Jedro

V primeru, ko sta upravičenec oziroma remitent in trasant oziroma zavezanec iz menice tudi upnik in dolžnik iz temeljnega posla, ko menica ostane v rokah strank meničnega dogovora, menica ne opravlja klasične funkcije kroženja v pravnem prometu, kot je to značilno za menico, ki jo ureja Zakon o menici (ZM). Menična obveznost zato ne postane abstraktna, temveč ostane kavzalna in vezana na temeljni posel. Iz Zakona o menici izhajajoča načela zaupanja v menično listino, načelo abstraktnosti menične zaveze ter načelo objektivne razlage, ki ščitijo kroženje menice ter dobrovernega tretjega, ki se lahko znajde v vlogi imetnika menice, se morajo zato v konkretnem primeru umakniti načelu vestnosti in poštenja. Razmerje med pravdnima strankama, ki sta stranki meničnega dogovora oziroma menične izjave, je zato presojati upoštevaje dogovor pravdnih strank iz menične izjave in upoštevaje ugovore iz temeljnega posla.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Izreklo je: “I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 23.181,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 07. 12. 2011 pa do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 32,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 07. 12. 2011 pa do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. III. Ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke do višine vrednosti vtoževane terjatve tožeče stranke. IV. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 1.996,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.” Tožena stranka po pooblaščencu to sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter primarno izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje zadevo v ponovno odločanje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki po pooblaščencu, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi plačila 23.213,85 EUR s pripadki po dveh pravnih temeljih in sicer uveljavlja vtoževani znesek zaradi neupravičene obogatitve tožene stranke, saj je ta predložila na unovčenje B. V. d.d. eno izmed bianko menic, ki jih je 15. 12. 2008 izdala tožeča stranka za zavarovanje vračila kredita toženi stranki, pri čemer je tožena stranka izpolnila bianko menico izdano navedenega dne v nasprotju z danim meničnim pooblastilom in pooblastilom za unovčitev, banka pa ji je v breme računa tožeče stranke izplačala znesek v vtoževani višini, to je v višini kritja na računu. Tožeča stranka navaja, da je bilo izvedeno izplačilo na podlagi neveljavne menice in brez pravnega temelja, zaradi česar je bila tožena stranka neupravičeno obogatena in zahteva vračilo protipravno prejete koristi, hkrati pa tudi povračilo škode, ki je tožeči nastala zaradi navedenega protipravnega ravnanja tožene stranke v višini 32,60 EUR s pripadki, kolikor so znašali stroški opravljene storitve. Tožeča stranka navaja, da naj bi bila menica neveljavna tudi zato, ker v njej ni navedena valuta, datum izdaje menice in datum dospelosti naj bi bil izmišljen, podpis izdajatelja menice pa neustrezen.

Tožena stranka je zahtevku tožeče stranke v celoti nasprotovala po temelju in po višini. Za primer da bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, pa je uveljavljala pobotni ugovor z nasprotno terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke, ki naj bi jo imela iz osnovnega posla - iz kreditne pogodbe. Tožena stranka je zatrjevala, da je bianko menico izpolnila v skladu s pooblastilom in temeljnim poslom, v katerega zavarovanje so bile izdane bianko menice, da je pri unovčenju postopala pravilno in zakonito, da predmetna menica predstavlja lastno menico, kjer sta menični dolžnik in menični upnik tudi dolžnik in upnik iz osnovnega pravnega posla, da je z delno unovčitvijo meničnega zneska prišla le do poplačila minimalnega dela svoje zapadle terjatve do tožeče stranke in da so zato povsem neutemeljene trditve tožeče stranke o neupravičeni obogatitvi tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožena stranka prejela vtoževani znesek na podlagi neveljavne menice, saj da je bila le-ta nepravilno izpolnjena, ker menična vsota ni bila jasno in nedvoumno določena, da si je tožeča stranka izmislila datum izdaje in datum dospelosti menice in je bila posledično menica vložena (očitno: predložena v plačilo) prepozno glede na določbe 37. člena Zakona o menici (ZM), da toženi stranki s temeljnim poslom in menično izjavo ni bilo dano splošno pooblastilo za unovčitev bianko menice pri vsaki banki, kjer bo imela tožeča stranka odprt transakcijski račun, temveč je bilo to pooblastilo dano le za N.. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka prejela vtoževani znesek na podlagi neveljavne menice in da je bila zato neupravičeno obogatena ter je dolžna protipravno pridobljeno korist v vtoževanem znesku tožeči stranki vrniti skladno z določili 190. in 193. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Glede pobotnega ugovora tožene stranke pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pobotni ugovor nedopusten, ker je v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke iz temeljnega posla - kreditne pogodbe sporna in še ni zapadla.

Odločitev sodišča prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča ni pravilna, oziroma je vsaj preuranjena. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem tožene stranke navedenim v pritožbi, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo temeljilo na napačni materialnopravni podlagi, zato pa je ostalo za razsojo odločilno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je kot med pravdnima strankama nesporna dejstva, ki tudi pritožbeno niso izpodbijana, ugotovilo: (-) da je tožena stranka b. V. d.d. predložila na unovčenje izpolnjeno menico, ki jo je kot bianko menico za zavarovanje kredita po pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 053659/8 in dodatku št. 0002 izročila toženi stranki tožeča stranka, (-) da je tožeča stranka hkrati z izročitvijo bianko menice toženi stranki skladno s takrat veljavno zakonodajo izročila tudi menično izjavo, (-) da je kot kraj in datum izdaje menice tožena stranka navedla C., 2. 12. 2011, kot dospelost plačila pa 6. 12. 2011, kot znesek pa 1.460.047,27, (-) da izpolnjena menica ne vsebuje tudi valute zneska (EUR) vpisanega v menični blanket, (-) da je b. V. d.d. iz računa tožeče stranke na podlagi predložene menice izplačala toženi stranki znesek 23.181,25 EUR ter zaračunala stroške unovčitve v višini 32,60 EUR in sicer na dan kot je na izpolnjenem meničnem blanketu naveden kot dan dospelosti plačila, to je 6. 12. 2011. Iz teh dejanskih ugotovitev pa je nedvomno zaključiti, da je sporna menica bila izdana kot bianko menica z menično izjavo oziroma pooblastilom za izpolnitev in unovčitev. Kot izdajatelj in zavezanec iz menice je torej nastopala tožeča stranka, kot upnik in upravičenec iz menice pa tožena stranka. Izdana je bila torej lastna bianko menica v zavarovanje izpolnitve iz temeljnega posla, torej iz kreditne pogodbe.

V primeru, ko sta upravičenec oziroma remitent in trasant oziroma zavezanec iz menice tudi upnik in dolžnik iz temeljnega posla, ko menica ostane v rokah strank meničnega dogovora, menica ne opravlja klasične funkcije kroženja v pravnem prometu, kot je to značilno za menico, ki jo ureja Zakon o menici (ZM). Menična obveznost zato ne postane abstraktna, temveč ostane kavzalna in vezana na temeljni posel. Iz Zakona o menici izhajajoča načela zaupanja v menično listino, načelo abstraktnosti menične zaveze ter načelo objektivne razlage, ki ščitijo kroženje menice ter dobrovernega tretjega, ki se lahko znajde v vlogi imetnika menice, se morajo zato v konkretnem primeru umakniti načelu vestnosti in poštenja (1). Razmerje med pravdnima strankama, ki sta stranki meničnega dogovora oziroma menične izjave je zato presojati upoštevaje dogovor pravdnih strank iz menične izjave in upoštevaje ugovore iz temeljnega posla.

Sodišče prve stopnje bi zato moralo pravilnost izpolnitve sporne menice in iz menice izhajajoča upravičenja oziroma zaveze strank menične izjave presojati širše glede na dogovore strank iz temeljnega posla in ne strogo po določbah ZM, ki kot je bilo že zgoraj navedeno, ne ureja bianko menice, kot se je uveljavila v praksi. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje ko je odločalo o veljavnosti po toženi stranki izpolnjene in unovčene menice, moralo to presojati glede na dogovor iz menične izjave in določila med pravdnima strankama sklenjene kreditne pogodbe iz katere nedvomno izhaja obveznost izdaje menic, valuta v kateri je bil dan kredit tožeči stranki in pogoji vračila tega. Ko je odločalo o pravilnosti izpolnitve menice glede valute, bi moralo upoštevati, da je bila menica (delno) unovčena, čeprav v njej ni bila navedena valuta EUR. Končno pa ima pritožba prav tudi, ko opozarja, da sta tako izdajatelj menice kot menični upnik pravni osebi s sedežem v Republiki Sloveniji in da med njima valuta obveznosti nikoli ni bila problematizirana.

Tožena stranka nadalje utemeljeno kot napačnega izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da sta datum izdaje in datum dospelosti menice izmišljena in da je bila menica vložena (očitno predložena na unovčenje) prepozno, pri čemer se sodišče prve stopnje opira na določbo 37. člena ZZ (očitno prav ZM).

Tožena stranka utemeljeno navaja, da ji pooblastilo za izpolnitev bianko menice daje pravico, da lahko za kritje svoje terjatve tudi brez poprejšnjega obvestila izpolni bianko menice v vseh neizpolnjenih delih in da navedba datuma 2. 12. 2011 nikakor ne pomeni ravnanja tožene stranke v škodo tožeče stranke, temveč pomeni zgolj izpolnitev menice z datumom izdaje in možnost njene unovčitve. Ker je tožena stranka imela pooblastilo za izpolnitev menice, je kot datum izdaje menice lahko napisala katerikoli datum po svoji izbiri po datumu izročitve (bianko) menice vendar v okviru danega pooblastila. To pa enako velja tudi za datum dospelosti, saj se v menični teoriji šteje, da pooblastilo za izpolnitev vsebuje tudi pravico imetnika menice, da določi rok dospelosti menice. Pri tem pa ni nujno, da se dospelost menice ujema z dnem zapadlosti terjatve, ki je podlaga za izdajo bianko menice. Izpolnitev dospelosti je v pristojnosti meničnega upravičenca, če ni v menični izjavi dogovorjeno drugače. (2) Kako je bilo dogovorjeno v menični izjavi, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in je v tej smeri ostalo dejansko stanje neugotovljeno.

Zaključek sodišča prve stopnje, da si je tožeča stranka oba datuma izmislila, ker nimata osnove v zapadlosti terjatve določeni v temeljnem poslu in v datumu izdaje bianko menic in razlogovanje sodišča prve stopnje, da je bila menica glede na določbo člena 37 ZM predložena na unovčenje prepozno, je zato materialno pravno zmotno.

Pritožba nadalje utemeljeno kot zmoten izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da pooblastilo toženi stranki ni dajalo možnosti unovčitve menice pri vsaki banki, kjer se vodi transakcijski račun tožeče stranke oziroma pri banki pri kateri bo tožeča stranka naknadno odprla transakcijski račun. Vsebina določbe 5. člena Pogodbe o kratkoročnem kreditu na katerega opira svojo odločitev sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča takega zaključka ne potrdi. Vsebine menične izjave in tam danega pooblastila tožeče stranke banki N. d.d. (in ne toženi stranki), da izplača vsako menico, ki ji je predložena v plačilo pa sodišče prve stopnje ni dokazno presojalo, kakor tudi ni dokazno presojalo trditev tožeče stranke v zvezi z Zakonom o plačilnih storitvah in sistemih (ZPlaSS).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja iz vsebine 3. točke 5. člena kreditne pogodbe ravno obratno od zaključka sodišča prve stopnje in sicer je jasno pooblastilo tožeče stranke toženi stranki, da lahko izpolni in unovči menice pri vsaki banki pri kateri ima tožeča stranka odprt transakcijski račun. Kot pravilno navaja tožena stranka v pritožbi, iz kreditne pogodbe sicer izhaja tudi to, da je bila tožeča stranka dolžna banko o odprtju novih računov sama nemudoma obvestiti in hkrati dodatno predložiti po tri bianko podpisane menice s tremi meničnimi izjavami s pooblastilom za njihovo izpolnitev in unovčitev, pa tega očitno ni storila, vendar navedeno ne pomeni, da tožena stranka ni imela pravice izpolniti in domicilirati menice pri katerikoli banki, kjer ima tožeča stranka odprt transakcijski račun. Pooblastilo namreč daje toženi stranki to pravico prav za takšne primere v kolikor tožeča stranka ne bi ravnala skladno s pravili kreditne pogodbe.

Ne glede na že navedeno pa ima pritožba prav tudi, ko opozarja, da četudi bi bilo stališče sodišča prve stopnje o neveljavnosti menice zaradi pomanjkanja z ZM predpisanih bistvenih sestavin menice pravilno, to še ne pomeni, da je bila po toženi stranki izpolnjena in delno unovčena menica unovčena brez pravnega temelja in zato neveljavna in da je tožena stranka posledično (enostavno) dolžna izplačani ji znesek vrniti tožeči stranki, ker naj bi bila neupravičeno obogatena, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je namreč v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da ima do tožeče stranke terjatev iz sklenjene Pogodbe o kratkoročnem kreditu, da je ta terjatev zapadla in da je tožeča stranka ni poravnala, kar utemeljeno ponavlja v pritožbi. S temi navedbami pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo in za odločitev, da je bila tožena stranka z unovčenjem bianko menice obogatena na škodo tožeče stranke, odločilnih dejstev ni ugotavljalo.

Utemeljeno pa tožena stranka nadalje pritožbeno opozarja, da se postopek v katerem je bila izdana odločba III Ips 102/2009 na katerega se sklicuje tako tožeča stranka tekom pravde kot tudi sodišče v sodbi od predmetnega postopka razlikuje bistveno v tem, da v prvem primeru tisto kar je bilo na podlagi menice dolgovano še ni bilo izplačano in je sodišče zato zavrnilo tožbeni zahtevek, v predmetnem postopku pa je bila menica že unovčena in je tožena stranka z unovčitvijo prejela le del tistega, kar ji je bilo dolgovano po kreditni pogodbi. S prejemom zneska 23.121,85 EUR je tožena stranka tako prišla do minimalnega poplačila svoje terjatve in če je temu tako ni bila neupravičeno obogatena.

Vendar sodišče prve stopnje trditev in dokazov tožene stranke glede obstoja terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz temeljnega posla ni presojalo, zato je za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve potrebno dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša s pritožbo v delu, ko ta kritizira zaključek sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo pobotnega ugovora tožene stranke, da tožena stranka zapadlosti svoje terjatve ni izkazala. Kot je razvidno iz v postopku na prvi stopnji podanih pravočasnih navedb tožene stranke, je ta svojo terjatev iz Pogodbe o kratkoročnem kreditu sklenjene s tožečo stranko in iz dodatka k tej določno opisala in dokazovala tako po temelju kot višini in zapadlosti že v odgovoru na tožbo, nato pa tudi v preostalih pripravljalnih vlogah. Dejstvo, da je zatrjevana terjatev tožene stranke sporna kot to, brez da bi navedlo zato kakšne razloge, zaključuje sodišče prve stopnje, pa ne more biti razlog, da te tožena stranka ne bi uveljavljala s pobotnim ugovorom. Tudi če bi bila terjatev sporna, bi moralo sodišče ugotoviti ali takšna po toženi stranki zatrjevana terjatev obstoji in v kakšni višini in ali jo tožena stranka utemeljeno uveljavlja v pobot. Prav tako stališče pravne teorije, da konkurenca med dajatvenim in vrnitvenim zahtevkom ni dopustna, ker je vrnitveni zahtevek močnejši od dajatvenega, na katero se sklicuje v sodbi sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni upoštevno.

Pritožbi tožene stranke je bilo po navedenem ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP), saj je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti navedenih pomanjkljivosti.

O stroških tega pritožbenega postopka je odločeno v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ravnati v zgoraj nakazani smeri in o zadevi znova odločiti upoštevaje pravilno materialno pravo, pri tem pa bo moralo že izvedene dokaze (in po potrebi izvesti nove, ki so bili pravočasno predlagani), znova vestno in skrbno oceniti, dokazno oceno primerno obrazložiti in odgovoriti na vse za odločitev relevantne in upoštevne trditve pravdnih strank.

Op. št. (1): Tako sodba Vrhovnega sodišča II Ips 245/2012 z 24. 4. 2014 Op. št. (2): Tako sodba Vrhovnega sodišča II Ips 106/2007 z 23. 10. 2008