Jedro

Posamezni zahtevki iz naslova odškodninske obveznosti so po OZ samostojni.

Priboljški (revije in hrana), ki jih je bil tožnik deležen v času zdravljenja v bolnišnici, ne predstavljajo pravno priznane škode.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom delno spremeni tako, da se v izreku sodbe pod I. izreka znesek „1.969,30 EUR“ nadomesti s pravilnim zneskom „1.979,80 EUR“ in izrek o stroških (III. izreka v zvezi s popravnim sklepom) nadomesti tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 468,25 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno plačilo do dejanskega plačila.

V preostalem delu se pritožbi obeh strank zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 1.969,30 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2008 dalje ter zakonite zamudne obresti od zneska pred pravdo plačanih 6.168,80 EUR z obrestmi od 12. 2. 2008 dalje do plačila. Naložilo je toženi stranki plačilo pravdnih stroškov 1.396,95 EUR s pripadki. Ker je v izreku po pomoti dvakrat uporabilo glede pravdnih stroškov „tožena stranka“, je s popravnim sklepom z dne 2. 6. 2013 očitno napako odpravilo.

Proti izreku o stroških se pritožuje tožena stranka. V izreku je zapisano, da mora tožena stranka plačati toženi stranki 1.396,95 EUR. Uspeh tožene stranke je bistveno višji, kot je sodišče upoštevalo, in sicer 55 %. Tudi izračun je napačen. Sodišče pozabi, da je tožena stranka pred pravdo plačala določeni znesek kakor tudi stroške za zahtevek. Gre za napačno uporabo materialnega prava glede odločitve o stroških, zlasti pri uspehu.

Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga zavrnitev.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Ta opozarja, da če je sodišče prve stopnje vzelo umik zneska 300,00 EUR z obrestmi na znanje, bi to moralo odločiti s sklepom. Ne gre za spremembo tožbe, saj je bil tožbeni zahtevek le delno modificiran in je v resnici ostal enak. Tožeča stranka je zvišala zahtevo za 300,00 EUR iz naslova materialnih stroškov, hkrati pa znižala za 300,00 EUR, in sicer iz 1.500,00 EUR za skaženost na 1.200,00 EUR. Prisojena odškodnina je po mnenju tožeče stranke prenizko odmerjena. Sprejema izvedeniško mnenje izvedenca dr. E. S., ponovi njegove ugotovitve in meni, da je sodišče pri vseh postavkah premalo upoštevalo ugotovljeno škodo. Ugotovi sicer, da je tožnik imel hude težave in nevšečnosti z zdravljenjem in da je bil mladoleten. To sicer navede v 14. točki obrazložitve, vendar ne upošteva pri odmeri. Prisojena odškodnina bi morala biti višja. Enako velja za strah, saj bi mu glede na ugotovitev šel strah v višini 1.000,00 EUR. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti vztraja pri 6.000,00 EUR odškodnine. Nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje glede poškodb, saj se je tožnik prej ukvarjal z nogometom, sedaj pa ne more več. Sodišče je premalo upoštevalo težave z obremenjevanjem desnega gležnja. Neutemeljeno je zavrnjena odškodnina zaradi skaženosti, saj je star sedaj 22 let in ga zagotovo brazgotina moti, kot je sam potrdil. Izvedenec pa je to potrdil. Za materialno škodo je tožnik upravičen do stroškov za pomoč in postrežbo, kar sodba sprejema. Vendar v obdobju nad enim mesecem po poškodbi ne priznava tega zneska, čeprav je izvedenec potrdil. Tudi glede stroškov prevozov je tožnik zatrjeval, da je bilo prevoženih 90 kilometrov, sodišče pa je priznalo zgolj 15. Ob tem je ugotovilo, da je razdalja 2 km do Poliklinike in da je bilo pregledov 24, kar ni pravilni izračun. Če se upošteva razdalja 2 km v eno smer, to je 24 x in ob 0,35 EUR/km je to 33,60 EUR, tožnik pa zahteva 31,50 EUR. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo nakup priboljškov. Strinja se z odločitvijo glede zamudnih obresti, odškodnina pa je prenizka. Tudi pri stroških bi moralo sodišče upoštevati, da je tožena stranka tožniku ponujala le 80 % temelja, nato pa je priznala odgovornost. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke: Tožena stranka izpodbija sodbo v delu, ko je sodišče odločalo o pravdnih stroških. Predlagala je izdajo popravnega sklepa, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo in izdalo popravni sklep z dne 2. 7. 2013 in očitno napako odpravilo. Tožena stranka opozarja, da so pravdni stroški glede uspeha napačno odmerjeni. Meni, da je uspeh tožeče stranke 21 % in da je napačno sodišče odmerilo te stroške. Napačno je priznalo stroške odvetnika za zahtevek, kar je že zavarovalnica plačala pred pravdo in kar je bilo navedeno v odgovoru na tožbo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje res zmotno uporabilo določbo 154. člena ZPP glede ugotavljanja uspeha. Tožnik je tožil na plačilo odškodnine 9.271,20 EUR skupaj s pripadki. Tožena stranka je namreč nesporni del plačala pred pravdo, to je 7.168,80 EUR. Uspela pa je z zneskom 1.979,80 EUR s pripadki. Tako tožena stranka utemeljeno opozarja, da je procent uspeha drugačen, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Izračun pokaže, da je tožeča stranka uspela z 22 % (1.979,80 EUR od zahtevanih 9.271,20 EUR). Neutemeljeno je sodišče priznalo stroške zahtevka tožeči stranki in sicer 500 točk oziroma 229,50 EUR (500 točk krat 0,459 EUR). Tako znesejo stroški tožeče stranke 2.364,81 EUR in 22 % od tega zneska je 520,00 EUR. Tožena stranka pa je imela za 66,35 EUR pravdnih stroškov in 78 % je 51,75 EUR. Po opravljenem pobotanju mora tožena stranka tožeči stranki plačati še 468,25 EUR pravdnih stroškov in zakonite zamudne obresti v primeru, če po preteku paricijskega roka ne plača. Plačilo stroškov za zahtevek pred pravdo pa je tožena stranka uveljavljala že v odgovoru na tožbo.

Proti stroškom se pritožuje tudi tožeča stranka in meni, da bi sodišče moralo priznati večji uspeh, ker je tožena stranka v začetku ugovarjala temelj. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s tem niso nastali posebni pravdni stroški, saj je tožena stranka 6.168,80 EUR plačala pred pravdo in ko je bila kazenska sodba pravnomočna, je tudi priznala utemeljenost zahtevka. Stroški so nastali pretežno z ugotavljanjem višine tožbenega zahtevka. Zato je bilo treba ob upoštevanju 165. in 154. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugoditi in spremeniti izrek o stroških tako, da mora tožena stranka tožeči povrniti še 468,25 EUR.

O pritožbi tožeče stranke proti sodbi: Tožeča stranka najprej uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP in opozarja, da sodišče ni odločilo o spremembi tožbe s sklepom, ampak s sodbo. Gre za minorno neskladje, kar pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Nenazadnje je sodba kot meritorni akt sodišča več kot sklep. To pomeni, da je sodišče kvečjemu stranki priznalo „več“ kot „manj“, kar je sklep. Zmotno meni pritožba, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP, ker je odločilo, da se sprememba tožbe dovoli. Sodišče je zvišanje zahtevka za materialno škodo (pripravljalna vloga z dne 24. 5. 2013) in nato znižanje za nepremoženjsko škodo, štelo za spremembo tožbe. Pritožbeno sodišče se strinja, da ker je šlo za povečanje zahtevka iz naslova materialne škode in znižanje iz naslova nepremoženjske škode, da je šlo za povečanje obstoječega zahtevka in znižanje obstoječega zahtevka gledano iz aspekta posamičnega tožbenega zahtevka. Posamezni zahtevki iz naslova odškodninske obveznosti so po Obligacijskem zakoniku samostojni. Zato sodišče prve stopnje, ko je to štelo za spremembo tožbe, ni zagrešilo očitane relativne bistvene kršitve določb ZPP iz 1. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 184. člena ZPP.

Treba pa je pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno priznalo škodo iz naslova materialne škode zaradi voženj. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja in tega, kje tožnik živi, ugotovilo, da je bil od doma do šole oddaljen 1 km, do Poliklinike pa 2 km, kamor ga je vozila mama. Izvedenec je povedal, da je bil dejansko na pregledih 15-krat. To pomeni, da je pravilno za 2 km (ob upoštevanju vožnje nazaj), cena voženj 0,35 EUR krat 60 km, kar je 21,00 EUR. Ker mu je sodišče prve stopnje priznalo 10,50 EUR, je bilo treba na podlagi 358. člena ZPP sodbo v tem delu spremeniti tako, da se tožniku prizna še 10,05 EUR oziroma, da se znesek v izreku namesto 1.969,30 EUR, prizna 1.979,80 EUR.

Zmotno meni pritožnik, da je upravičen do stroškov za tujo pomoč in postrežbo za več kot en mesec. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnika in zlasti iz njegovega zahtevka pred pridobljenim izvedeniškim mnenjem štelo, da je tožnik dokazal tovrstno materialno škodo za obdobje enega meseca. Res je, da je izvedenec zapisal, da je tožnik rabil nekoliko več časa tuje nege in pomoči. Vendar je sodišče obrazložilo, zakaj je štelo, da je trditev iz tožbe, ko je povedal, koliko časa je bila tuja nega in pomoč potrebna, dokazal le za en mesec. Res je objektivni kriterij za dva meseca, vendar je odškodnina tudi subjektivne narave oz. mora tožnik dokazati tudi subjektivno, koliko časa je pomoč dejansko potreboval. Sodišč je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova nakupa priboljškov, ker to ni pravno priznana škoda. Materialna škoda je zmanjšanje tožnikovega premoženja oz. vzpostavitev prejšnjega stanja in denarna odškodnina (164. člen OZ). Vendar je pravno priznana tista škoda, ki je običajna in ki ji pravo nudi varstvo. Stanje v naših bolnišnicah je še tako, da ni bilo treba, da bi sodna praksa zavzela stališče, da je normalno, da poškodovanci rabijo priboljške zato, da se pozdravijo. Možno je, da je tožnik priboljške imel, saj revija in hrano, ki jo zatrjuje tožnik, niso škodili, ampak so omogočili bolj prijetno bivanje v bolnišnici. Vendar vsaka škoda še ni pravno relevantna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj naša sodna praksa teh zahtevkov ne priznava.

Tožnik se glede nepremoženjske škode strinja z izvedeniškim mnenjem izvedenca dr. E. S.. Meni pa, da je sodišče presodilo prenizko odškodnino. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo odškodnino iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi skaženosti. Res je pri tožniku določena brazgotina in res je tožnik mlad (v času pisanja pritožb 22 let). Vendar gre za odgovor na vprašanje, ali je takšna tožnikova škoda tako velika, da je treba priznati pravno varstvo po 179. členu OZ. Gre torej za obstoj objektivnega in subjektivnega kriterija spremembe oškodovančeve zunanjosti in vpliva tega na oškodovančevo psiho. Sodišče je ugotovilo, da je brazgotina nekoliko vidna, ker je tudi poraščenost na tem delu manjša in bo ostala. Tožnika moti, ker ga kolegi na morju sprašujejo, kaj se je zgodilo in mora ponoviti zgodbo. Gre za brazgotino znotraj desnega gležnja, ki sega v širino do 3 mm in ni izraziteje vidna. Sodišče ugotavlja, da je brazgotina na takšnem mestu, kjer je večinoma zakrita, je nevpadljiva in zato po mnenju izvedenca pomeni samo kozmetično motnjo. Sodišče je vpogledalo fotografije in ugotovilo, da ni objektivnih kriterijev, da bi takšna brazgotina v okolici povzročila zgražanje, gnus oz. izražanja občutkov, kar bi bilo za tožnika neprijetno. Sodišče je pravilno zaključilo, da iz tožnikove izpovedbe in objektivnih znakov ni mogoče sklepati, da bi tožnik zaradi brazgotine imel porušeno psihično ravnotežje. Zato je bilo treba ta zahtevek utemeljeno zavrniti.

Pritožba graja dosojeno odškodnino iz naslova fizičnih bolečin. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je za prestane fizične bolečine primerna odškodnina 4.000,00 EUR. Pri tem se je oprlo na 179. člen OZ. Tožnik je sicer v ta pravni naslov umestil tudi težave zaradi podaljšanega šolanja, kar ni škoda zaradi nepremoženjske škode zaradi fizičnih bolečin. Ostale bolečine, ki jih je sodišče ugotovilo, pa dovoljujejo le priznani znesek. Višji tožbeni zahtevek iz naslova fizičnih bolečin zato ne more biti utemeljen. Pritožba zlasti izpostavlja vrsto nevšečnosti, katere je tožnik imel. Zdravljenje je trajalo sedem mesecev in vse, kar je sodišče ugotovilo v zvezi z zdravljenjem, sodi pod ta pravni naslov. Ni mogoča pa mimo pravnega naslova iz 179. člena OZ, priznavati tudi samostojne odškodnine za „nevšečnosti in težave“. Gre pri tem pravnem naslovu za fizične bolečine med zdravljenjem, vključno z adekvatnimi težavami in nevšečnostmi v zvezi z zdravljenjem, kar je ugotovil izvedenec in izpovedal tožnik. Dejstvo, da je bil registrirani nogometni igralec, pa ni okoliščina, ki bi lahko zvišala priznano odškodnino iz naslova prestanih fizičnih bolečin.

Pritožba graja priznano odškodnino in naslova prestanega strahu. Sodišče je priznalo 500,00 EUR, tožnik pa vtožuje 1.000,00 EUR. Treba je pritrditi sodbi, da iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, da bi tožnik imel takšen strah, ki bi zapustil posledice v njegovem psihološkem aparatu. Izvedenec je ugotovil, da se je ustrašil ob samem dogodku in imel še dva meseca srednji hudi strah za izid zdravljenja. Za to škodo je primerna denarna odškodnina 500,00 EUR.

Tožnik trdi, da sodišče prve stopnje ni zadosti ugotovilo dejanskega stanja, ko je odločalo o zahtevku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Meni, da je premalo upoštevalo težave z desnim gležnjem. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je na podlagi izvedeniškega mnenja in zaslišanja tožnika sodišče ugotovilo, da ima tožnik pri daljšem igranju nogometa bolečine, da ga boli gleženj, če dvigne težja bremena in da ne more več trenirati nogometa, ampak ga igra le za zabavo. V obširno povzeti ugotovitvah izvedenca, je sodišče prve stopnje zadosti ugotovilo dejansko stanje (dokazna ocena v točki 16 sodbe). Ni pa mimo dejstva, da se je tožnik ukvarjal z nogometom in ni bil pri 16 letih v kakšnem pogodbenem odnosu z nogometnim klubom, ki bi mu prinašal status plačanega športnika. Dejstvo, da je igranje nogometa moral opustiti, da ga pa vendar lahko igra ljubiteljsko, ne pomeni takšne škode, da bi bilo tožniku priznati višjo odškodnino kot 4.000,00 EUR. Sodišče je tudi ugotovilo občasne spontane bolečine, težave pri izrazitejšim obremenitvam desnega gležnja in dejstvo, da je moral nekatere športe opustiti. Pravilno je bilo ugotovljeno dejansko stanje in na to dejansko stanje je sodišče pravilno uporabilo določbe 189. člena OZ in pri tem upoštevalo tudi sigurno bodočo škodo, ki nastaja pri takšni poškodbi.

Ker je sodišče prve stopnje sicer na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (razen delno pri izračunu škode zaradi voženj), je bilo treba v preostalem delu pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Obe stranki sta priglasili pravdne stroške v pritožbenem postopku in tudi tožeče stranka v odgovoru na pritožbo. Zato je pritožbeno sodišče glede na malenkostni uspeh obeh strank štelo, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom).