Jedro

Sodišče prve stopnje je ob izdaji sklepa o nadaljevanju izvršbe z novo dolžnico z dne 26. 9. 2019 pravilno postopalo ter je tudi zapisalo popolni in pravilni pravni pouk v skladu s takratnim 210. členom ZIZ. Ob času izdaje tega sklepa je namreč 210. člen ZIZ določal le, da mora predlog, da obdrži pravico do najema stanovanja, dolžnik vložiti v 60 dneh od prejema sklepa o izvršbi, če je dražbeni narok pred potekom tega roka pa najkasneje do dražbenega naroka, sicer to pravico izgubi. Drugi odstavek 210. člena ZIZ tako ob izdaji sklepa z dne 26. 9. 2019 ni določal obvezno opozorilo dolžnici, da bo sicer to pravico izgubila, v samem sklepu o izvršbi oziroma sklepu o nadaljevanju izvršbe z novim dolžnikom, sicer pa je dolžnico v postopku tudi zastopal kvalificiran pooblaščenec. Dolžnica bi morala torej, v kolikor je hotela zadržati pravico do najema, upoštevati prekluzivni zakoniti rok določen v drugem odstavku 210. člena ZIZ in predlog vložiti v 60 dneh od prejema sklepa o nadaljevanju izvršbe zoper njo, vendar tega ni storila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je njen predlog z dne 14. 3. 2022 kot prepozen zavrglo.

Dejstvo je, da je obveznost sodišča, da dolžnika opozori na 60-dnevni rok, nastopila šele pozneje s spremembo ZIZ-M, ki je stopil v veljavo 19. 3. 2021, zato na pravilnost pravnega pouka v sklepu z dne 26. 9. 2019 ta sprememba ne more vplivati.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je predlog dolžnice po 210. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) kot prepozen zavrglo.

2. Zoper navedeni sklep je dolžnica vložila pritožbo, v kateri navaja, da se je znašla v situaciji, ki jo ni sama povzročila in ki ji sama ni kos, privarčevanih sredstev nima. O pravici do najema stanovanja ni bila poučena s pravnim poukom v sklepu o izvršbi, čeprav bi morala biti. Sodišče je ni obvestilo, v katerem roku poteče rok za uveljavljanje njene pravice. Tudi sicer je obveznost obvestila o možnosti uveljavljanja pravice do najema v pravnem pouku obstajala že pred spremembo zakona. Zakon je spremembo leta 2021 to le izrecno uredil. V vsakim primeru bi moralo sodišče dolžnico opozoriti ob spremembi zakona. Ker je ni, ji je odvzeta možnost uveljavljanja te pravice. Posledično pa je sklep nezakonit. Pravica do najema tudi ni vezana na nek postopkovni trenutek in ne more biti odvisna od tega. Ob vročitvi sklepa o izvršbi je imela še možnost bivati drugje in je mislila, da se bo v vsakem primeru že znašla. Kasneje pa so se okoliščine spremenile.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče prve stopnje je ob izdaji sklepa o nadaljevanju izvršbe z novo dolžnico z dne 26. 9. 2019 pravilno postopalo ter je tudi zapisalo popolni in pravilni pravni pouk v skladu s takratnim 210. členom ZIZ. Ob času izdaje tega sklepa je namreč 210. člen ZIZ določal le, da mora predlog, da obdrži pravico do najema stanovanja, dolžnik vložiti v 60 dneh od prejema sklepa o izvršbi, če je dražbeni narok pred potekom tega roka pa najkasneje do dražbenega naroka, sicer to pravico izgubi. Drugi odstavek 210. člena ZIZ tako ob izdaji sklepa z dne 26. 9. 2019 ni določal obvezno opozorilo dolžnici, da bo sicer to pravico izgubila, v samem sklepu o izvršbi oziroma sklepu o nadaljevanju izvršbe z novim dolžnikom, sicer pa je dolžnico v postopku tudi zastopal kvalificiran pooblaščenec. Dolžnica bi morala torej, v kolikor je hotela zadržati pravico do najema, upoštevati prekluzivni zakoniti rok določen v drugem odstavku 210. člena ZIZ in predlog vložiti v 60 dneh od prejema sklepa o nadaljevanju izvršbe zoper njo, vendar tega ni storila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je njen predlog z dne 14. 3. 2022 kot prepozen zavrglo. Dejstvo je, da je obveznost sodišča, da dolžnika opozori na 60-dnevni rok, nastopila šele pozneje s spremembo ZIZ-M (Ur. l. št. 36/2021), ki je stopil v veljavo 19. 3. 2021, zato na pravilnost pravnega pouka v sklepu z dne 26. 9. 2019 ta sprememba ne more vplivati. Posledično je predlog dolžnice z dne 14. 3. 2022, ki ga je podala po preteku prekluzivnega 60-dnevnega roka, ki je začel teči od prejema sklepa o nadaljevanju izvršbe s strani dolžnice dne 15. 10. 2019, in se iztekel dne 16. 12 2019, prepozen. Ne drži tudi pritožbena trditev, da bi moralo sodišče po spremembi določila drugega odstavka 210. člena ZIZ dolžnico opozoriti na pravne posledice zamude roka, saj je ta rok 60 dni ob vložitvi predloga že zdavnaj potekel. Zato tudi ni podana smiselno očitana absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

5. Spremenjene okoliščine na strani dolžnice, ki jih navaja glede nezmožnosti pridobitve drugega prebivališča po poteku roka 60 dni, pa v okviru tega pritožbenega postopka na drugačno odločitev ne morejo vplivati in niso pravne relevantne, saj se ne odloča o odlogu izvršbe.

6. Ker niso podani ne pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.