Jedro

Vpis spremembe družbenika v sodni register ima zgolj deklarativen učinek, kar pomeni, da sprememba družbenika učinkuje že pred vpisom v sodni register in neodvisno od njega.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati tožnici znesek 55,800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 1995 do plačila in ji povrniti pravdne stroške.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov (čl. 338/I Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Navedla je, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega pravdnega postopka, saj je kljub temu, da je podalo verodostojnost v dokazno oceno tožnice v nasprotju z dokazi zavrnilo tožbeni zahtevek, pri tem pa zašlo v nasprotje med dokazno oceno in razlogi sodbe za zavrnitev zahtevka. V obrazložitvi sodbe namreč je ugotovilo materialno resničnost zatrjevanega obligacijskega razmerja iz pogodbe o kratkoročnih posojilih. Sodišče prve stopnje je nadalje pripoznalo aktivno legitimacijo tožnici, prav tako drugotožencu, pri tem pa nerazumljivo ugotovilo nepodanost pasivne legitimacije prvotožene stranke. Očitno gre za spregled klasičnega vsakodnevnega življenjskega stanja med živečimi strankama v zunajzakonski skupnosti, ki pa vendar predstavlja v poslovnem prometu konkretno in odgovorno skupnost. V konkretnem primeru je torej tudi prvotoženka zavezana k obveznostim iz sklenjenih posojilnih pogodb iz cit. obdobja. Sodišče prve stopnje je nerazumljivo odstopilo od podane pasivne legitimacije, čeprav iz drugih številnih neizpodbitnih dokazov izhaja, da je v skupnosti obeh tožencev poslovno težo pri sprejemanju in podpisovanju v poslovnem prometu s tožečo stranko nosil drugotoženec. Tožnica je zgolj zaradi popolnosti na strani tožene stranke navedla kot zavezujočo stranko tudi prvotoženko, ker je pač bila tudi podpisnica in tedaj sokreatorka sklenjenih poslov iz naslova upniško-dolžniškega razmerja s tožečo stranko. V nadaljevanju medsebojnih poslovnih razmerij, predvsem v zvezi z vračanjem posojila in izogibanjem le-tega, pa je odigral ključno vlogo drugotoženec, zagotovo pa v imenu in na račun obeh, torej tudi prvotoženke. Po njenem mnenju je dokazna presoja morala prepričati sodišče prve stopnje, da je obveznost nastala, da je tožnica opravičena do vračila danih posojil, tožena stranka pa tega ne prereka in tudi ne prereka višine tožbenega zahtevka, zato je izrek v celoti v nasprotju z izkazanim dejanskim stanjem iz spisa. Tudi pričanje odvetnika J., da sta bili stranki z resnim namenom realizacije iz cit. posojilnih pogodb, izkazuje tako temelj kot tudi višino tožbenega zahtevka. Zapisek tega dogovora potrjuje, da gre za velikanske dolgovane vsote, razumljivo pa da na licu mesta stranki in niti prisotni odvetnik niso imeli tehnične možnosti pripraviti koncizni obračun zamudnih obresti za toliko let nazaj. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni popolnega obračuna in s tem tudi ni izkazan tožbeni zahtevek v celoti, ne vzdrži kritične presoje po spisni dokumentaciji, ker je drugotoženec dokazno nastopil kot pooblaščenec oz. hkrati zastopnik pri dogovarjanju o vračilu tudi v svojstvu podane življenjske skupnosti, tedaj tudi v imenu in na račun prvotoženke. Pritožbeno sodišče bo gotovo postalo pozorno tudi na okoliščino, da se pravde na strani tožene stranke ni udeležil nihče od obeh tožencev. Glede na običajno sodno prakso to pomeni, da toženi stranki sploh nista uvideli pravnega interesa, da bi s čimerkoli nastopili zoper tožbo in zahtevek, saj sta ga v celoti akceptirali, ugovori njunega pooblaščenca pa so bili zgolj klasični manevri za zavlačevanje postopka. Sodišču prve stopnje pa je znano še drugo pomembno dejstvo, da je namreč v teku že izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem Šentjur pri Celju opr. št. In 02/1, v katerem nastopajo iste stranke. Sodišču druge stopnje je pritožnica predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje oz. podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in tožnici prizna stroške tega postopka.

Toženca odgovora na pritožbo nasprotne stranke nista vložila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podana aktivna legitimacija tožnice, ki je kot edina družbenica gospodarske družbe E. d.o.o. (posojilodajalka), ki je bila na podlagi čl. 25/I tč. 2 in II Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 1. 10. 2001 (objavljen v Ur. listu RS dne 12. 11. 2001) izbrisana iz sodnega registra, v skladu s čl. 27/IV, V ZFPPod v zvezi s členom 394/I Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) prevzela obveznosti izbrisane družbe, s čemer je nanjo prešlo tudi premoženje te družbe. ZFPPod je na aktivne (prave) družbenike brez likvidacije iz sodnega registra izbrisanih družb prenesel vse obveznosti, zato po izbrisu družbe prevzamejo tudi morebitno premoženje družbe. Takšne družbenike je mogoče šteti za univerzalne pravne naslednike dosedanje družbe tudi na aktivni strani, kar pomeni, da preidejo nanje tudi terjatve dosedanje družbe. Terjatve izbrisane družbe so prešle na tožnico po samem zakonu (ZFPPod), zato je kljub temu, da je bila pogodba o odstopu terjatve v vtoževanem znesku sklenjena po izbrisu gospodarske družbe Eventus d.o.o. iz sodnega registra, torej po njenem prenehanju, podana aktivna legitimacija tožnice v tem pravdnem postopku.

Napačen pa je zaključek prvostopnega sodišča, da zato, ker iz sklepa o izbrisu družbe T. d.o.o. (posojilojemalec) iz sodnega registra izhaja, da je bil ustanovitelj družbe le P. K., prvotoženka pa je bila vpisana le kot pooblaščenka za zastopanje družbe, medtem ko drugotoženec v okviru delovanja družbe ni imel nobene vloge, toženca v konkretnem primeru nista pasivno legitimirana. Na podlagi določb čl. 450/IV ZGD (Ur. l. RS št. 30/99, 29/94) začne sprememba družbene pogodbe veljati z vpisom v sodni register. Navedeni vpis v sodni register ima torej konstitutiven učinek. Vpis pa ima konstitutiven učinek, kadar je nastanek pravice ali pravnega razmerja neposredna posledica vpisa v sodni register. Vendar sprememba družbenika na poslovnem deležu (kot npr. posledica odsvojitve deleža, izstopa, izključitve) ne pomeni spremembe družbene pogodbe. Vpis spremembe družbenika v sodni register ima tudi zgolj deklarativen učinek, kar pomeni, da sprememba družbenika učinkuje že pred vpisom v sodni register in neodvisno od njega. Tako npr. pri odsvojitvi poslovnega deleža sprememba družbenika učinkuje s samo sklenitvijo pogodbe o odsvojitvi deleža in obvestilom poslovodji družbe (čl. 416 in 417/I ZGD), pri izstopu družbenika pa že s samo izjavo volje družbenika (čl. 436 ZGD). Iz navedenega je torej razvidno, da so osebe, ki so dejanski družbeniki, v vsakem trenutku lahko znani le družbi sami oz. poslovodji te družbe. Družbeniki, ki so vpisani v sodni register, torej niso vedno tudi dejanski družbeniki. Iz spisa Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. Rg 1/5057-00 izhaja, da je bil ustanovitelj družbe Trgovsko in storitveno podjetje T. d.o.o. P. K., ki je bil tudi njen direktor (od 7. 10. 1991). Dne 27. 12. 1994 (kot je bila sklenjena tudi pogodba o kratkoročnem posojilu št. 75/94) pa so P. K. in oba toženca pri Z. K., odvetniku v M., sklenili pogodbo o odstopu deleža, s katero so se dogovorili, da družbenika S. K. in G. G. pristopita k družbi T. d.o.o. kot ustanovitelja, dosedanji ustanovitelj pa iz družbe izstopa in svoj kapitalski delež v družbi v znesku 8.200,00 SIT odstopa tožencema kot pristopnikoma in sicer vsakemu po 4.100,00 SIT. Z dnem izstopa iz družbe P. K. prenehajo vsa pooblastila in upravičenja, ki mu gredo po aktu o ustanovitvi podjetja. Istega dne pa je P. K. pri istem odvetniku podal izstopno izjavo, da s tem dnem izstopa iz družbe T. d.o.o. in mu s tem tudi prenehajo vsa pooblastila in upravičenja, ki izhajajo iz akta o ustanovitvi podjetja z dne 7. 10. 1991. Svoj kapitalski delež v družbi pa odstopa tožencema kot novima družbenikoma, ki sta v družbo pristopila. Toženca sta nato dne 28. 12. 1994 (ko je bila sklenjena pogodba o kratkoročnem posojilu št. 77/94) kot družbenika družbe T. d.o.o. sprejela aneks k aktu o ustanovitvi družbe glede spremembe sedeža družbe in imenovanju prvotoženke za direktorico. Dne 29. 12. 1994 pa sta podpisala seznam družbenikov z navedbo novih vložkov, iz katerega izhaja, da sta toženca v družbo T. d.o.o. vložila vsak po 750.000,00 SIT, sprejela pa sta tudi sklep o prevzemu novih vložkov osnovnega kapitala in sklep o povečanju osnovne vloge. Vse navedene listine je sestavil odvetnik Z. K.. Na dan, kot sta bili podpisani pogodbi o kratkoročnem posojilu št. ... in ... torej 30. 12. 1994, pa sta toženca sprejela akt o ustanovitvi d.o.o. in vložila predlog za vpis spremembe med drugim tudi družbenikov in sicer pristopa tožencev kot novih družbenikov ter vpis prvotoženke kot direktorice družbe. Dne 31. 5. 1995 je odvetnik K. predlog registrskemu sodišču po vpisu pristopa tožencev kot novih družbenikov umaknil, toženca pa sta nato dne 19. 6. 1995 podpisala tudi izjavo, da odstopata od predloga za vpis, s katerim sta nameravala k družbi pristopiti kot nova družbenika. Do vpisa tožencev kot družbenikov družbe T. d.o.o. tako ni prišlo, kar pa iz razlogov navedenih zgoraj ne pomeni, da toženca nista dejansko bila njena družbenika. Vpis spremembe družbenikov v sodni register nima konstitutivnega učinka, ampak sprememba družbenika učinkuje že pred vpisom v sodni register in celo neodvisno od njega, zato je potrebno ugotoviti, kdo so osebe, ki so bili dejanski družbeniki izbrisane družbe. Toženca sta z ustanoviteljem družbe podpisala pogodbo o odstopu deleža dne 27. 12. 1994, s katero sta kot družbenika pristopila k družbi T. d.o.o. Na podlagi čl. 416 ZGD se poslovni deleži v d.o.o. lahko odsvojijo ali dedujejo. Za odsvojitev deleža pa je potrebna pogodba, ki je izdelana v obliki notarskega zapisa. Zakon o notariatu je začel veljati 9. 4. 1994, na podlagi prehodnih določb (čl. 129), pa se je čl. 47 Zakona o notariatu, ki določa pravne posle, ki morajo biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa, začel uporabljati 1. 6. 1995. Pogodba o odstopu deleža je bila sklenjena 27. 12. 1994, torej pred začetkom uporabe čl. 47 ZN, zato je bila pravilno sklenjena pri odvetniku, ki so na podlagi čl. 587 ZGD začasno opravljali zadeve, za katere so po ZGD pooblaščeni notarji in namesto notarskih listin sestavljali tudi ustrezne listine. Vendar navedene pogodbe o prenosu poslovnega deleža sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo in tako ni ugotovilo, ali je ustanovitelj P. K. svoj poslovni delež v družbi T. d.o.o. veljavno odsvojil in ga prenesel na toženca. Prvostopno sodišče prav tako ni dokazno ocenilo izpovedbe ustanovitelja družbe T. d.o.o. P. K., da družba T. d.o.o, ki je bila ustanovljena tako rekoč za šankom, ni nikoli poslovala, po dveh do treh letih pa jo je prodal S. K., kaj je bilo potem z gospodarsko družbo, pa mu ni znano. Manjka tudi dokazna ocena izstopne izjave ustanovitelja, kljub temu, da ZGD dopušča tudi možnost izstopa družbenika. Čl. 436/I ZGD namreč med drugim določa, da lahko družbena pogodba določi, da sme družbenik iz družbe izstopiti ter določiti pogoje, postopek in posledice izstopa (pogodbeni izstop). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo (določbe ZGD o učinku in posledicah vpisa spremembe družbenika v sodni register), zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Prvostopno sodišče ni ugotovilo, ali sta toženca s sklenitvijo pogodbe o odstopu deležev z ustanoviteljem gospodarske družbe pridobila položaj družbenika v d.o.o., ali je bil torej nanju prenešen njegov poslovni delež, s čemer so nanju prešle vse pravice in obveznosti dotedanjega družbenika, razen čisto osebnih. Prav tako sodišče prve stopnje ni ugotovilo pomena in posledic izjave o izstopu ustanovitelja družbe.

Glede tožbenih trditev o sporazumu med tožnico in drugotožencem o poravnavi dolga iz posojilnih pogodb je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo pisni zaznamek dogovora z dne 4. 5. 1998 ter izpovedbe prič odvetnika S. J. in D. S.. Samo na podlagi teh dokazov pa je zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, niti kakšna je bila višina dolga v času dogovora med tožnico in drugotožencem, niti časa nastanka obveznosti drugotoženca, zlasti pa ni mogoče ugotoviti, da se je za vrnitev dolga zavezala tudi prvotoženka. Prvostopno sodišče je v dokaznem postopku sicer celo dvakrat zaslišalo tudi tožnico (na glavni obravnavi 18. 6. 2003 in ponovno dne 9. 7. 2003), ki je izpovedala, da je drugotoženec terjatev v celoti priznal in obljubil, da bo dolg vrnil, tako na sestanku dne 4. 5. 1998 (kar je potrdil tudi odvetnik J.), kot tudi ob obisku tožnice pri njem maja 2001, njeno izpovedbo pa je v tem delu potrdila priča D. S.. Vendar sodišče prve stopnje takšne izpovedbe tožnice ni dokazno ocenilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (čl. 355 ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče odpraviti zgoraj navedene pomanjkljivosti in sicer podati dokazno oceno pogodbe o odstopu deležev, izstopne izjave ustanovitelja in njegove izpovedbe na glavni obravnavi ter dokazno oceniti tudi ostale akte, ki sta jih po odstopu deležev in izstopni izjavi ustanovitelja pri odvetniku K. sprejemala toženca, pa tudi ustanovitelj P. K.. Ugotoviti bo potrebno, kdo so bili dejanski družbeniki gospodarske družbe T. d.o.o. pred njenim izbrisom iz sodnega registra. Kdo so bili torej družbeniki, ki so imeli vpliv na poslovanje družbe (pravi oz. aktivni družbeniki). Temelj odgovornosti družbenikov nedelujočih družb, ki so bile po ZFPPod izbrisane iz sodne registra, je namreč vpliv, ki so ga imeli na poslovanje družb in na nastanek obveznosti te družbe. Sodišče prve stopnje bo moralo dokazno presoditi tudi izpovedbo tožnice glede dogovora z dne 4. 5. 1998 in šele na podlagi presoje vseh dokazov skupaj (pisnega zaznamka o dogovoru in izpovedb prič odvetnika S. J. in D.S.) odločiti, ali je mogoče šteti po tožnici zatrjevano dejstvo o obstoju dogovora s tožencema o poravnavi vtoževanega dolga iz posojilnih pogodb za dokazano.

Ker je sodišče druge stopnje že v okviru uradnega preizkusa (čl. 350/II ZPP) sodbo sodišče prve stopnje razveljavilo, na ostale pritožbene očitke tožnice ni bilo potrebno odgovoriti.

Izrek o stroških temelji na določilih čl. 165/III ZPP.