Jedro

Tudi za sprejem v državljanstvo po tretjem odstavku 12. člena ZDRS (najmanj tri leta poročen z državljanom RS) mora prosilec izpolnjevati pogoje, med drugim iz 5. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, to je znanje slovenskega jezika. To znanje pa mora na ustrezen, v zakonu določen, način izkazati. Le v posebej določenih primerih zakon določa izjemo, kdaj se šteje, da je ta pogoj izpolnjen brez preizkusa znanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 11. 1. 2006, s katero ni bilo ugodeno prošnji tožeče stranke za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter ima oporo v citiranih materialnih predpisih. Sodišče je v celoti sledilo obrazložitvi izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbenimi ugovori pa je še posebej poudarilo, da je tožeča stranka vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS-Č, Uradni list RS, št. 96/02), ki jo je prekvalificirala v prošnjo na podlagi 3. odstavka 12. člena ZDRS. Eden od pogojev za sprejem v državljanstvo na tej pravni podlagi je tudi, da prosilec obvlada slovenski jezik. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeča stranka nobenega od v zakonu naštetih pogojev glede znanja jezika ne izpolnjuje in so posledično tožbeni ugovori glede časa bivanja v Republiki Sloveniji in izobrazbe neutemeljeni. V odločbi Ustavnega sodišča RS, na katero se sklicuje tožnik, pa je ustavno sodišče odločilo, da je pri odločanju o izpolnjevanju pogoja znanja slovenskega jezika treba uporabiti predpis, ki je veljal ob vložitvi zahteve, kolikor je postopek tekel nerazumno dolgo.

Tožnik je pritožbo (sedaj revizijo) zoper sodbo vložil dne 16. 12. 2006. V njej med drugim ugovarja pravilnost navedbe rojstnega kraja ter ženinega priimka in letnic oziroma datumov vložitve posameznih vlog za pridobitev državljanstva. Glede neizpolnjevanja pogoja - predložitve dokaza o znanju slovenskega jezika - pa navaja, da je tožena stranka njegovo vlogo nerazumno dolgo obravnavala, da se je v zvezi z dopolnitvijo vloge ustno izjasnil, da se ne strinja z zahtevo po dopolnitvi ter da neupravičeno zahtevajo izpit za slovenščino. Poudarja, da v Sloveniji prebiva že 43 let, tu ima svoj dom in družino, tu je opravil vozniški izpit, otroci imajo visoko in fakultetno izobrazbo. Ne sprejema dejstva o izbrisanih, med katere spada, ter meni, da mu je država storila nepopravljivo krivico.

Tožena stranka na pritožbo (sedaj revizijo) ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. Revizijo kot izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje je po 1. odstavku 85. člena ZUS-1 dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). V 86. členu ZUS-1 pa je določeno, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je bil tudi izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Revident kršitev določb postopka v upravnem sporu ne zatrjuje, prav tako ne zatrjuje zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki sicer tudi ni sporno v tej zadevi, pa revizije, kot že navedeno, ni mogoče vložiti. Vrhovno sodišče pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava in, kot že navedeno, je po presoji vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje odločilo pravilno in zakonito ter za svojo odločitev navedlo pravilno materialnopravno podlago. Pri odločitvi se je pravilno oprlo na v času odločanja veljavne določbe ZDRS, in sicer določbe 10. člena, na katere napotuje 12. člen, na podlagi katerega je tožeča stranka vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo. ZDRS je v 10. členu določal pogoje za sprejem v državljanstvo in med njimi v 5. točki prvega odstavka tudi znanje slovenskega jezika. V nadaljevanju 10. člena je natančno določeno, kdaj se šteje, da je pogoj iz 5. točke izpolnjen. ZDRS v 10. člena rešuje tudi primere nepismenih oseb in tudi glede njih predvideva uspešno opravljeni izpit iz govornega sporazumevanja v slovenščini na osnovni ravni. Glede oseb, ki so starejše od 60 let, pa določa, da se šteje, da je pogoj znanja slovenskega jezika izpolnjen, če dejansko živijo v Sloveniji 15 let. V takem primeru pa preizkus znanja slovenskega jezika ni potreben, vendar ta določba za tožnika ne pride v poštev, saj ne izpolnjuje starostnega pogoja.

Revizijske navedbe v zvezi z napakami v imenu kraja ter priimka na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati. Prav tako na odločitev ne vplivajo zatrjevani napačni datumi posameznih vlog za sprejem v državljanstvo.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v skladu z 92. členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.