Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če si stranka s tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja, za tožbo nima pravnega interesa, zato jo je treba zavreči. Tožnica kot stranski udeleženec postopka v zvezi z odobritvijo javne prireditve si s tožbo svojega pravnega položaja ne more izboljšati, saj je bila javna prireditev izvedena pred vložitvijo tožbe.
Izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.
Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 44/06 - odl. US)) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper določbo tožene stranke z dne 23.12.2001, s katero je tožena stranka na pritožbo tožeče stranke spremenila odločbo Upravne enote Kranj z dne 4.9.2001. S to odločbo je prvostopni organ organizatorju izdal dovoljenje za izvedbo javne prireditve ... v dneh 6., 7. in 8. 9. 2001 ter določil pogoje za to prireditev. Tožena stranka pa je prvostopno odločbo spremenila tako, da je v uvodu točno opredelile organizatorja te prireditve ter v 7. točki določila dopustno najvišjo dnevno raven hrupa.
V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožena stranka s tem, ko je obravnavala pritožbo tožeče stranke, tožeči stranki priznala položaj stanskega udeleženca v tem postopku. Ker je ugotovilo, da v obravnavanem primeru niso bila kršena pravila upravnega postopka, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in da je pritožbeni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe odgovoril na vse pritožbene navedbe, je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
Zoper prvostopno sodbo vlaga tožeča stranka pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnih predpisov. Meni, da so kršena pravila postopka zato, ker je prvostopni organ v skladu s 44. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni kot stranske udeleženke vključil že v postopek pred izdajo svoje odločbe. Pravila ZUP je kršil tudi drugostopni organ, ki ni ravnal po 251. členu ZUP. Zato sta bila kršena 1. odstavek 9. člena in 4. odstavek 146. člena ZUP. Takšna kršitev pa je po 3. točki 3. odstavka 25. člena ZUS absolutna bistvena kršitev pravil postopka, torej bi moralo prvostopno sodišče odločbo tožene stranke odpraviti po določbi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. Ker tega ni storilo, je samo kršilo pravila postopka v upravnem sporu. Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno, ker si sodišče prve stopnje in pred njim oba upravna organa napačno razlagajo 14. in 15. člen Zakona o javnih shodih in javnih prireditvah (ZJSJP). Zahtevo za organiziranje javne prireditve je namreč po navedenih določbah treba zavrniti tudi tedaj, če organizator ne izkaže, da so za prireditev izpolnjeni predpisani pogoji. To pa v obravnavanem primeru ni, saj ni izkazal, da obratovanje naprav, ki bodo na prireditvi uporabljene, ne bo motilo okolice. Te okoliščine in okoliščine, da bo prireditev v samem mestnem jedru pa prvostopni organ pri sovjem odločanju niti ni presojal in organizatorju ni naložil potrebnih dodatnih ukrepov za zaščito javne koristi. Na vse to pa bi lahko opozorila tožeča stranka, če bi bila kot stranska udeleženka pravočasno vključena v postopek.
Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.
Pritožbeno sodišče je odločitev v tej zadevi, navedeno v izreku tega sklepa, sprejelo iz naslednjih razlogov: Predmet presoje v tem upravnem sporu na pritožbeni ravni je sodba prvostopnega sodišča, s katero je to zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke, s katero je ta, razen z delnima spremembama, zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo prvostopnega organa, s katero je organizatorju dovolil javno prireditev ... ob določenem času v dnevu v obdobju od 6. do 8. 9. 2001. Ta prireditev je bila torej izvedena pred skoraj 5 leti.
Zato po presoji pritožbenega sodišča za odločanje o pravilnosti in zakonitosti odobritve te prireditve in postopka, v katerem je bila ta prireditev odobrena, torej izdaje odločbe o tem, ni več izkazan pravni interes. Ta ni bil izkazan že ob odločanju prvostopnega sodišča, ki je izpodbijano sodbo izdalo 7.3.2006. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. V obravnavanem primeru je po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka izkazovala pravni interes za sodelovanje v postopku in za vlaganje pravnih sredstev v zvezi z dovolitvijo obravnavane prireditev le do tedaj, dokler ta prireditev ni bila končana, to pa je bilo najkasneje s potekom 8.9.2001. Od tega dne dalje si torej po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka svojega pravnega položaja v zvezi s postopkom odobritve te prireditve ni mogla več izboljšati, saj je zasledovala svojo pravico do sodelovanja v tem postopku kot stranska udeleženka in uveljavljala omejitev hrupa na predpisano dopustno raven za prireditev v mestnem jedru. Torej od tedaj dalje nima več pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora. To pa pomeni, da že ob vložitvi tožbe v tem upravnem sporu, kar je storila priporočeno po pošti dne 12.2.2002, ni imela več pravnega interesa.
Na obstoj pravnega interesa pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 34. člena ZUS). Glede na zgoraj navedeno, bi torej moralo prvostopno sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe presoditi med drugim tudi, ali ima tožeča stranka pravni interes za vložitev tožbe in ob ugotovitvi da ga nima, tožbo zavreči na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Ta določa, da se tožba s sklepom zavrže, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto pravno korist. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS s tem sklepom razveljavilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča in tožbo samo zavrglo. V 1. odstavku 75. člena ZUS je namreč določeno, da vrhovno sodišče s sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zavrže tožbo, če je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršena določba 1. odstavka 34. člena ZUS. Prav to kršitev pa je v obravnavanem primeru prvostopno sodišče napravilo.