Jedro

Toženka se je sklicevala na drugo alinejo prvega odstavka 84 ZMZ-1 izključno zato, da bi ugotavljala zatrjevana dejstva na osebnem razgovoru s prosilcem, ni pa pojasnila, da naj bi obstajala še kakšna druga dejstva, ki jih bo ugotavljala na kakšen drug način.

Sodišče ocenjuje, da je določba 46. člena Postopkovne direktive jasna, natančna in brezpogojna, saj od sodišča terja, da vsa dejstva in dokaze presoja ex nunc torej po stanju kot obstaja na obravnavi in ne ex tunc (kot je obstajalo na dan izdaje izpodbijanega akta). Ker meni, da obravnavano odločilo Postopkovne direktive učinkuje neposredno, je upoštevalo dejstvo, da je toženka osebni razgovor, zaradi katerega je glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa izrekla pridržanje po 2. alineji drugega odstavka 84. ZMZ-1, opravila po izdaji sklepa, vendar pred zaključkom glavne obravnave.

Izrek

Tožbi se delno ugodi tako, da se v 1. točki sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-532/2018/4 (1312-10) z dne 6. 4. 2018 za besedo "istovetnosti" odpravi besedilo "in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito". V ostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnik, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1989, državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, zaradi ugotavljanja istovetnosti in določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, in sicer od ustne naznanitve 4. 4. 2018 od 11.00 ure do prenehanja razlogov, vendar za največ tri mesece z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 4. 4. 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Obrazložitev odločbe povzema bistvene dele tožnikovih izpovedb, kot izhajajo iz policijske depeše in registracijskega lista, zapisnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ter zapisnika ob naznanitvi omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce v Postojni. Toženka ugotavlja, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, na podlagi katerega bi bilo v skladu z 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi z 34. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Meni, da je istovetnost prosilca nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno izmed listin iz navedene določbe ZTuj-2, toženka pa ugotavlja le njeno pristnost. Dvom v tožnikove osebne podatke in navedbe o osebnih dokumentih utemeljuje z njegovimi izjavami o tem, zakaj pri sebi nima osebnih dokumentov, ki jih ocenjuje kot neprepričljive in kontradiktorne, kot tudi s tem, da se je tožnik policistom predstavil z drugim priimkom, kar je razvidno iz njegovega podpisa. Meni, da namerava tožnik, ki je ilegalno prešel že več mej različnih držav, nadaljevati svojo pot v druge države EU. Ker njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena, povečuje upe, da kasneje v "dublinskem postopku" ne bo vrnjen v Republiko Slovenijo. Po navedenem se je odločila, da tožniku omeji gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 3. Nadalje toženka navaja, da tožnik ni predložil nobenih dokazov za svoje izjave, na podlagi njegovih izjav pa tudi ni mogoče utemeljeno sklepati, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Da bi lahko pristojni organ ob odsotnosti dokazil ugotovil dejansko stanje, je bistven osebni razgovor s prosilcem. Tožnik sicer navaja, da je njegova ciljna država Slovenija, vendar je prečkal več varnih držav, v katerih bi lahko zaprosil za zaščito, predvsem pa na Hrvaškem, ki je država v Evropski uniji. Vendar tega ni storil, čeprav so ga po lastni izpovedi policisti večkrat prijeli. Toženka meni, da bi podobno ravnal v Sloveniji, saj je zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, ker ga je prijela slovenska policija. Ker več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito že zelo kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapusti azilni dom, toženka dvomi, da bo tožnik v Sloveniji ostal do izvedbe osebnega razgovora in nato odločitve o njegovi prošnji. Trdi, da zato obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil, s tem pa so izkazani tudi pogoji za pridržanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 4. Gibanje na območje in prostore Centra za tujce se tožniku omeji na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj toženka ugotavlja, da ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ne bi bil učinkovit, oziroma bi bilo tožnikovo namero, da zapusti Slovenijo, z namestitvijo v azilni dom, težko preprečiti. V azilnem domu namreč ni mogoče zagotoviti ustreznega varovanja, tako zaradi povečanja števila prosilcev za mednarodno zaščito, kot zaradi načina, po katerem se izvaja varovanje, ki ga toženka podrobno opiše. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi predlaga odpravo sklepa. Navaja, da je med postopkom povedal, da je potni list in osebno izkaznico izgubil in opisal okoliščine, v katerih ju je izgubil. Dvomi toženke, da se je to res zgodilo, ne morejo temeljiti na njenih splošnih ocenah o tem, kaj se dogaja pri veliko ljudeh, saj mora biti obrazložitev konkretizirana. Tožnikovo pojasnilo pa je prepričljivo in življenjsko logično. Samo dejstvo, da tožnik ni predložil dokumentov, za omejitev gibanja ne zadostuje, ampak bi morala obstajati naslednja predpostavka tj., da bi tožnik tekom postopka spreminjal svoje osebne podatke, česar ni storil. V depeši PP Črnomlje je napačno zapisana ali povzeta ena črka priimka, kar ne pomeni, da je tožnik zavestno spreminjal svoje osebne podatke, ampak gre očitno za pisno pomoto uradne osebe PP Črnomelj. Toženka lahko odredi ukrep omejitve gibanja po 1. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 le, če ugotovi obstoj očitnega dvoma v identiteto, kar mora ustrezno obrazložiti. Zgolj napačno zapisana črka priimka ne zadostuje, še posebej, ker so osebni podatki zapisani v latinici in ne v arabščini in lahko prihaja do napak pri črkovanju. Sicer pa tudi toženka tožnikov priimek v izpodbijanem sklepu izpisuje različno. Obstoja razloga iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ – 1 ni mogoče preveriti, ker v obrazložitvi niso navedena dejstva, ki naj bi jih toženka ugotavljala. Zato se sklepa ne da preizkusiti in je nezakonit. Toženka se ne more sklicevati na izkušnje pri 80 % prosilcev, tožnik pa je v postopku ves čas sodeloval in prepričljivo pojasnil, zakaj je zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji. Zato ni razlogov, ki bi utemeljeno kazali na nevarnost, da bo pobegnil. Omejitev gibanja na območje Centra za tujce pomeni odvzem prostosti. Prostost se lahko odvzame le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. ZMZ-1 določa le pogoje za omejitev gibanja, ne pa za pridržanje oziroma odvzem prostosti.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba je delno utemeljena.

8. Sodišče sledi tožbenim trditvam, da izrečeni ukrep omejitve gibanja na Center za tujce po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče je tako presodilo tudi že v primerljivih zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016. 9. Vendar ne držijo tožbene navedbe, da se pridržanje lahko izreče le pod pogoji iz Uredbe Dublin III, medtem ko ZMZ-1 tega ukrepa ne predvideva. S prvo in drugo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je bila v slovenski pravni red prenesena ureditev iz točk (a) in (b) tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Recepcijska direktiva). Citirano določilo Recepcijske direktive izrecno govori o ukrepu pridržanja, ki se v primeru, če ni mogoče uporabiti manj prisilnega ukrepa, lahko (med drugim) izreče, da se določi ali preveri identiteta prosilca (a) in da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (b). Cilj Recepcijske direktive pa je zagotoviti pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, s tem da omogoča ugotovitev identitete oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, in ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev takšne zaščite, da se prepreči, če to ni tako, vstop in protizakonito prebivanje na ozemlju Unije (sodba Sodišča EU C-18/16, tč. 36).

10. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea prvega odstavka) in zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (po 2. alinea prvega odstavka istega člena). Izpodbijani sklep temelji na obeh razlogih. Prosilcu se gibanje praviloma omeji na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

11. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v Slovenijo prišel brez dokumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot pravilno pojasnjuje toženka, je dvom v istovetnost prosilca za mednarodno zaščito izključen v primeru, ko predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Potreba po ugotovitvi in preveritvi njegove identitete je zato po presoji sodišča nedvomno izkazana, saj tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobene od teh listin.

12. Sicer pa toženka v razlogih izpodbijanega sklepa očiten dvom v resničnost osebnih podatkov utemeljuje tudi spreminjanjem tožnikovih izjav in s tem, da se je tožnik policistom predstavil z drugim priimkom. Sodišče dopušča možnost, da je zaradi drugega jezika in drugačnega načina pisave v registracijskem listu pri zapisu priimka (B.) prišlo do pomote in ne do namernega zavajanja toženke. Vendar se v konkretnem primeru to ni zgodilo le enkrat, saj je tožnik v ročno zapisani prošnji za azil napisal priimek B. in ne A. Zato takšno ravnanje vzbuja očiten dvom v resničnost osebnih podatkov. Sodišče meni, da je toženka pravilno ugotovila, da je dvom v osebne podatke prosilca izkazan tudi zaradi neprepričljivosti njegovih navedb o tem, zakaj nima nobenega dokumenta in spreminjanja izjav s tem v zvezi. V upravnem postopku je navajal, da je potni list in osebno izkaznico pustil v Turčiji, kar je popravil v trditev, da ju je izgubil v Turčiji. V izjavi prosilca o razlogih, zaradi katerih prosi za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Izjava) je navedel, da ne more pridobiti nobenega dokumenta iz Alžirije, ker sta brata in sestra nepismena, da bi mu jih poslala, vendar bo vseeno poskusil. Na vprašanje, ali ni dokumentov izgubil v Turčiji, pa je odvrnil, da je mišljeno, da bi mu poslala kopije. Na glavni obravnavi je to izrecno zanikal, češ da tega, da obstajajo kopije ni izjavil, kot družinske člane pa je naštel očeta mamo in brate (ne pa tudi sestre). Sodišču ni uspel prepričljivo pojasniti, zakaj po izgubi dokumentov ni zaprosil za nove, nerazumljivo pa je tudi ravnanje, da tega kot prosilec za mednarodno zaščito ni niti poskusil storiti. Tožnik torej vztrajno zanika, da naj bi kjerkoli obstajal kakršenkoli originalen dokument, s katerim lahko dokaže svojo identiteto. Prav tako je na obravnavi zanikal, da naj bi obstajale kopije. Na glavni obravnavi je tudi zatrdil, da z domačimi sploh ni v stiku, češ da je izgubil njihove kontaktne številke, medtem ko je še v Izjavi povedal, da bo od doma poskusil pridobiti kopijo dokumenta. Sodišče glede na tako ravnanje meni, da se izogiba identifikaciji z osebnimi dokumenti, kar povečuje dvom v njegovo istovetnost. Tožnikova izjava, da je nameraval to, kdo je, izkazati s tem, da je Alžirec in da ima brazgotine, je neprepričljiva. Sodišče je prepričano, da se oseba, ki prosi za mednarodno zaščito, zaveda oziroma mora zavedati, da je njena identiteta v tem postopku pomembna. Pri tem je potrebno še poudariti, da je v postopkih mednarodne zaščite prosilec tisti, na katerem je breme dokazovanja njegove identitete, in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1). Ugotovitev istovetnosti prosilca je v tem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

13. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na prvo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, so tako po presoji sodišča neutemeljeni, saj odločitev toženke ne temelji zgolj na enkrat napačno zapisani črki tožnikovega zatrjevanega priimka.

14. Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) izpodbijani sklep ugotavlja, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče učinkovito izvesti ukrep. Na ta način toženka obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z obzirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri ukrepu omejitve gibanja na Center za tujce gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča, in ki hkrati ne presega kriterijev Recepcijske direktive, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

15. Po 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katero se izpodbijani sklep prav tako opira, pristojni organ lahko odredi omejitev gibanja tudi iz razloga, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Po navedeni določbi ZMZ-1 morajo biti za omejitev gibanja izpolnjeni trije kumulativni pogoji. To je, prvič, da je izrecno in konkretno navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec in ga bo organ ugotavljal; drugič, ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitve gibanje ne bi mogel ugotoviti; ter tretjič, ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja izpolnjena, mora biti dodatno izpolnjen še pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 16. Sodišče sodi, da v danem primeru navedeni pogoji niso izpolnjeni. Toženka v izpodbijanem sklepu namreč navaja, da tožnik ob podaji prošnje ni predložil nobenih dokazil za svoje izjave, na podlagi njegovih izjav pa ni bilo mogoče utemeljeno sklepati, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Iz tega razloga je osebni razgovor v konkretnem primeru obligatoren. V obrazložitvi sklepa ni pojasnjeno, katera druga dejstva oziroma na kakšen drug način naj bi jih še ugotavljala. Toženka se je torej sklicevala na na drugo alinejo prvega odstavka 84 ZMZ-1 izključno zato, da bi ugotavljala zatrjevana dejstva na osebnem razgovoru s prosilcem, ni pa pojasnila, da naj bi obstajala še kakšna druga dejstva, ki jih bo ugotavljala na kakšen drug način.

17. Sodišče ugotavlja, da je toženka dne 10. 4. 2018 s tožnikom opravila osebni razgovor. 52. člen ZUS-1 določa, da lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Iz citiranega določila tako izhaja, da sodišče v upravnem sporu praviloma sodi po stanju na dan izdaje izpodbijanega upravnega akta, po stanju na dan zaključka glavne obravnave pa le, če se izvajajo dokazi, ki jih stranka upravičeno ni mogla predložiti do izdaje upravnega akta. Vendar pa Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju: Postopkovna direktiva) to vprašanje ureja drugače. Tretji odstavek 46. člena Postopkovne direktive namreč določa, da države članice zaradi spoštovanja odstavka 1 zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU. Ta določba Procesne direktive torej drugače kot citirana določba ZUS-1 terja, da sodišče odloča upoštevaje tista dejstva, ki so mu znana na dan njegove odločitve tj. na dan zaključka obravnave, četudi so drugačna od dejstev, ki so obstajala na dan izdaje izpodbijanega akta.

18. Unija in države članice se na podlagi načela lojalnega sodelovanja medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji). To načelo državam članicam in nacionalnim sodiščem nalaga dolžnost skladne razlage nacionalnega prava s pravom EU in dolžnost neuporabe neskladnega nacionalnega pravila, ki bi poseglo v uporabo prava EU. V skladu z načelom primarnosti prava EU mora nacionalno sodišče v primeru ugotovljene neskladnosti določb nacionalnega prava s pravom EU po uradni dolžnosti zavrniti uporabo katerekoli, tudi poznejše, neskladne določbe nacionalne zakonodaje, ne da bi moralo zahtevati ali čakati na njeno razveljavitev po zakonodajni poti ali s strani ustavnega sodišča.1

19. Ker določba ni vsebovana v uredbi, ampak v direktivi, je moralo sodišče presoditi še, ali v konkretnem primeru določba tretjega odstavka 46. člena Postopkovne direktive lahko učinkuje neposredno. Ocenilo je, da je citirana določba direktive jasna, natančna in brezpogojna, saj od sodišča terja, da vsa dejstva in dokaze presoja ex nunc torej po stanju kot obstaja na obravnavi in ne ex tunc (kot je obstajalo na dan izdaje izpodbijanega akta). Ker meni, da obravnavano odločilo Postopkovne direktive učinkuje neposredno2, je upoštevalo dejstvo, da je toženka osebni razgovor, zaradi katerega je glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa izrekla pridržanje po 2. alineji drugega odstavka 84. ZMZ-1, opravila po izdaji sklepa, vendar pred zaključkom glavne obravnave. Ker so dejstva, zaradi katerih je bil ukrep odrejen, ugotovljena, po stanju na dan obravnave ni več razloga za omejitev gibanja po 2. alineji drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. 20. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce, pravilna in zakonita, vendar ne iz obeh razlogov, ki sta navedena v izpodbijanem sklepu. Ker so razlogi za pridržanje v izpodbijanem sklepu navedeni tudi v izreku in ne zgolj v obrazložitvi, je sodišče zaradi jasnosti odločitve na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v 1. točki izreka odpravilo besedilo "in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito".

1 Amministrazione delle Finanze dello Stato proti Simmenthal SA, C-106/77 z dne 9. marca 1987 2 C-41/74 Van Duyn z dne 4. 12. 1974