1. 2036 oziroma z veljavnostjo do njegovega 80. leta starosti. Po presoji drugostopnega organa je prvostopni organ pravilno uporabil materialni predpis, saj mora prvostopni organ zahtevo za izdajo vozniškega dovoljenja nove kategorije obravnavati po predpisih, ki veljajo v času odločanja o vlogi oziroma v času izdaje odločbe. Pridobitev nove kategorije vozniškega dovoljenja namreč pomeni novo samostojno odločbo, hkrati pa se z isto odločbo obdrži v veljavi tudi pravno razmerje, ki je bilo s poprejšnjo odločbo (vozniškim dovoljenjem) predhodno ustvarjeno. Po 149. členu ZVCP se vozniško dovoljenje za vožnjo motornih in priklopnih vozil izda na enotnem obrazcu, ki ga podrobneje določa 10. člen veljavnega Pravilnika, po katerem se pri vsaki kategoriji v stolpcu pod številko 10 vpisuje datum prve izdaje za vsako kategorijo – ta datum se ponovi na novem vozniškem dovoljenju pri poznejši nadomestitvi, zamenjavi, podaljšanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, v stolpcu pod št. 11 pa datum izteka veljavnosti za vsako kategorijo. Na tej podlagi kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da naj bi bile z izdajo novega vozniškega dovoljenja tožniku kratene že pridobljene pravice, saj se dejansko in pravno stanje glede veljavnosti posameznih že pridobljenih kategorij vozniškega dovoljenja ne spreminja in se ga s tem ne postavlja v položaj voznika začetnika. V novo vozniško dovoljenje se poleg nove kategorije A vpišejo tudi že pridobljene kategorije, pri čemer se mora ohraniti datum veljavnosti le-teh. Z uveljavitvijo Pravilnika o vozniških dovoljenjih (Uradni list RS, št. 51/09) je prenehal veljati prej veljavni Pravilnik o vozniških dovoljenjih (Uradni list RS, št. 80/05 in 68/07) ter na podlagi slednjega tudi Pravilnik o vozniških dovoljenjih (Uradni list RS, št. 117/02), na katerega se sklicuje (pri)tožnik v svojih navedbah, ko zahteva črtanje omejitve v svojem vozniškem dovoljenju št. ... Ne glede na določbo veljavnega 10. člena Pravilnika, ki predpisuje veljavnost samega obrazca vozniškega dovoljenja (najdalj 10 let), določitev veljavnosti obrazca ne vpliva na veljavnost posameznih že pridobljenih pravic do vožnje motornih vozil posameznih kategorij in ta ostaja nespremenjena. Nadalje tožena stranka zavrača ugovor (pri)tožnika, da ima v vozniškem dovoljenju že vpisano kategorijo A (med opombami pa pripis A le do 50 km/h), zaradi česar naj bi moral upravni organ zgolj črtati omejitev. Pri tem mu izrecno pojasnjuje, da pritožnik z vpisom pravice do vožnje motornih vozil kategorije A (z omejitvijo le do 50 km/h) ni pridobil pravice do vožnje motornih koles kategorije A brez omejitev po veljavnem zakonu. Pritožnik je kot imetnik vozniškega dovoljenja H kategorije pridobil pravico voziti motorna kolesa, katerih konstrukcijsko določena hitrost ne presega 50 km/h na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah ZVCP (Uradni list RS, št. 67/02), kar pa mu ne daje pravice do vožnje motornih vozil kategorije A brez omejitev. To pravico bi pritožnik lahko uveljavil, saj iz podatkov zadeve izhaja, da je dne 29. 10. 2009 opravil vozniški izpit za voznika kategorije A in mu je bilo o opravljenem vozniškem izpitu izdano tudi potrdilo. Glede na navedeno drugostopni organ še pripominja, da se vozniška dovoljenja v Republiki Sloveniji izdajajo na predpisanih obrazcih, izdelanih iz polikarbonata, zato se lahko pritožniku izda nova odločba, s katero se mu prizna tudi nova pravica – do vožnje vozil kategorije A, a le na veljavnem obrazcu in ne na način, da bi se mu črtala omejitev v obstoječem obrazcu vozniškega dovoljenja, ki ga pritožnik poseduje. Zaradi pravne varnosti imetnikov vozniških dovoljenj je v prehodnih in končnih določbah ZVCP-1E (Uradni list RS, št. 37/08) izrecno določeno, da imetniki vozniških dovoljenj obdržijo vse pravice, ki izhajajo iz vozniškega dovoljenja, izdanega na obrazcu, predpisanem po prej veljavnem Pravilniku. Ker je bil postopek pred izdajo prvostopnega akta pravilen in je tudi prvostopna odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožena stranka kot organ druge stopnje na podlagi 248. člena ZUP pritožbo zavrnila.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma nepravilnega sklepa o dejanskem stanju, posledično pa napačen izrek izpodbijane prvostopne odločbe, ki jo v tožbi vsebinsko povzema. Tožnik izpostavlja, da ni zahteval vpisa kategorije A v njegovo obstoječe vozniško dovoljenje z dne 11. 2. 2004, saj je le-ta že vpisana. Tožnik poudarja, da v njegovem primeru ni nastopila nobena izmed okoliščin, ki jih Pravilnik o vozniških dovoljenjih (Uradni list RS, št. 51/09) taksativno našteva kot podlago za izdajo novega vozniškega dovoljenja za kategorijo A in meni, da se je prvostopni organ na to določilo v svoji obrazložitvi napačno oprl, z morebitno izdajo novega vozniškega dovoljenja pa bi bilo po tožnikovem mnenju kršeno tudi določilo 258. člena ZVCP, po katerem vozniška dovoljenja, izdana na podlagi predhodno veljavnega Pravilnika o obrazcih prometnih dovoljenj in vozniškega dovoljenja ter o registrskih tablicah ali Pravilnikom o vozniških dovoljenjih ter na podlagi 128.a člena ZVCP (Uradni list RS, št. 30/98 in nadaljnji) ostanejo v uporabi do poteka roka veljavnosti, ta pa je v primeru tožnika dne 15. 1. 2036. Zato po mnenju tožnika upoštevaje določila ZVCP, ki dopuščajo nadaljnjo uporabo veljavnih vozniških dovoljenj v „stari“ obliki, mora biti ta uporaba nekako tudi operativno omogočena. Zato tožnik vztraja, da mora upravni organ postopati v skladu z 12. členom Pravilnika o vozniških dovoljenjih (Uradni list RS, št. 117/2002), na kateri temelji tožnikova zahteva, da se črta navedena omejitev v tožnikovem vozniškem dovoljenju z dne 11. 2. 2004, na način, ki je določen v 14. členu navedenega Pravilnika, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 117/2002, ki ga tudi citira. Tožnik zavrača mnenje prvostopnega organa, da vpisane omejitve ni mogoče črtati. Nadalje opozarja, da izdaja novega vozniškega dovoljenja ni potrebna in tudi ne pravno utemeljena, pač pa bi pomenila kratenje že pridobljenih pravic, saj bi z novim vozniškim dovoljenjem, ki se izdaja zgolj za dobo 10 let in bi veljalo brez podaljšanja do leta 2019, to pomenilo 17 let manj, kot po tožnikovem veljavnem vozniškem dovoljenju, in sicer do 15. 1. 2036, ki velja brez vsakršnih omejitev, administrativnih zahtev (podaljševanja obrazca ali kakšnih drugih zahtev). Pri tem izpostavlja, da tudi 5. člen Direktive 2006/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o vozniških dovoljenjih vsebuje opozorilo glede nedopustne retroaktivnosti. Sodišču predlaga, da izpodbijano prvostopno odločbo odpravi in prvostopnemu organu naloži, da v veljavnem vozniškem dovoljenju tožnika opravi zahtevani izbris omejitve.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ocenjuje, da sta tako prvostopna kot drugostopna odločba pravilni in zakoniti glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožnika pa so neutemeljene, zato pri izdanih odločbah vztraja in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 31. 7. 2010 vztraja pri tožbenih navedbah, ki jih dodatno pojasnjuje ter hkrati zahteva izdajo začasne odredbe.

Sodišče je zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe z dopolnitvijo z dne 25. 9. 2010 zavrnilo s sklepom št. I U 594/2010-17 z dne 1. 10. 2010, ki je postal pravnomočen dne 12. 10. 2010. Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedeni dokončni upravni akt, s katerim je prvostopni organ zavrnil tožnikovo vlogo za izbris opombe (21800 A le do 50 km/h) v njegovem vozniškem dovoljenju št. ... z dne 11. 2. 2004 upoštevaje, da je tožnik dne 29. 10. 2009 opravil vozniški izpit za voznika motornih vozil kategorije A (brez omejitev). Pri svoji odločitvi se je prvostopni organ oprl na določila 1. odstavka 147. člena ZVCP, veljavnega v času odločanju o tožnikovem zahtevku v povezavi s tedaj veljavnimi določili Pravilnika o vozniških dovoljenjih (Uradni list RS, št. 51/09, v nadaljevanju Pravilnik), tožena stranka pa je tožnikovo pritožbo zoper navedeno prvostopno odločbo zavrnila na podlagi 248. člena ZUP. Na podlagi te določbe organ druge stopnje zavrne pritožbo, če je ugotovil, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena (1. odstavek), pa tudi tedaj, kadar spozna, da so bila v postopku na prvi stopnji sicer pomanjkljivosti, da pa le-te niso bistvene (2. odstavek). Upravna organa prve in druge stopnje sta se pri odločitvi oprla na dejansko stanje, kot izhaja iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa.

Dejansko stanje med strankama glede dejstev, ki so ključnega pomena za razrešitev tega spora, ni sporno, kolikor se nanaša na podatke o datumu izdaje tožnikovega vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije A (a le do 50 km/h) serijske številke ... z dne 11. 2. 2004 z veljavnostjo do 15. 2. 2036 in datum, ko je tožnik opravil vozniški izpit za voznika motornih vozil kategorije A (brez omejitev) z dne 29. 10. 2009, kar je v postopku izkazal s predložitvijo potrdila z dne 30. 10. 2009. Sporno med strankama ostaja vprašanje razlage določil ZVCP in Pravilnika, saj tožnik v tožbi, enako kot pred tem v svoji pritožbi zoper sporno prvostopno odločbo, vztraja, da bi v njegovem primeru morala upravna organa prve in druge stopnje uporabiti (neveljavni) Pravilnik iz leta 2002. Sodišče se ob upoštevanju ustaljenih metod razlage pravnih norm, zlasti jezikovne, sistematične in teleološke, ne more strinjati s tožnikovim pravnim naziranjem glede uporabe podzakonskega splošnega pravnega akta Pravilnika iz leta 2002. Ta v času odločanja upravnih organov prve in druge stopnje ni več veljal, saj ga je nadomestil Pravilnik o vozniških dovoljenjih, objavljen v Uradnem listu RS, št. 51/09, ki je bil izdan na podlagi noveliranega ZVCP (ZVCP-1E, Uradni list RS, št. 37/08). Slednji med drugim v 102. členu določa, da morajo vsi imetniki vozniških dovoljenj najpozneje v 10-ih letih od uveljavitve tega zakona zamenjati vozniška dovoljenja, izdana na obrazcih, predpisanih med drugim s Pravilnikom o vozniških dovoljenjih (Uradni list RS, št. 117/02, 100/03 in 59/04) ali Pravilnikom o vozniških dovoljenjih (Uradni list RS, št. 80/05) z vozniškim dovoljenjem na obrazcu, ki bo predpisan v skladu z Direktivo 2006/126/ES (1. odstavek). Na to določilo je pravilno opozoril v svoji obrazložitvi že drugostopni organ ob zavrnitvi pritožbenega ugovora, ki ga tožnik ponovno uveljavlja v tožbi, glede domnevne nedopustne retroaktivne veljave pravnih norm, pri čemer tožena stranka pravilno opozarja na določilo 2. odstavka 102. člena ZVCP-1E, po katerem ob zamenjavi vozniškega dovoljenja obdržijo imetniki vozniških dovoljenj iz 1. odstavka 102. člena navedenega zakona vse pravice, ki izhajajo iz tega vozniškega dovoljenja.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, kakor tudi prvostopenjskega organa pred njo, pravilna iz razlogov, ki jih je podrobno obrazloženo navedla že tožena stranka v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa in ki jih tožnik v tožbi ne izpodbija, zato jih tudi sodišče šteje za med strankama nesporne. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje sta upravna organa prve in druge stopnje tudi pravilno uporabila materialno pravo, zato sodišče zavrača tožbene ugovore, ki jih tožnik navaja enako kot pred tem v pritožbi, kot neutemeljene iz razlogov, ki jih je argumentirano navedla že tožena stranka v svoji obrazložitvi, sodišče pa jih, ker se z njimi strinja, na tem mestu ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Ker je odločitev upravnih organov prve in druge stopnje po presoji sodišča pravilna in zakonita, tožena stranka pa je v svoji obrazložitvi odgovorila tudi na vse relevantne pritožbene navedbe v skladu z 2. odstavkom 254. člena ZUP, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo kot neutemeljeno. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 po ugotovitvi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med tožnikom in toženo stranko ni sporno.