Jedro

V postopku lastninjenja tožene stranke po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) so bila vsa sporna sredstva (med katere spadajo tudi omenjene delnice) vključena v otvoritveno bilanco v okviru bilančnih sredstev, kasneje pa so bila s Pogodbo zgolj prenesena v okvir izvenbilančnih sredstev. Šlo je torej za sredstva, ki so bila upoštevana v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1.1.1993 v skladu z Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrdi sodna odločba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki 4.270,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki I izreka izpodbijane sodbe (pravilno: sklepa) odločilo, da se zavrže tožbeni zahtevek (pravilno: tožba) za ugotovitev obstoja denarne terjatve iz naslova vrednosti štirih stanovanj v Z. v višini 100.000,00 EUR in tožbeni zahtevek (pravilno: tožba) za ugotovitev obstoja denarne terjatve v višini 251.650,22 EUR s pp. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja izločitvene pravice na delnicah izdajatelja C. d.d., ki predstavlja 15% celotnega osnovnega kapitala izdajatelja ter tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja izločitvene pravice na terjatvah toženca do njegovega dolžnika. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožnik v 15-ih dneh povrniti tožencu 8.962,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper odločitev v točki I izreka izpodbijane sodne odločbe se je po svojem pooblaščencu pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne. V pritožbi opozarja, da tožena stranka nikoli ni navedla, da tožeča stranka te terjatve ni prijavila, ampak je navedla, da je tožeča stranka te terjatve prijavila kot terjatve iz naslova vzajemno neizpolnjene pogodbe. O teh terjatvah pa se upraviteljica tožene stranke tudi povsem pravilno ni izrekla. S tem, ko je sodišče prve stopnje obravnavalo navedeno dejstvo, čeprav ga nobena izmed pravdnih strank ni zatrjevala, v nadaljevanju pa je na to dejstvo oprlo izpodbijano odločitev, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je stečajna upraviteljica tožene stranke strinjala, da gre v tem delu za terjatve iz naslova vzajemno neizpolnjene pogodbe. Sporna terjatev tudi ni bila zajeta v osnovni seznam in posledično v končni seznam preizkušenih terjatev. Zato je potrebno šteti, da terjatvi nista bili prijavljeni in sta prenehali. Poleg tega sta terjatvi tudi zastarali.

Zoper odločitev v točki II in III izpodbijane sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba je obremenjena s pomanjkljivostmi, zaradi katerih se je ne more preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Tožeča stranka meni, da je za odločitev utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilno, ali ima Pogodba o vzpostavitvi izvenbilančne evidence sredstev in pogojnih obveznosti podjetja do sklada z dne 9.9.1997 pravne značilnosti pogodbe o prenosu lastninske pravice. Tožeča stranka je namreč tožbo utemeljevala na določbi 3. točke prvega odstavka 22. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Po omenjeni pogodbi se je tožena stranka zavezala določeno premoženje izločiti iz bilance in vzpostaviti izvenbilančno evidenco. Tožeča stranka pa je ohranila pravico do vpogleda v dokumentacijo. Pogodba predvideva obligacijski prenos, če tožena stranka ne ravna v skladu s pogodbo, oziroma se v primeru drugačnega razpolaganja s prenesenim premoženjem vzpostavi denarna terjatev tožeče stranke. Bistveno je tudi, da je tožena stranka v primeru prodaje premoženja, ki ji je bilo zaupano v upravljanje in razpolaganje, upravičena le do plačila stroškov. Če bi obveljalo, da je tožena stranka lastnica spornih sredstev, potem bi bila tudi upravičena do kupnine oziroma donosov iz premoženja. Dejstvo je, da tožena stranka ni lastnica spornega premoženja, kar potrjuje tudi dejstvo o izvenbilančnem vodenju sredstev. Pogodba torej določa obveznost tožene stranke vrniti premoženje tožeči stranki, če bodo nastopile s pogodbo predvidene okoliščine. Nadalje tudi določilo o vzpostavitvi denarne terjatve utemeljuje stališče, da je tožena stranka le mandatar oziroma fidiciar za upravljanje z zaupanim premoženjem. Denarna terjatev tožeče stranke se namreč vzpostavi le, ko stranki ugotovita, da s sredstvi ni mogoče razpolagati oziroma jih izterjati. Vse te argumente je sodišče prve stopnje prezrlo. Prav tako je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljen na podlagi določb ZZLPPO. Delnice namreč predstavljajo skrito premoženje, ki se je izmaknilo procesu preoblikovanja. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka delnice uvrstila v zunajbilančni evidenci, ki se ni upoštevala pri ugotavljanju družbenega kapitala. Sodišče prve stopnje tudi napačno razlaga pojem skritega premoženja. Tožeči stranki tudi ni razumljivo, zakaj bi tožeča stranka z začetkom stečajnega postopka izgubila izločitveno pravico. Tožeča stranka lahko prenos premoženja uveljavlja pred ali po začetku stečajnega postopka dolžnika.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožbi pravdnih strank nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke: Tožeča stranka je glede terjatev iz točke I izreka izpodbijane sodne odločbe v tožbi navajala, da gre za terjatvi iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe (265. člen ZFPPIPP). Upniku te terjatve torej sploh ni treba prijaviti v stečajno maso in ima pravico do plačila te terjatve po pravilih ZFPPIPP o plačilu stroškov stečajnega postopka (tretji odstavek 265. člena ZFPPIP). To pa pomeni, da lahko takšen upnik od stečajnega dolžnika zahteva, da mu izpolni svojo obveznost v celoti in v pogodbenih rokih (in ne zgolj v deležu in rokih, v katerih se iz razdelitvene mase plačujejo druge nezavarovane terjatve).

Tožena stranka v obravnavni pritožbi sicer utemeljeno opozarja, da je ves čas sodnega postopka nasprotovala tožbenim trditvam, da gre v konkretnem primeru za terjatvi iz vzajemno neizpolnjene pogodbe, kar pomeni, da ne drži tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki strinjali, da imata terjatvi status terjatev iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe.

Vendar pa izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje v točki I izreka (pravilno bi moralo sicer sodišče prve stopnje v tem delu namesto tožbenega zahtevka zavreči tožbo) pravilna in zakonita, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka (glede na tožbene trditve) ni imela nobenega pravnega interesa (koristi), da je v tem delu postavila ugotovitveni tožbeni zahtevek (drugi odstavek 181. člena ZPP). Če ima namreč tožnik možnost uveljavljati dajatveni zahtevek, za ugotovitveni zahtevek nima nobenega pravnega interesa. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbo upravičeno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP). Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodno odločbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi tožeče stranke: Izločitvena pravica lahko obstaja tudi na vsakem premoženju, katerega imetnik je insolventni dolžnik kot fiduciar za račun druge osebe (3. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP). Gre za pravno situacijo, v kateri fiduciar (stečajni dolžnik) uresničuje premoženjske pravice iz premoženja, katerega zakoniti imetnik je, v svojem imenu in za račun druge osebe, ki jo imenujemo beneficiar (izločitveni upnik). Ključnega pomena pri fiduciarnih razmerjih je, da pravice lastnika stvari v razmerju do tretjih uresničuje fiduciar, ki pa te pravice v notranjem razmerju uresničuje za beneficiarja (primerjaj denimo 205. člen SPZ, peti odstavek 255. člena ZTFI ali 805. in 806. člen OZ).

Izločitveno pravico pa ima lahko le lastnik stvari. ZFPPIPP namreč na terjatvah izločitvene pravice ne predvideva, saj pri terjatvah ni nobene nevarnosti, da bi lahko zaradi posesti ali nepravilnega vpisa v zemljiško knjigo prišlo do izgube terjatve (tudi dobroverna pridobitev terjatve ni mogoča)(1). Že iz tega razloga je zato izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje v točki II izreka, ki se nanaša na ugotovitev obstoja izločitvene pravice na terjatvah toženca do njegovih dolžnikov, pravilna in zakonita.

V točki 3.2. Pogodbe o vzpostavitvi izvenbilančne evidence sredstev in pogojnih obveznosti podjetja do sklada (v nadaljevanju: Pogodba, priloga A5) sta se tožeča stranka (oziroma njen pravni prednik S. d.d.) in tožena stranka dogovorila, da se tožena stranka zavezuje, da bo na pisno zahtevo tožeče stranke v osmih dneh s posebno pogodbo prenesla na tožečo stranko vsa tista izvenbilančna sredstva (med katere so spadala tudi delnice C. d.d.), ki bodo navedena v zahtevi tožeče stranke. Tožena stranka v takšnem primeru izvede vsa pravna dejanja, ki so potrebna za obligacijskopravni oziroma stvarnopravni prenos zahtevanih izvenbilančnih sredstev (točka 3.3. Pogodbe). Iz teh razlogov tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka lastninske pravice na izvenbilančnih sredstvih ni mogla uresničevati za tožečo stranko, temveč je imela tožeča stranka zgolj pravico zahtevati od tožene stranke izvedbo ustreznih obligacijskopravnih dejanj (sklenitev pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla), šele nato pa bi od tožene stranke lahko zahtevala prenos (razpolagalno pravno dejanje) določenih izven- bilančnih sredstev nase. Zaradi tega (ker tožeča stranka pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko ni dosegla ustreznega preoblikovanja pravnega razmerja) tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka ob začetku stečajnega postopka nad toženo stranko ni imela izločitvene pravice na omenjenih delnicah (tega ne more ovreči niti okoliščina, da je imela tožeča stranka pravico do izkupička od prodanih izvenbilančnih sredstev).

Povsem pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi sploh niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 6. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizacij pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO). V postopku lastninjenja tožene stranke po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) so bila vsa sporna sredstva (med katere spadajo tudi omenjene delnice) vključena v otvoritveno bilanco v okviru bilančnih sredstev, kasneje pa so bila s Pogodbo zgolj prenesena v okvir izvenbilančnih sredstev. Šlo je torej za sredstva, ki so bila upoštevana v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1.1.1993 v skladu z Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance (priloge A2, A3, A4, točka 1 Pogodbe v prilogi A). Namen 6. člena ZZLPPO je bil namreč v tem, da se prepreči oškodovanje družbenega premoženja, zlasti glede tako imenovanega skritega premoženja, ki se je izmaknilo procesu lastninskega preoblikovanja(2). Sodišče prve stopnje je torej po oceni pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točka II in III izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je upravičena do stroškov pritožbenega postopka za odgovor na pritožbo tožeče stranke v skupnem znesku 4.270,00 EUR (nagrada za odgovor na pritožbo po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v znesku 3.480,00 EUR, 20,00 EUR za materialne stroške po tarifni štev. 6002 ZOdvT in 22 % DDV na odmerjeno odvetniško nagrado).

op. št. 1: Primerjaj tudi odločbo VSL - sodba I Cpg 596/2015. op. št.2: Sklep VS RS II Ips 316/2010.