Jedro

Znanje tujega jezika ne predstavlja kriterija za izbor osebe, ki izvaja storitve BPP. Torej neznanje tujega jezika s strani postavljenega odvetnika tudi ne more predstavljati okoliščine, ki je zakonski razlog za razrešitev odvetnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijano odločbo odločilo, da se zavrne prošnja tožnika z dne 5. 9. 2012 za razrešitev odvetnika A.A. in postavitev drugega odvetnika. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ za BPP v predmetni zadevi (za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, I Kpd 87311/2010 zaradi kaznivega dejanja po členu 254/I Kazenskega zakonika-1 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka razen plačila sodnih taks) tožniku z odločbo z dne 17. 5. 2011 dodelil izredno brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) ter za izvajanje BPP določil odvetnika B.B. Z odločbo z dne 12. 10. 2011 pa je bilo odločeno, da se odvetnika B.B. razreši zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca (v predmetnem upravnem sporu tožnika), za izvajanje BPP pa je bil določen odvetnik A.A. Tožnik pa je 5. 9. 2012 zahteval njegovo razrešitev. V vlogi je navajal, da se odvetnik ni zanimal za njegov spis, da ni nikoli opravil vpogleda v sodni spis, da ni vlagal pravnih sredstev ter da ni strokovno usposobljen za svoje delo, da mu povzroča nepopravljivo škodo in da zato zoper odvetnika pripravlja odškodninsko tožbo; predlagal je, da se za izvajanje BPP določi drugega odvetnika, ki tekoče govori nemški jezik. Organ za BPP je o tožnikovi zahtevi odločil z odločbo z dne 21. 9. 2012, in sicer da se razreši odvetnika A.A. ter da pravica do izredne BPP tožnika na podlagi odločbe Bpp 1157/2011 z dne 17. 5. 2011 preneha ter se šteje, da mu BPP ni bila odobrena. Navedeno odločbo je tožnik izpodbijal s tožbo v upravnem sporu, Upravno sodišče pa je s sodbo I U 106/2013 z dne 5. 2. 2013 odločbo Bpp 1157/2011 z dne 21. 9. 2012 odpravilo ter zadevo vrnilo organu za BPP v ponovni postopek. Sodišče je v sodbi zavzelo stališče, da je bila v zadevi nepravilno uporabljena določba enajstega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter da bi zadeva morala biti obravnavana po devetem odstavku tega člena, ker je zahtevo za razrešitev vložil tožnik kot upravičenec. V skladu s pravnim mnenjem Upravnega sodišča je organ za BPP o zahtevi tožnika za razrešitev odvetnika A.A. z izpodbijano odločbo odločil ponovno. Ko povzema potek ponovnega postopka, organ ponovi vsebino tožnikove zahteve za razrešitev z dne 5. 9. 2012 ter dalje navaja, da se je odvetnik A.A. v odgovoru nanjo z dne 6. 9. 2012 z razrešitvijo strinjal, ne pa tudi z razlogi, ki jih je navajal tožnik. Dne 20. 9. 2012 je odvetnik prvotno vlogo še dopolnil. V vlogah je predstavil argumente, zaradi katerih meni, da je v predmetni kazenski zadevi korektno zastopal tožnika, in priložil dokazila, z razrešitvijo pa se je strinjal, ker v konkretnem primeru po njegovi oceni ni ustreznega zaupanja med njim in tožnikom, saj tožnik z njim ni vzpostavil kontakta, v postopku pa je samostojno vlagal ugovore in se skliceval na nemško pravo ter je tudi napovedal odškodninsko tožbo zoper odvetnika. Po proučitvi spisne dokumentacije ter vpogledu v kazenski vpisnik za zadevo I Kpd 87311/2010 je organ presodil, da tožnikova zahteva za razrešitev odvetnika A.A. in postavitev drugega odvetnika ni utemeljena. Iz kazenskega vpisnika izhaja, da je odvetnik kot zagovornik tožnika kot obdolženca storil vse, kar bi kot strokovnjak moral storiti s potrebno skrbnostjo. Organ je ugotovil, da je odvetnik prisostvoval zaslišanju prič 10. in 17. 9. 2012 ter pri tem aktivno sodeloval in pričam postavljal vprašanja. Iz navedenega izhaja, da ni mogoče zaključevati, da odvetnik A.A. v okviru odobrene BPP ni storil vsega, kar bi kot strokovnjak moral storiti. Navedbe tožnika so neresnične in očitno tožnik zavlačuje postopek, s tem ko je zahtevo za razrešitev podal neposredno pred razpisom obravnave oziroma zaslišanjem prič. Razlogov, ki bi narekovali razrešitev odvetnika, v smislu devetega odstavka 30. člena ZBPP, tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal. Zatrjevana dejstva, da se odvetnik ne zanima za njegov spis, da ni nikoli opravil vpogleda v sodni spis, da ne vlaga pravnih sredstev in ignorira svoje naloge, pa so neresnična. Šele če postavljeni odvetnik ne bi želel opraviti določenih pravnih opravil, čeprav bi bila smiselna in potrebna ali če bi jih opravil strokovno neustrezno, pomanjkljivo, bi zamudil roke ali kako drugače škodoval stranki, bi to dopuščalo zaključek, da odvetnik ne opravlja v redu svojih dolžnosti ter bi lahko v tem primeru prišlo do njegove razrešitve.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita ter da mu je z njo preprečeno učinkovito pravno sredstvo (13. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju EKČP, v zvezi z 8. členom Ustave Republike Slovenije). Glede na dotedanje izkušnje v sodnih postopkih in pred tem sodiščem zahteva delegacijo sodišča. V zvezi s predmetno zadevo navaja, da prereka ugotovitve v odločbi. Po njegovem mnenju je odločba arbitrarna, protipravna in do njega nepoštena. Tožnik predvsem uveljavlja kršitev pravice do kontradiktornega postopka (22. člen Ustave). Organ navaja nepomembne okoliščine, ni pa upošteval kritike tožnika zoper odvetnika. Tožnik je že v postopku navedel napake postavljenega odvetnika in dejstvo, da odvetnik ni hotel prisluhniti tožniku ter se mu sploh ni predstavil. Na prvem naroku ob zaslišanju tožnika v postopku I Kpd 87311/2010 odvetnika sploh ni bilo, na drugo zaslišanje pa je prišel v civilni obleki, ni se predstavil in tožnik sploh ni vedel, da gre za odvetnika. Na naroku ni bilo jasno, kdo je kdo, kajti tudi tožilec je bil v civilni obleki, tožnik pa je prvič nastopal v kazenskem postopku pred sodiščem. Kot izhaja iz spisa I Kpd 87311/2010, odvetnik ni bil udeležen na vsakem naroku, čeprav je bil to dolžan, do pravnomočne odločitve sodišča. Zoper odločbo organa za BPP z dne 17. 5. 2011 je tožnik vložil tožbo, sodišče pa ji je ugodilo. Tožnik je izrecno opozoril organ za BPP ter kazensko sodišče, da mora vse do pravnomočnosti odločbe organa za BPP tožnik imeti odvetnika, vendar se tega nihče ni držal. Tudi po podrejenem zahtevku tožnika, da Okrajno sodišče do pravnomočnosti odločbe organa za BPP ne sme nadaljevati obravnave, je to sodišče postopek nadaljevalo, opravilo še sedem obravnav in sicer brez odvetnika, čeprav ga je bil ta še vedno dolžan zastopati, saj odločba o razrešitvi še ni pravnomočna in izvršljiva. Izdana odločba organa za BPP še ne pomeni, da je odločba tudi že izvršljiva, kajti odločba je do pravnomočnosti še vedno v veljavi, odvetnik A.A. pa še vedno pravnomočno določeni odvetnik, postavljen z odločbo z dne 17. 5. 2011. Vendar pa odvetnik A.A. ni bil navzoč na obravnavi in tudi Okrajno sodišče v Ljubljani ni ugodilo tožnikovi zahtevi za odložitev obravnave za določen čas, dokler se ne odloči pravnomočno o razrešitvi odvetnika. Če pa odvetnik ne nastopa skrbno in ne pride na obravnavo, ima tožnik pravico zahtevati spremembo; tako je tožnik tudi zahteval, da se določi drug odvetnik po njegovi izbiri, vendar organ tožnikovi zahtevi ni sledil. Po mnenju tožnika pa tudi tista odvetnikova vprašanja, ki jih je postavljal pričam, niso bila strokovna. Odvetnik kljub številnim dopisom tudi ni hotel vlagati pravnih sredstev, vsa pravna sredstva je moral vlagati tožnik sam. Tako npr. priči C.C. odvetnik ni postavil vprašanja, ali je na pooblastilu podpis priče ali drug podpis in kdo je ta podpis izvedel, čeprav je šlo za relevantno okoliščino. Poleg tega odvetnik nasploh ni postavljal relevantnih vprašanj. Odvetnik tudi ni ugotovil, da so bile vse vloge navadne kopije in da na nobeni vlogi ni bilo originalnega podpisa tožnika, kar je tudi relevantna okoliščina, ki pa odvetnika sploh ni zanimala. Odvetnik A.A. očitno ne obvlada kazenskega prava. Zgolj na podlagi dopisov tega odvetnika pa je organ za BPP izdal izpodbijano odločbo in ne da bi pred tem zaslišal tožnika, kot terja 22. člen Ustave RS. Brez podlage je organ v izpodbijani odločbi tudi grajal, da je tožnik vložil vlogo 5. 9. 2012, kar je bilo tik pred razpisom obravnave. Tožniku se je tako zdelo smiselno. Poleg tega pa po njegovem mnenju obravnava sploh ne bi smela biti razpisana do pravnomočne odločitve o zahtevi za razrešitev odvetnika, obravnava pa se ne bi smela opraviti, če odvetnik ne pride. Kljub temu je bila obravnava opravljena 10. 9. 2013, odvetnik pa se ni pojavil. Tožnik je vložil vlogo za razrešitev, ker odvetnik večkrat ni bil navzoč na obravnavi. Ugotovitve organa, na katere je oprl odločitev, so nepravilne. Spis Okrajnega sodišča v Ljubljani je debel 60 cm, očitek organa tožniku, da naj bi z zahtevo za razrešitev odvetnika zavlačeval postopek, pa je absurden, saj kaznivo dejanje sploh ni bilo storjeno, tožnik pa kot pravnik (11 let dela na ODT v ... - gospodarski kriminal) lahko sam odloči, ali je kriminalec ali ne. Posebna tožba, na podlagi katere teče postopek na Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. III P 2107/2013, predstavlja del predmetne tožbe. Tožnik se ne strinja z ugotovitvami organa za BPP v izpodbijani odločbi, da je odvetnik A.A. storil vse kot strokovnjak in da je domnevno vlagal pravna sredstva, pri čemer se sklicuje na ugotovitve sodnega zapisnika. Iz spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani I Kpd 87311/2010 je razvidno, da odvetnik A.A. ni vložil nobenega pravnega sredstva, pač pa je vse moral urejati tožnik sam. Tožnik še navaja, da je za izvajanje BPP predlagal odvetnika, ki govori nemški jezik, vendar organ za BPP njegovemu predlogu ni sledil. Poleg tega se postavljeni odvetnik ni odzival na zahtevke tožnika in ni urejal tožnikovih zadev. Iz vpogleda v spis je razvidno, da odvetnik nikoli ni zahteval od sodišča kompletnega spisa, kar pa bi odvetnik moral najprej napraviti, preden bi začel kontaktirati s stranko. Odvetnik A.A. pa v spis ni niti vpogledal. Tožnik še dodaja, da je predlagal postavitev odvetnika, ki govori nemški jezik, saj tožnik ne govori slovenskega jezika s takšno kakovostjo, ki je potrebna za pripravo (obrambe) z odvetnikom ter za sledenje postopku na sodišču (62. člen Ustave RS). Ker mu organ v tem ni sledil, bi bila potrebna navzočnost sodnega tolmača. Tožnik namreč brez tega z odvetnikom ne more sodelovati. Tožnik se v zvezi s predmetno zadevo v dokazne namene sklicuje na spisno dokumentacijo upravnega spisa, predlaga vpogled v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani I Kpd 87311/2010 in vpogled v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 2107/2013 (tožba zoper D.D. in druge po drugem odstavku 26. člena Ustave RS zaradi odškodnine), predlaga vpogled v sklep Višjega sodišča v Ljubljani Su 60/2013 z dne 3. 1. 2013 in dopis Okrajnega sodišča v Ljubljani I Kpd 87311/2010 z dne 7. 2. 2013, ki ju prilaga tožbi ter predlaga še svoje zaslišanje s pomočjo sodnega tolmača za nemški jezik. Sodišču predlaga, naj po potrebi razpiše obravnavo ter postavi sodnega tolmača in odvetnika, izpodbijano odločbo pa razveljavi ali odpravi oziroma tudi vrne zadevo organu v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka in oprostitev sodnih taks.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

Sodišče je tožbo kot stranki z interesom poslalo v odgovor tudi odvetniku A.A. Ta v odgovoru na tožbo navaja, da je z dopisom z dne 5. 9. 2012 organ za BPP tudi sam prosil za razrešitev v zadevi. Zato sodišču predlaga, naj se tožbenemu zahtevku za njegovo razrešitev meritorno ugodi. Ker tožnik odvetniku ni podpisal pooblastila za zastopanje, je tudi to utemeljen razlog za razrešitev. Zakon o kazenskem postopku namreč v petem odstavku 67. člena izrecno določa, da mora zagovornik predložiti organu, pred katerim teče postopek, pooblastilo; tega pa v konkretnem primeru s strani tožnika odvetnik ni nikoli prejel. Od tožnika tudi ni prejel navodil za izvajanje BPP, saj se tožnik nikoli ni zglasil v njegovi pisarni. Dodaja še, da odvetnik pri opravljanju funkcije zagovornika ni povsem svoboden, ampak je omejen z etičnimi pravili, določenimi v Kodeksu odvetniške poklicne etike; zato se v kazenskem postopku ne more posluževati nezakonitih ali neetičnih dejanj, pa čeprav bi bila v korist obdolženčeve obrambe. Ker je temelj vsakega odnosa med odvetnikom in stranko medsebojno zaupanje in ker tega zaupanja v konkretnem primeru ni, saj je zoper odvetnika s strani tožnika napovedana odškodninska tožba, odvetnik A. ponovno predlaga, da se ga v konkretni zadevi razreši. Zato sodišču predlaga, naj odloči v sporu polne jurisdikcije. Iz opisanih razlogov, brez pooblastila in brez navodil tožnika, torej razlogov, ki so na strani tožnika kot upravičenca, postavljeni odvetnik ne more opravljati svojih dolžnosti. Zaradi neznanja nemškega jezika, t.j. iz opravičenega razloga na njegovi strani, pa objektivno tudi ne more s tožnikom komunicirati na zahtevani ravni.

Tožnik v odgovoru na tožbo stranke z interesom navaja, da odvetnik A.A. ne izkazuje pravnega interesa, da bi bil v postopku udeležen kot stranki udeleženec v smislu 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik vztraja pri tem, da je organ za BPP o njegovi zahtevi za razrešitev odvetnika A.A. odločil nezakonito, kajti po njegovem mnenju postavljeni odvetnik ni sposoben v redu opravljati te funkcije v kazenskem postopku, v katerem gre za tožnikovo življenjsko eksistenco. Tožniku je zaradi nestrokovno opravljene BPP in opuščene udeležbe odvetnika na narokih v kazenskem postopku nastala škoda. Tožnik še dodaja, da odvetnik A.A. kot stranka z interesom v predmetnem upravnem sporu tudi ne bi mogel predlagati sodišču, naj odloči v sporu polne jurisdikcije, tako da ga razreši. Tožnik zahteva, da se intervencija odvetnika A.A. v predmetnem upravnem sporu ne dovoli, podrejeno pa njegove navedbe v odgovoru na tožbo prereka. V zvezi z navedbami stranke z interesom, da tožnik ni podpisal pooblastila za zastopanje, tožnik navaja, da k podpisu pooblastila tudi nikoli ni bil pozvan. Sicer vztraja pri navedbah v tožbi. Dodaja še, da je moral v kazenskem postopku I Kpd 8733/2010 sam vložiti vlogo z dne 19. 10. 2012, s katero je zahteval tudi izločitev tožilca, in ki jo tožnik tudi prilaga tej vlogi sodišču. Iz razlogov, ki jih navaja tožnik v vlogi, meni, da je bila vloga potrebna, in da bi jo moral vložiti odvetnik. Tožnik še dodaja, da tudi sam postavljeni odvetnik v odgovoru na tožbo navaja, da ne obvlada nemškega jezika, torej tudi iz tega razloga za tožnika ne more izvajati BPP.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi z zahtevo za delegacijo sodišča uvodoma sodišče tožniku pojasnjuje, kot sledi. Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Po 11. členu ZUS-1 pa v upravnem sporu odloča na prvi stopnji upravno sodišče, razen če zakon ne določa drugače. Ker za upravne spore v zadevah, o katerih je odločeno na podlagi ZBPP, ni določena stvarna pristojnost drugega sodišča, je tako za te upravne spore podana stvarna pristojnost upravnega sodišča. Po določbah 9. člena ZUS-1 pa je edino upravno sodišče v državi Upravno sodišče Republike Slovenije ter njegovo sodno območje obsega celotno državno ozemlje. Drugega stvarno pristojnega sodišča za odločanje v upravnem sporu na prvi stopnji v zadevah BPP tako objektivno ni mogoče določiti. Zato je to sodišče kot edino stvarno pristojno sodišče v zadevi odločalo, ne da bi posredovalo tožnikovo zahtevo za delegacijo v odločitev Vrhovnemu sodišču. Sodišče dalje navaja, da v zadevi na podlagi tretje alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1 - po kateri odloča upravno sodišče po sodniku posamezniku v zadevah, v katerih gre za enostavno dejansko in pravno stanje - ter na podlagi sklepa z dne 18. 7. 2013, odloča sodnica posameznica. Kot je navedlo sodišče v sklepu, je bila izpodbijana odločba izdana v ponovnem postopku, v katerem je organ za BPP moral na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 upoštevati pravno mnenje sodišča v sodbi I U 106/2013-12 z dne 5. 2. 2013, da mora zadevo reševati ob uporabi določbe devetega odstavka 30. člena ZBPP. Glede na to, da materialno pravno podlago za odločanje organa predstavlja le določba devetega odstavka 30. člena ZBPP ter da gre tudi v pogledu dejanskega stanja za enostavno zadevo, v kateri ni potrebno izvajati dokazov v posebnem ugotovitvenem postopku, saj takih tožnik v zahtevi za razrešitev ni niti predlagal, je sodišče tako sklenilo, da v zadevi odloča sodnik posameznik.

Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil tožnikovo zahtevo za razrešitev A.A. kot postavljenega odvetnika za izvajanje tožniku dodeljene BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodišči prve in druge stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, I Kpd 87311/2010. Odločitev je oprl na deveti odstavek 30. člena ZBPP, ki določa, da sme pristojni organ na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti, in zaključek, da tožnik ni izkazal dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajal sklep, da postavljeni odvetnik A.A. ni opravljal v redu svojih dolžnosti. Ali je navedeni zaključek organa za BPP pravilen ter ali je bila izpodbijana odločba izdana v pravilno in zakonito vodenem postopku, je v obravnavani zadevi sporno.

Po mnenju sodišča je mogoče pritrditi organu za BPP, da so za opredelitev nedoločenega pravnega pojma v določbi devetega odstavka 30. člena ZBPP »da odvetnik ne opravlja v redu svojih dolžnosti v okviru izvajanja BPP« pomembna naslednja merila: neoprava smiselnih in potrebnih pravnih opravil, strokovno neustrezna oziroma pomanjkljiva oprava pravnih opravil, zamuda rokov pri opravljanju pravnih opravil, lahko pa tudi storitev oziroma opustitev drugih dejanj, s katerimi bi odvetnik kako drugače škodoval stranki; opredelitev s pomočjo navedenih meril namreč izhaja iz vsebine in namena ZBPP (po katerih je namen BPP - 1. člen zakona - uresničevanje pravice do sodnega varstva, pri čemer zaradi zagotovitve ustrezne strokovnosti zakon določa osebe, pooblaščene za izvajanje pravne pomoči – 29. člen zakona). Sodišče pa se z organom za BPP strinja tudi, da tožnik ni izkazal, da postavljeni odvetnik - v smislu prej podane opredelitve tega nedoločnega pravnega pojma - ne opravlja v redu svojih dolžnosti, kajti ni izkazal, da bi odvetnik A.A. v okviru izvajanja tožniku dodeljene BPP ne opravil kakšnega potrebnega pravnega opravila oziroma da bi ga opravil strokovno neustrezno ali da bi zamudil rok za kakšno procesno dejanje ali drugače kot zagovornik tožnika v kazenskem postopku temu škodoval. Kolikor je namreč v zahtevi za razrešitev postavljenega odvetnika (vloga z dne 5. 9. 2012) tožnik navajal, da se odvetnik ne zanima za njegov spis in da ignorira svoje naloge, gre za nekonkretizirane navedbe, ki ne morejo predstavljati ustrezne trditvene podlage, saj takih navedb (dejstev) nato tudi ni mogoče izkazati. Enako, da ne predstavlja ustrezne trditvene podlage, velja tudi za posplošeno in neargumentirano trditev, da odvetnik A.A. ni strokovno usposobljen za svoje delo. Okoliščina, da odvetnik (do časa vložitve tožnikove vloge) ni opravil vpogleda v sodni spis, pa sama zase tudi ni relevantna, če se odvetniku ob tem ne očita in izkaže, da v tej posledici ni strokovno ustrezno ali pravočasno opravil kakšnega potrebnega pravnega opravila. Take navedbe o konkretnem potrebnem pravnem opravilu, ki bi ga zaradi nevpogleda v sodni spis (do 5. 9. 2012) odvetnik ne opravil pravočasno in ustrezno, pa tožnik v zahtevi za razrešitev ni podal; kar pomeni, da tožnik ni izkazal, da bi okoliščina, da odvetnik v sodni spis ni vpogledal do tožnikove vloge 5. 9. 2012 (po navedbah odvetnika v odgovoru na zahtevo za razrešitev ter podatkih v napotnici, ki jo je predložil odvetnik, se je 10. 9. 2012 seznanil s primerom, 14. 9. 2012 pa opravil vpogled v spis), dajala podlago za sklepanje, da odvetnik ni v redu opravljal svojih dolžnosti. Tožnik v zahtevi sicer odvetniku očita, da ni preveril, ali je sodišče posredovalo posebno pritožbo (glede izločitev), ki jo je vložil že v preteklem letu, v reševanje; vendar tožnik ob tem ni izkazal, da bi šlo za potrebno opravilo, saj ni izkazal, da je vlogo ter kakšno vložil, da bi bilo mogoče presoditi o tem, ali je bilo preverjanje pri sodišču potrebno. Tudi v zvezi z očitkom v zahtevi odvetniku A.A., da ne vlaga pravnih sredstev ter da je tožnik tako moral pravna sredstva (zasebna pritožba, delegacija, izločitev sodnikov) vlagati sam, sodišče ugotavlja, da tožnik v zahtevi ni navedel konkretnih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali je objektivno šlo za potrebna pravna opravila v okviru izvajanja dodeljene BPP. Ker tožnik ni izkazal, da naj bi odvetnik zanemaril opraviti potrebna pravna opravila – pri čemer je trditveno in dokazno breme bilo na njem kot vložniku zahteve za razrešitev – tudi sodišče sodi, da organ ni imel podlage za sklep, da odvetnik ni v redu opravljal svojih dolžnosti. Poleg tega pa je iz spisa razvidno (zapisniki o zaslišanju, uradni zaznamki), da se je odvetnik A.A. v okviru izvajanja BPP na podlagi obvestila sodišča z dne 12. 7. 2012 udeležil zaslišanj prič v dneh 10. in 17. 9. 2012 ter da je v postopku s postavljanjem vprašanj pričam tudi aktivno sodeloval. Glede na zgoraj predstavljena dejstva in okoliščine tudi po presoji sodišča organ za BPP ni imel podlage za zaključevanje, da odvetnik A.A. ni v redu opravljal svojih dolžnosti.

Na drugačno presojo sodišča tudi ne morejo vplivati tožnikove navedbe v tožbi o neudeležbi odvetnika na vseh opravljenih narokih v kazenskem postopku, in po katerih naj bi odvetnik ne bil prisoten na prvem zaslišanju tožnika in nekaterih kasnejših narokih, čeprav bi po njegovem mnenju moral tožnika zastopati do pravnomočne odločitve o tožnikovi zahtevi za razrešitev. Gre namreč za nekonkretizirane navedbe, ki pa bi jih tožnik tudi moral najprej uveljavljati pred organom za BPP; vendar iz tožnikove vloge z dne 5. 9. 2012, s katero je zahteval razrešitev odvetnika A.A., nikakršne take navedbe ne izhajajo, tožnik pa glede na dokumentacijo upravnega spisa v zadevi, in tudi sam konkretno ne navaja drugače, zahteve za razrešitev naknadno (in z navajanjem nadaljnjih okoliščin, ki bi bile podlaga za razrešitev odvetnika) do izdaje izpodbijane odločbe tudi ni dopolnjeval. V tožbi sicer navaja, da je zahtevo za razrešitev odvetnika vložil, ker ta večkrat ni bil navzoč na obravnavi, vendar gre pri tem v celoti za protispisne navedbe, saj iz tožnikove zahteve take navedbe ne izhajajo. Nerelevantne za predmetni upravni spor pa so v vsakem primeru (tudi če gre za resnična dejstva) tožbene navedbe, da je sodišče s kazenskim postopkom nadaljevalo in opravljalo naroke, čeprav naj bi tožnik zaradi izdane odločbe o razrešitvi postavljenega odvetnika nastopal brez odvetnika, saj gre za navedbe, ki so lahko relevantne le za kazenski postopek ter se jih lahko uveljavlja v pravnih sredstvih zoper sodne odločbe, izdane v kazenskem postopku.

Kolikor pa tožnik v tožbi še navaja, da odvetnik na zaslišanju prič tem ni postavljal relevantnih vprašanj, sodišče ugotavlja, da takih trditev v zahtevi za razrešitev odvetnika z dne 5. 9. 2012 ni navajal ter da spisna dokumentacija ne izkazuje, da bi zahtevo naknadno dopolnjeval. Če pa takih očitkov kot razloga za razrešitev odvetnika A.A. v zahtevi ni navajal (na njem kot vložniku zahteve pa je bilo po že navedenem trditveno in dokazno breme) in jih organ za BPP ni upošteval pri ocenjevanju opravljanja dolžnosti odvetnika A.A., takih navedb sodišče tudi ne more upoštevati pri preizkusu zakonitosti odločitve organa.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da odvetnik A.A. kot tožnikov zagovornik ni vlagal pravnih sredstev, pač pa je vsa moral vložiti tožnik sam, sodišče dodaja, da je že v točki 10 te obrazložitve navedlo, da tožnik v zahtevi ni navedel konkretnih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali je objektivno šlo za potrebna pravna opravila v okviru izvajanja dodeljene BPP, kar pomeni, da ni izkazal, da bi ta pravna sredstva v okviru izvajanja BPP bilo potrebno vložiti ter da opustitev vložitve teh pravnih sredstev predstavlja kršitev odvetnikovih dolžnosti. Zato so tožbene navedbe neutemeljene.

Tožbene navedbe, da se odvetnik A.A. ni odzival na tožnikove zahteve ter da ni urejal tožnikovih zadev, pa so protispisne. Takih navedb tožnik ni podal niti v zahtevi za razrešitev z dne 5. 9. 2012, niti vlog, ki naj bi jih poslal odvetniku in v njih predlagal opravo kakšnih dejanj, tožnik ni izkazal. Kolikor tožnik v tožbi izpostavlja tudi, da je predlagal postavitev odvetnika, ki govori nemški jezik, vendar mu organ pri tem ni sledil, sodišče odgovarja, da je bila odločba o postavitvi odvetnika Draga A.A. št. Bpp 1157/2011 z dne 12. 10. 2011 izpodbijana v upravnem sporu ter da je to sodišče s sodbo I U 1998/2011-6 z dne 9. 2. 2012 (ki je pravnomočna) tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, pri tem pa je tudi navedlo, da po določbah ZBPP (prvi in drugi odstavek 30. člena ter drugi) znanje tujega jezika ne predstavlja kriterija za izbor osebe, ki izvaja storitve BPP. Torej neznanje tujega jezika s strani postavljenega odvetnika po presoji sodišča tudi ne more predstavljati okoliščine, ki je zakonski razlog za razrešitev odvetnika.

V zvezi z v tožbi zatrjevano neuporabo predpisanega službenega oblačila pri nastopanju odvetnika pred sodiščem, sodišče dodaja, da ne gre za okoliščino, relevantno za ocenjevanje, kako postavljeni odvetnik opravlja svoje dolžnosti, saj se sodišče z organom za BPP strinja, da so merila za oceno druga (do česar se je sodišče že opredelilo v točki 10 te obrazložitve).

Po presoji sodišča tožnik neutemeljeno zatrjuje tudi kršitev pravice do kontradiktornega postopka. Kot je razvidno iz spisne dokumentacije v zadevi in izpodbijane odločbe, je organ odločil na podlagi tožnikove zahteve za razrešitev odvetnika z dne 5. 9. 2012 ter odgovora in njegove dopolnitve, ki ju je vložil odvetnik A.A. 6. in 20. 9. 2012, in po vpogledu v kazenski vpisnik za zadevo I Kpd 87311/2010. Odločil pa je v ponovnem postopku, po tem ko je bila njegova v prejšnjem postopku izdana odločba z dne 21. 9. 2012 s sodbo I U 106/2013 z dne 5. 2. 2013 odpravljena. Kot izhaja iz odločbe z dne 21. 9. 2012, je organ že v tej kot podlago upošteval tožnikovo vlogo z dne 5. 9. 2012, vlogi odvetnika z dne 6. in 20. 9. 2012 ter podatke vpisnika za predmetno kazensko zadevo, in zaključil, da je odvetnik A.A. v okviru izvajanja tožniku dodeljene BPP storil vse, kar bi kot strokovnjak moral storiti. Ker pa je organ nato nepravilno odločil (o tožnikovi zahtevi za razrešitev na podlagi z njegove strani zatrjevanih in izkazanih dejstev o odvetnikovem opravljanju dolžnosti pri izvajanju BPP) namesto na podlagi devetega odstavka 30. člena ZBPP in prej navedenega zaključka, na podlagi odvetnikovih navedb, da učinkovito zastopanje tožnika zaradi razlogov na njegovi strani ni mogoče, je bila ta odločba v upravnem sporu odpravljena. Glede na to, da je organ v ponovnem postopku enako kot v prejšnjem spet izhajal iz devetega odstavka 30. člena ZBPP (le da tokrat ni uporabil še enajstega in dvanajstega odstavka tega člena) in da je odločitev oprl na ista dejstva kot odločilna, saj tožnik zahteve za razrešitev ni dopolnjeval, prav tako ni dopolnjeval svojih vlog z dne 6. in 20. 9. 2012 odvetnik, tožniku odločilna dejstva niso bila neznana ter se je v ponovnem postopku imel možnost o teh izjaviti. Poleg tega izpodbijana odločba v bistvenem temelji na dejstvih, ki jih je o odvetnikovem delu v okviru izvajanja tožniku dodeljene BPP navajal sam tožnik v svoji zahtevi za razrešitev (ki pa po povedanem tudi po presoji sodišča niso bila ustrezna oziroma izkazana, da bi dopuščala sklep o tem, da je odvetnik pri izvajanju BPP kršil svoje dolžnosti). Razen tega se je organ oprl še na podatke vpisnika o poteku postopka v zadevi I Kpd 87311/2010 in zapisnikov o zaslišanju prič in uradnih zaznamkov v zvezi z ugotavljanjem prisotnosti odvetnika na razpisanih narokih, ki pa niso sporna. Od dejstev, ki jih je v vlogah navajal odvetnik, pa je organ upošteval, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, le tista o navzočnosti odvetnika na zaslišanjih prič, ki pa so že itak izhajala iz zapisnikov o zaslišanju in uradnih zaznamkov, ki jih je pridobil organ (v preostalem je namreč odvetnik podajal navedbe o razlogih – na strani tožnika – zaradi katerih bi želel biti razrešen, ki pa objektivno niso mogli biti podlaga za odločanje po devetem odstavku 30. člena ZBPP). Zato po presoji sodišča organ tožniku ni kršil pravice izjave (9. člen ZUP). Glede na to tožnik brez podlage očita tudi kršitev 22. člena Ustave.

Oseba, ki je bila na podlagi 43. člena ZUP udeležena kot stranski udeleženec v upravnem postopku (to pa je oseba, ki je bila v postopku udeležena zaradi varstva svojih pravnih koristi), v katerem je bila izdana v upravnem sporu izpodbijana odločba, ima v postopku upravnega spora po prvem odstavku 19. člena ZUS-1 položaj (prizadete) stranke, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo ter ji sodišče na podlagi prvega odstavka 38. člena ZUS-1 pošlje tožbo v odgovor. Zato so neutemeljene tožbene navedbe, da odvetnik A.A., ki je bil kot stranski udeleženec udeležen v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo v predmetnem postopku upravnega spora. Sodišče pa tožniku pritrjuje, da bi odvetnik A.A. v svojstvu prizadete stranke ne mogel sodišču predlagati, naj sodišče (v sporu polne jurisdikcije) odloči o njegovi razrešitvi (tak predlog bi namreč lahko podal le tožnik), zlasti pa ne iz razlogov na strani tožnika kot upravičenca (saj ob odločanju o utemeljenosti zahteve upravičenca za razrešitev odvetnika, ker ta ne opravlja v redu svoje dolžnosti, ni mogoče sprejeti odločitve o razrešitvi odvetnika iz razlogov na strani upravičenca). Če odvetnik meni, da so podani razlogi za razrešitev na strani na strani tožnika, pa mora, kot navaja tožnik, tako zahtevo predložiti organu za BPP.

Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Kar pomeni, da sodišče tožniku tudi ne pritrjuje, da bi mu bilo z odločbo poseženo v pravice, varovane z Ustavo in EKČP. Sodišče dodaja, da je v zadevi moglo odločiti na podlagi dokumentacije upravnega spisa v zadevi ter da dokazov ni bilo treba ne ponavljati ne dopolnjevati, zato kot nepotrebno tudi ni razpisalo glavne obravnave. Glede na navedeno ni sledilo tožnikovemu predlogu, naj opravi vpogled v kazenski spis v zadevi I Kpd 87311/2010 in zasliši tožnika. Po že navedenem so namreč le v zahtevi za razrešitev postavljenega odvetnika konkretno opredeljena dejanja oziroma opustitve v okviru izvajanja dodeljene BPP lahko predmet razjasnjevanja pred organom za BPP in nato predmet preizkusa v upravnem sporu, ali je organ za BPP dejansko stanje ugotovil pravilno; ni pa mogoče predlagati izvajanja dokazov za izkazovanje dejstev, ki jih tožnik kot upravičenec v zahtevi za razrešitev ni zatrjeval. Kot nerelevantne za zadevo pa je glede na deveti odstavek 30. člena ZBPP kot materialnopravno podlago za odločitev v zadevi sodišče štelo ostale predlagane dokaze tožnika (vpogled v spis III P 2107/2013, sklep Su 60/2013 z dne 3. 1. 2013 in dopis I Kpd 87311/2010 z dne 7. 2. 2013). Sodišče še dodaja, da se tožnik v tožbi ne more sklicevati na vsebino druge tožbe ter navajati, da predstavlja tožba, na podlagi katere teče postopek III P 2107/2013, del predmetne tožbe, saj je tožba v predmetni zadevi samostojno procesno dejanje, in da po izteku roka za vložitev tožbe v upravnem sporu te ni več mogoče dopolnjevati z navedbami, ki se nanašajo na dejansko stanje (glede navedb v zvezi z uporabo materialnega in procesnega prava tožnik ne more biti prekludiran iz razloga, ker gre za okvir uradnega preizkusa izpodbijanega upravnega akta); zato tožnikovih navedb izven navedenega okvira in še drugih za zadevo pravno nerelevantnih navedb (točka c obrazložitve tožbe) pri odločanju ni upoštevalo ter nanje v sodbi ne odgovarja.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

O tožnikovem predlogu za taksno oprostitev sodišče ni odločalo, ker so zadeve BPP takse proste (10. člen Zakona o sodnih taksah).