Jedro

Veljavnost oporoke v obravnavani zadevi je bila pogojevana prav z veljavnostjo njenega preklica in to je bila tudi tožbena podlaga tožničinega zahtevka. Sodišče bi se zato s tem vprašanjem, ki je bilo v zadevi ključno, moralo ukvarjati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se zato r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pravno veljavna pismena oporoka pred pričami oporočitelja F.O. z dne 11.9.1997, s katero je za svojo oporočno dedinjo določil tožnico L.P. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožnici 181.920,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti sodbi se pritožuje peta toženka po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je bila tožnica napotena na pravdo, da se ugotovi veljavnost oporoke in neveljavnost preklica oporoke po oporočitelju. Tožbo je usmerila le na ugotovitev veljavnosti oporoke, za kar pa nima pravnega interesa, zato bi sodišče tožbo moralo zavreči. Tožbeni zahtevek bi moral biti drugače postavljen, ker so zakoniti dediči v zapuščinskem postopku opozorili, da je bila oporoka preklicana. Sicer pa tudi v primeru, če bi sodišče štelo, da je podan tožničin pravni interes in zahtevek pravilno postavljen, bi se moralo spustiti v obravnavo tožbenih navedb, ki se tičejo preklica oporoke in ugotavljati, ali držijo v zvezi s tem navedbe v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica je v tožbi, s katero je zahtevala, naj sodišče ugotovi, da je oporoka pokojnega F.O. z dne 11.9.1997 veljavna, zatrjevala, da listina z nazivom "preklic pismene oporoke pred pričami", ki naj bi jo napisal zapustnik, ne predstavlja veljavnega preklica oporoke. Toženci, ki so podali odgovor na tožbo, so zatrjevali, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker naj bi F.O. oporoko preklical in je preklic veljaven. Veljavnost oporoke v obravnavani zadevi je bila torej pogojevana prav z veljavnostjo njenega preklica in to je bila tudi tožbena podlaga tožničinega zahtevka.

Predmet dokazovanja v pravdnem postopku niso samo tista dejstva, na katera opira svoj zahtevek tožnik, ampak tudi tista, na katera opira ugovore proti zahtevku tožena stranka (212.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V obravnavanem primeru pa ni bila le tožena stranka tista, ki se je zahtevku na ugotovitev veljavnosti oporoke upirala s trditvijo, da oporoka ni veljavna, ker jo je oporočitelj preklical, temveč je bila trditev o neveljavnosti preklica, kot rečeno, celo bistveni sestavni del tožbenih trditev tožeče stranke. Zato ne drži to, kar je zapisalo v obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje, da je bilo namreč predmet obravnave v postopku izključno vprašanje, ali je oporoka, ki jo je sestavil pokojni F.O., (formalno) veljavno sestavljena. To vprašanje namreč za nobeno od strank v postopku ni bilo sporno, temveč je bil sporen njen preklic, zato bi se sodišče s tem vprašanjem, ki je bilo v zadevi ključno, moralo ukvarjati.

Ker sodišče prve stopnje tako ni ravnalo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354.čl. ZPP).