Jedro

Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno v skladu z razpravnim načelom šteti, da to dejstvo ne obstaja. Sodišče tako ne more preverjati vseh hipotetično možnih okoliščin, ki bi lahko privedle do ničnosti pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka, drugi odstavek III. točke in V. točka izreka) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Za odločanje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 889/2015, s katerim je bila pristojnost za sojenje v tej zadevi prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izjava z dne 9. 5. 2013, po kateri se je tožnik B. K. zavezal in se dogovoril z M. S., delno nična, v delu, ki se nanaša na povračilo uporabnine parcele M. S. v izmeri 197 m2 za leta 1993 do leta 2012 (skupaj za znesek 7.500,00 EUR, kot to izhaja iz I. točke izreka), da izjava v preostalem delu, ki se nanaša na povračilo uporabnine za leta od 2012 do 2013, po ceni 1,9 EUR za m2 oziroma skupaj za znesek 374,30 EUR, ostane v veljavi (II. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je B. K. dolžan plačati M. S. znesek 374,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2013 do plačila, v 15 dneh, v preostalem delu, do zneska 2.300,00 EUR, to je v višini 1.925,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2013 do plačila, je zahtevek M. S. zavrnilo (III. točka izreka). Kot neutemeljen je zavrnilo tožbeni zahtevek B. K., da se razveljavi izjava z dne 9. 5. 2013, po kateri se je tožnik B. K. zavezal in dogovoril z lastnico sosednje parcele M. S. za povračilo uporabnine njene parcele v izmeri 197 m2 za leta 1993 do leta 2013, na način, ki izhaja iz IV. točke izreka. Glede stroškov je odločilo, da je M. S. dolžna povrniti B. K. pravdne stroške v višini 1.521,81 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

3. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje obravnavalo dve tožbi in sicer tožbo tožeče stranke B. K. zoper M. S., zaradi razveljavitve izjave in tožbo M. S. zoper B. K., zaradi plačila 2.300,00 EUR. Obe zadevi je sodišče prve stopnje združilo v skupno obravnavanje. Iz razloga jasnosti sodišče druge stopnje v nadaljevanju B. K., katerega tožba je bila najprej vložena, imenuje kot tožečo stranko, M. S. pa kot toženo stranko.

4. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, v delu, kjer sodišče njenemu tožbenemu zahtevku ni ugodilo in predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi v I. točki sodbe, v drugem odstavku III. točke sodbe in v V. točki sodbe in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču oziroma naj sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Povzema ugotovitev sodišča, da je izjava delno nična, za čas od leta 1993 do leta 2012, nična naj bi bila iz razloga, ker naj bi podjetje L., d. d. za parc. št. 88/1 plačalo uporabnino D. S., ki je bil skrbnik premoženja, ki se je vračalo v postopku denacionalizacije. Tako naj bi bilo za isto nepremičnino plačano dvakrat in tako dogovor, ki je bil sklenjen, nasprotuje prisilnim predpisom. Navaja, da določilo 92. člena OZ pomeni, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana stranka nanjo sploh ne sklicuje, če razpolaga z dejstvi, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije. Stranke morajo v postopku navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Če določenega dejstva ne zatrjuje nobena stranka, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. Tožeča stranka nikoli ni navedla tistih dejstev, ki so podlaga za ugotovitev ničnosti. Priča V. S. je izpovedala, da je podjetje L., d. d. plačevalo najemnino njenemu očetu kot skrbniku premoženja, vendar le za tisto zemljišče, ki ga je imel v uporabi L., d. d., najemnina pa ni bila plačana za tisti del zemljišča, ki ga je uporabljala tožeča stranka. Prav tako se najemnina ni plačevala do leta 2012, saj je pogodba z družbo P. J. O., d. o. o., ki je pravni naslednik družbe L., d. d. veljala le do konca leta 2003, od 1. 1. 2004 naprej se najemnina ni plačevala. V dokaz pritožbi prilaga dopis odvetnika B. L. z dne 7. 2. 2012, listine niso prepozne, saj jih tožena stranka brez svoje krivde v postopku na prvi stopnji ni mogla predložiti. Z ugoditvijo zahtevku tako ne bi prišlo do dvakratnega plačila, kot je nepravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka ni navedla nobene trditvene podlage glede ničnosti, sklicevala se je največ na zmoto in na čezmerno prikrajšanje, iz teh razlogov pa sodba ni nična. Glede morebitnega oderuštva tožeča stranka ni navedla ničesar. Tožeča stranka je bila upravičena terjati uporabnino za vse obdobje, saj je podedovala tudi pravico do plačila najemnine za sporno parcelo.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da določba 92. člena Obligacijskega zakonika (OZ), v skladu s katero pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti, pomeni, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana stranka nanjo sploh ne sklicuje, a le, če razpolaga z dejstvi, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije. To pa ne predstavlja izjeme od razpravnega načela. Stranke morajo namreč v pravdnem postopku navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. Sodišče tako ne more preverjati vseh hipotetično možnih okoliščin, ki bi lahko privedle do ničnosti pogodbe (glej sodbi Vrhovnega sodišča RS, II Ips 938/2008 in II Ips 348/2009).

7. Na ničnost sporne izjave je sicer tožeča stranka v postopku opozarjala oziroma se je nanjo sklicevala, vendar ne na podlagi dejstev, ki jih je kot podlago za svojo odločitev uporabilo sodišče prve stopnje, to je dejstva, da bi bilo z ugoditvijo zahtevku za uporabo iste nepremičnine in za isto obdobje plačano dvakrat, najprej pravnemu predniku toženke D. S., kateremu so najemnino plačevali s strani družbe L. in toženki kot sedanji lastnici (lastnica je postala na podlagi sklepa o dedovanju avgusta 2012). Trditev v zvezi z dejstvi, ki jih je ugotavljalo sodišče prve stopnje ni podala nobena stranka, zato je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, ko je svojo odločitev oprlo na dejstvo, ki v postopku s strani strank ni bilo zatrjevano, navedeno pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe v delu, v katerem se je sodišče na navedena dejstva oprlo. Iz tega razloga je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v delu, v katerem je sodišče ugotovilo ničnost izjave z dne 9. 5. 2013, I. točka izreka), posledično pa tudi v delu, ko je zavrnilo preostali del zahtevka M. S. do zneska 2.300,00 EUR s pripadki (drugi odstavek III. točke izreka) in v stroškovnem delu razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Tožena stranka v pritožbi dejstva, ki jih je sodišče navedlo kot podlago za ugotovitev ničnosti, izpodbija tudi vsebinsko (v zvezi s plačevanjem najemnine podjetja L., d. d., glede obsega zemljišča in časa plačevanja najemnine), kar predstavlja dopustne pritožbene novote, vendar nanje, glede na razveljavitev sodbe iz že navedenega razloga sodišča druge stopnje.

9. Kot že navedeno, je tožeča stranka zatrjevala, da je sporna izjava nična, ker gre za oderuško pogodbo, sodišče pa se o teh trditvah ni opredelilo, glede na to, da je delno ničnost izjave ugotovilo že po uradni dolžnosti, ker je zaključilo (o čemer je bilo govora zgoraj), da je izjava delno v nasprotju s prisilnimi predpisi. Ker se sodišče glede teh trditev tožeče stranke ni izjavilo, bo moralo to storiti v ponovljenem postopku. Sodišče druge stopnje je, kot že navedeno, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v tem delu v novo sojenje, saj se o navedenih trditvah tožeče stranke ne sme prvič izjasnjevati šele na pritožbeni stopnji. Glede na že navedeno, nadaljnji napotki sodišču prve stopnje niso potrebni.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.