Jedro

Tožnik ni dokazal škodljivega dejstva kot enega od elementov civilnega delikta. Sodišču se z drugimi predpostavkami ni bilo treba ukvarjati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je zahteval odškodnino za škodo, ki naj bi mu jo 23.7.1994 povzročil voznik neznanega vozila v Velenju tako, da je nenadno vzvratno zapeljal pred tedaj desetletnega tožnika, ki je izgubil oblast nad kolesom in se zaletel v izložbeno okno. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo. Odločitev sodišč temelji na stališču, da tožnik ni dokazal, da bi bilo 23.7.1994 na parkirišču prisotno neznano vozilo, ki bi vozilo vzvratno in zapeljalo tik pred tožnika.

Tožnik ne soglaša z navedeno presojo sodišč. V reviziji zatrjuje, da sodišči nista upoštevali določil 23 in 24. člena Zakona o varnosti cestnega prometa. Pri premiku vozil je to treba napraviti tako, da se ne ovirajo drugi udeleženci v prometu. Iz prvostopenjske sodbe ni mogoče ugotoviti, ali spornega avtomobila na parkirišču sploh ni bilo ali premiki vozila niso bili v vzročni zvezi s tožnikovo škodo. Smiselno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, saj naj bi sodišče napačno uporabilo določila Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS 83/2001, 32/2004 in 28/2006). Gre za krivdno odgovornost in napačno ravnanje voznika. V nadaljevanju podaja svojo oceno izvedenih dokazov. Sodbi sodišč prve in druge stopnje sta protislovni, saj sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni dokazana vzročna zveza, sodišče prve stopnje pa, da ni dokazana prisotnost vozila. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007, ZPP-UPB3) je podana zaradi nasprotujočih si dokazov in njihove nepravilne ocene.

Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Te prepovedi ni mogoče obiti niti z (navideznim) konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, npr. z očitkom, da »sodišče ni upoštevalo ustreznih določb ZPP glede ocenjevanja dokazov«, oziroma, da je »podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nasprotujočih si dokazov in njihove nepravilne ocene«, ker da je »dokazna ocena sodišča zmotna, ker daje večjo veljavo posrednim dokazom kot neposrednim« in, da »sodišče izključno in edino verjame policijskemu zapisniku«. V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji. Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno.

Revizijski očitek, da sta sodbi sodišč prve in druge stopnje protislovni, saj sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni dokazana vzročna zveza, sodišče prve stopnje pa, da ni dokazana prisotnost vozila, ni utemeljen. Obe sodišči ocenjujeta, da tožnik ni dokazal škodljivega dejstva – avta, ki naj bi neprevidno vzvratno zapeljal pred tožnika (glej četrti odstavek na drugo strani sodbe sodišča druge stopnje in drugi odstavek na osmi strani sodbe sodišča prve stopnje).

Prav tako ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da je bilo 23.7.1994 na parkirišču vzvratno vozeče se neznano vozilo, ki je zapeljalo tik pred njega (glej zadnji odstavek na sedmi strani in drugi odstavek na osmi strani prvostopenjske sodbe). To pomeni, da ni dokazal škodljivega dejstva, ki bi vplivalo na oškodovanca, kot enega od elementov civilnega delikta. Zato je pravilna odločitev, da toženka ne odgovarja za škodo, ker vzvratno vozečega neznanega vozila, kot to navaja tožnik, iz katerega naj bi škoda izvirala, na kraju nesreče ni bilo. Za odločitev o zahtevku zoper toženko ni pravno odločilno, zakaj je v resnici prišlo do tožnikovega padca v izložbo. Odločilno je le to, da na parkirišču ni bilo neznanega vzvratno vozečega vozila v tem smislu, kot to zatrjuje tožnik. Ker torej ni izpolnjena ena od predpostavk odgovornosti za škodo, se sodišču z drugimi ni bilo treba ukvarjati. Tožnik nima pravice do povrnitve škode od toženke.

Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo.