Jedro

Omejitev izjeme po čl. 89 ZDEN glede lastnosti zavezanca in oblike denacionalizacije je vsebinske narave: nanaša se le na tiste špekulativne oz. fiktivne pravne akte in posle, ki so nastali prav z namenom izogniti se lastnosti zavezanca ali pa sploh denacionalizaciji, zlasti vrnitvi v naravi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je nepremičnina, vpisana kot z.k. telo II pri vložku št. 735 k.o. G. prešla iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih oz.

fiktivnih poslov in je zavezanec za denacionalizacijo toženec.

Tožnica je dolžna povrniti tožencu 44.818,00 SIT stroškov postopka.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 29/90 - v nadaljnjem besedilu ZPP) ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. Zakon o denacionalizaciji (Ur. l. RS št. 27/91 in 31/93 - v nadaljnjem besedilu ZDEN) je pravni spaček in ga je možno restriktivno razlagat po mili volji. Vendar pa takšna razlaga, kot jo vsebuje izpodbijana sodba, le ni dopustna. Določilo čl. 88 ZDEN, na katerega se sodba sklicuje, obravnava popolnoma drugačne primere.

Člen 89 ZDEN je izjema od določb čl. 16/3 ZDEN. Sodišče bi moralo ugotavljati element špekulativnosti oziroma fiktivnosti pravnega posla in šele, če bi ugotovilo, da takega pravnega posla ni bilo, bi lahko tožbeni zahtevek zavrnilo. Prvo sodišče se je temu izognilo češ, da je toženec sporne nepremičnine pridobil že leta 1969, ko o kakšnem vračanju nacionaliziranega premoženja še ni bilo govora, medtem ko se člen 89 ZDEN nanaša zgolj na primere pridobitve nacionaliziranega premoženja v času, ko so se začele priprave na sprejem tega zakona, pa vse do njegove uveljavitve. Tak konstrukt je nesprejemljiv in v nasprotju s smislom in namenom vsega zakona. Prvo sodišče špekulativnosti in fiktivnosti pravnega posla že načeloma ni hotelo obravnavati. Spušča pa se sodba v drugo razlogovanje, da so siceršnje tožničine trditve brez vsakršne podlage. V prejšnjem režimu sta bila grosupeljski župan J. in toženec tesna prijatelja in tovariša. Na dražbi je bila določena desetkrat manjša cena od prave vrednosti. Taki posli so nemoraln i in to ni noben pravni red. Zdaj pa je kriva tožnica, tako izhaja iz sodbe, da je ob premoženje, češ da nihče ni tiste javne dražbe in pogodbe izpodbijal. Pri vsem je šlo za posel, ki je bil v nasprotju z vso takrat veljavno zakonodajo in v nasprotju z veljavnimi pravili civilnega prava. To pa posega tudi v vprašanje špekulativnosti in fiktivnosti pravnih poslov. Tožnica se bo s posebno tožbo obrnila na Evropsko sodišče v Strasbourgu.

Izvod pritožbe je sodišče prve stopnje vročilo nasprotni stranki, ki pa odgovora na pritožbo ni podala (člen 359/1 ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne obrazloži in utemelji uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Preizkus izpodbijane sodbe glede procesnih kršitev iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 365/2 ZPP) pa pokaže, da takšne kršitve niso podane.

Med zavezanci za denacionalizacijo po čl. 51 ZDEN ni fizičnih oseb.

Po čl. 16/3 ZDEN pa premoženja v denacionalizaciji ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb. Izjemo v breme fizičnih oseb tako glede lastnosti zavezanca kot tudi glede oblike denacionalizacije pa določa člen 89 ZDEN. V tem členu uzakonjena izjema od splošnih načel zakona (ki jo že zato velja ozko interpretirati) določa kot zavezanca za vrnitev oz. odškodnino v denacionalizaciji fizično osebo, ki je v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo lastnik podržavljenega premoženja. Pogoj za uveljavitev te izjeme pa je, da je podržavljeno premoženje iz družbene v zasebno lastnino prešlo na podlagi špekulativnih oz.

fiktivnih pravnih aktov in poslov.

Namen denacionalizacije je poprava krivic, ki so bile prejšnjim lastnikom podržavljenega premoženja prizadejane z različnimi prisilnimi ukrepi, ki so povzročili izgubo premoženja. Uvrstitev čl. 89 v poglavje prehodnih in končnih določb ZDEN kaže voljo zakonodajalca, da s tem predpisom zagotovi kar najbolj učinkovito realizacijo namena zakona. Preprečiti hoče izigravanje tistih določb zakona, glede katerih člen 89 ZDEN določa izjemo. Člen 89 ZDEN hoče zato preprečiti tiste špekulativne oz. fiktivne pravne akte in posle, ki so posledica volje njenih akterjev, da se izigra določila čl. 51 ter 16/3 ZDEN. Špekulacija se pri tem kaže zlasti v dosegi cilja, da se izogne vrnitvi podržavljenega premoženja, kar ni mogoče, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb.

Ob upoštevanju takšnega namena uzakonjene izjeme po čl. 89 ZDEN se pokaže, da uporabnost tega določila zakona nima (neposredne) časovne omejitve, razen v toliko, da ureja razmerja le v času do uveljavitve ZDEN (od takrat dalje velja pravna posledica iz čl. 88 ZDEN). Pač pa je omejitev izjeme po čl. 89 ZDEN vsebinske narave: nanaša se le na tiste špekulativne oz. fiktivne pravne akte in posle, ki so nastali prav z namenom izogniti se lastnosti zavezanca ali pa sploh denacionalizaciji, zlasti vrnitvi v naravi (čl. 2 ZDEN).

Tožnica se sklicuje na špekulativnost dražbe z dne 3.10.1969 in na podlagi nje sklenjene prodajne pogodbe v korist toženca, vendar teh dejstev ne povezuje (s takratnim) namenom prodajalca in kupca, da bi se izognila tistim določbam sedaj veljavnega Zakona o denacionalizaciji, od katerih izjemo, zaradi zagotovitve ciljev zakona, določa člen 89 ZDEN. Ker tožnica ne zatrjuje (člen 7/3 in čl. 219 ZPP), da gre v spornem razmerju za špekulativen oz. fiktiven pravni akt ali posel s ciljem izigravanja namena ZDEN, je prvostopna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Tožnica namreč ne zatrjuje pravotvornega dejanskega stanja, ki bi lahko imelo posledico, kot jo tožnica uveljavlja v tožbenem predlogu (čl. 2/1 ZPP). Pritrditi pa gre pritožbeni kritiki o nepotrebnosti prvostopnega ukvarjanja z ničnostjo, saj njene posledice niso takšne, kot to v predlogu sklepa sodniškega silogizma predlaga tožba (člen 104 Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89).

Sodišče druge stopnje ni presojalo navedb pritožbe, ki niso odločilnega pomena (čl. 375/1 ZPP). Ker tako niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (čl. 368 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker ti stroški niso bili zaznamovani.