Jedro

Toženec je upravičen uporabljati sporno stanovanje kot skupni lastnik (drugi odstavek 72. člena SPZ). Poleg tega je to stanovanje tudi po razpadu zunajzakonske skupnosti pravdnih strank ostalo njegovo domovanje. Zato bi ugoditev tožničinemu zahtevku nesorazmerno in neupravičeno posegla tudi v toženčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožencu njegove revizijske stroške v znesku 251,99 EUR.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da se je toženec dolžan izseliti oziroma izprazniti stanovanje v 1. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu ... parc. št. 3078/9, vl. št. 2735 k.o. ... ter ga prosto oseb in stvari izročiti tožnici ter ji povrniti odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženca ugodilo in napadeno sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek ter odločilo, da mora tožnica tožencu povrniti stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožnica vložila revizijo iz vseh dopustnih razlogov. Predlaga, da revizijsko sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da pritožbo toženca zavrne in mu naloži v plačilo vse stroške postopka. Trdi, da sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da so ti povsem nejasni glede na dejstva in dokaze, ki so navedeni v prvostopenjski sodbi. Pritožbeno sodišče je kršilo materialno pravo, ker institutu skupnega premoženja v tej zadevi ni določilo nikakršne vsebine, ker ga ni povezalo z razpadom življenjske skupnosti strank in presojalo v povezavi z ostalimi instituti družinskega prava, ki so nastali po razpadu skupnosti pravdnih strank. Pravi, da jo pritožbeno sodišče prisiljuje, da še naprej živi s tožencem v prisilni življenjski skupnosti. Tožencu je dopustilo, da nedopustno posega v njeno dostojanstvo in da zlorablja premoženjske pravice. Z mladoletnim otrokom ne more zaživeti samostojno kot družina, ker je podvržena vsakodnevnemu nasilju toženca. Z odločitvijo so ji kršene pravice iz 34., 35. in 53. člena Ustave. Zatrjuje, da je pritožbeno sodišče zavzelo zmotno stališče, da že sam obstoj skupnega premoženja izključuje zahtevek po izselitvi toženca iz stanovanja. Pritožbeno sodišče bi moralo ugotoviti, kolikšen delež ima toženec na skupnem premoženju. Le dovolj velik delež mu daje pravice, da uporablja stanovanje v dosedanjem obsegu do ½, saj stanovanje strank ni deljivo. Prvostopenjsko sodišče pa je dalo prepričljive razloge, da toženec na skupnem premoženju nima deleža. Če ta obstaja, je minimalen. Upoštevati je treba tudi peti odstavek 72. člena in prvi odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Toženec ima kje bivati – pri svoji materi ali v najemniškem stanovanju. Del stroškov za najemnino je začasno pripravljena kriti tudi tožnica. Tožnica, kateri je mladoletni otrok dodeljen v varstvo in vzgojo, je prisiljena živeti v vsakodnevni vojni razvezanih strank. Iz hiše se ne more izseliti, ker v njej živijo tudi njeni starši, ki so prav tako deležni toženčevega nasilja in bi ga bili deležni še več, če ne bi bilo tam tožnice. Čuti se odgovorno za nastalo situacijo, ker je ona starše prepričala, da so prodali svoje stanovanje v Piranu in šli v skupen nakup sedanje hiše. Trdi, da je družinsko življenje višja in bolj pomembna ustavna kategorija kot premoženjske pravice tožnika, ki se dajo povsem ekonomsko izmeriti in adekvatno nadomestiti s pravico do uporabnine. Absolutnega učinka, ki ga daje pritožbeno sodišče skupnemu premoženju, ni. Lastnina ne more prisiliti strank, da živijo v prisilni življenjski skupnosti. Pritožbeno sodišče je prezrlo tudi 234. člen OZ in zmotno uporabilo dogovor o nastanku skupne lastnine med strankama. Ker je toženec privolil v to, da ni bil vpisan v zemljiški knjigi kot solastnik hiše, ni pridobil stvarnih pravic na hiši. Pritožbeno sodišče je zato kršilo 55. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Zmoten je tudi zaključek, da dejstvo, da je tožnica po razpadu zunajzakonske skupnosti v celoti odplačala kredit in tožencu vrnila tisto, kar je plačal, ne more biti odločilno. Ker je toženec prejel denarno protivrednost njegovega vložka v hišo, njegov lastninski delež na hiši ne obstaja več.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev in priglaša revizijske stroške.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker je bila sodba prvostopenjskega sodišča v tej zadevi izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08, ZPP-D), je treba glede na drugi odstavek 130. člena navedenega zakona v tej zadevi uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku v dotlej veljavnem besedilu (v nadaljevanju ZPP).

7. Prvostopenjsko sodišče je (kot o predhodnem vprašanju, o katerem med pravdnima strankama že teče druga pravda za ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju) zaključilo, da sporno stanovanje ni skupno premoženje pravdnih strank in da je zato zahtevek na izselitev toženca, ki ni njegov lastnik, utemeljen. Drugače kot prvostopenjsko sodišče pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sporno stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank in da je že zato tožbeni zahtevek proti tožencu neutemeljen. Pritožbeno sodišče je upoštevalo ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je zunajzakonska skupnost pravdnih strank trajala od julija 1998 do julija 2007 ter da sta bila v tem času kupljena najprej decembra 1998 stanovanje v P., v letu 2006 pa hiša, v kateri se nahaja sporno stanovanje. Sodišči sta ugotovili, da so stanovanje v P. kupili s tožničinimi prihranki in denarno pomočjo njenih staršev ter s krediti, ki sta jih najela in odplačevala tožničin oče in tožnica. Hišo sta pravdni stranki kupili skupaj s tožničinimi starši, pri čemer sta slednja prispevala kupnino od svojega prodanega stanovanja, pravdni stranki pa kupnino od prodanega stanovanja v P. Za ostalo je toženec najel kredit, odplačevala pa sta ga tožnica in toženec v razmerju 60:40. Po ugotovitvah sodišč je bila tožnica ves čas redno zaposlena, bolj ali manj redne dohodke pa je prejemal tudi toženec. Na te ugotovitve je glede na tretji odstavek 370. člena ZPP vezano tudi revizijsko sodišče. 8. Tožnica pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj njegova sodba vsebuje jasne razloge o vseh dejstvih, ki so pomembna za odločitev v tej zadevi.

9. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji pritožbenega sodišča, da spada sporno stanovanje v skupno premoženje pravdnih strank. Iz ugotovitev sodišč izhaja, da sta pravdni stranki del kupnine za hišo prispevali z najetjem kredita, ki sta ga obe odplačevali in da sta del kupnine prispevali tudi s kupnino, prejeto za stanovanje v P. Tudi to stanovanje sta deloma kupili s pomočjo kredita, katerega je odplačevala tožnica. Iz ugotovitev sodišč ne izhaja, da bi pravdni stranki te kredite odplačevali iz svojega posebnega premoženja. Zato je pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da sporno stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank. Skupno premoženje tvorijo tudi sredstva, ki so pridobljena s kreditom, ali premoženje, ki je bilo ustvarjeno z njegovo pomočjo. Za nastanek skupnega premoženja ni pomembno, kdo od zunajzakonskih partnerjev je najel kredit v zvezi s skupnim premoženjem oziroma kdo od njiju in kdaj ga je odplačeval (prim. sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 140/2008 z dne 28. 5. 2009, II Ips 442/2008 z dne 14. 10. 2009, II Ips 596/2008 z dne 23. 6. 2010, II Ips 100/2005 z dne 11. 5. 2006. II Ips 408/2001 z dne 14. 3. 2002 in druge). Glede na navedeno tožnica v reviziji neutemeljeno izpodbija zaključek, da stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank, s trditvami, da je po razpadu zunajzakonske skupnosti ona odplačala ostali del kredita za hišo in da je tožencu vrnila zneske obrokov, ki jih je plačal on. Tudi okoliščina, da toženec ni vpisan v zemljiški knjigi kot skupni lastnik sporne nepremičnine, ne izključuje njegove lastnine na spornem stanovanju v obliki skupnega premoženja, saj tega zunajzakonski partnerji pridobijo že z izpolnitvijo zakonskih pogojev (drugi odstavek 51. člena v zvezi s prvim odstavkom 12. člena ZZZDR ter 39. členom SPZ). Pritožbeno sodišče v tej zadevi ni ugotavljalo višine deležev pravdnih strank na skupnem premoženju. Vendar za odločitev o zahtevku za izselitev toženca ti niso ključni. Toženec je upravičen uporabljati sporno stanovanje kot skupni lastnik (drugi odstavek 72. člena SPZ). Poleg tega je to stanovanje tudi po razpadu zunajzakonske skupnosti pravdnih strank ostalo njegovo domovanje. Zato bi ugoditev tožničinemu zahtevku nesorazmerno in neupravičeno posegla tudi v toženčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-636/07 z dne 17. 1. 2008).

10. V zvezi s tožničini trditvami o toženčevemu nasilnemu ravnanju revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnica na naroku 18. 9. 2008 izjavila, da umika vse svoje navedbe, ki se nanašajo na tožbeno podlago za izselitev zaradi nasilja v družini in da naj sodišče ne upošteva v to smer podanih navedb. Na to trditveno podlago se je tožnica ponovno sklicevala šele v odgovoru na pritožbo in nato v reviziji. Upoštevaje navedeno te trditvene podlage tudi revizijsko sodišče ni moglo upoštevati. Sicer pa lahko tožnica začasno izselitev toženca iz skupnega stanovanja uveljavlja v okviru pravnih sredstev po Zakonu o preprečevanju nasilja. Po njenih trditvah naj bi se toženčevo nasilje nadaljevalo tudi po uveljavitvi navedenega zakona. Zagotovitev osebne varnosti v stanovanju – neodvisno od civilnopravne upravičenosti povzročitelja nasilja do stanovanja – začasno omogoča tudi ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi iz 39a. in 39b. člena Zakona policiji.

11. Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

12. Tožnica z revizijo ni uspela, zato mora sama kriti svoje revizijske stroške, tožencu pa povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Revizijsko sodišče je tožencu priznalo 450 točk za sestavo odgovora na revizijo, kar skupaj z 20 % DDV (90 točk) na odvetniške storitve ter 2 % (9 točk) materialnih stroškov znese 549 točk oziroma 251,99 EUR. Iz spisa izhaja, da sodna taksa za odgovor na revizijo ni bila ne odmerjena ne plačana.