Jedro

Po 1. točki 3. odstavka 66. člena ZGO-1 mora soglasje o priključitvi, ki se v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja uporabi kot dokaz za minimalno komunalno oskrbo objektov (v konkretnem primeru dostopa do javne ceste), določati oz. mora iz njega izhajati način, kako mora investitor izvesti priključek, da se bo lahko priključil na infrastrukturo.

Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je organ štel, da se sporni pogoj glede širine dovoza, v zvezi s katerim je ugotovil nezmožnost izvršitve, razteza tudi na nekategorizirano občinsko cesto, ki je javno dobro, zato jo lahko po 1. odstavku 19. člena SPZ v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih uporablja vsakdo (splošna raba).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občine Logatec št. 351-67/2009-9 z dne 27. 10. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti 350 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se njena odločba št. 351-67/2009-2 z dne 14. 10. 2009 izreče za nično in da se odpravijo vse njene pravne posledice.

Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo tožniku z odločbo, ki je nična, v zvezi z gradnjo dveh objektov za kmečki turizem in stanovanjsko hišo izdano soglasje za priključitev njegovega zemljišča parc. št. 636/6 k.o. ..., in sicer preko nekategorizirane občinske ceste, ki poteka po parc. št. 1837/5 k.o. ..., na kategorizirano občinsko cesto LC 226051 pod pogoji, ki so navedeni v odločbi. Toženka navaja, da je v 46. členu Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za odprti prostor v Občini Logatec (v nadaljevanju PUP) predpisano, da mora imeti vsak objekt urejen dostop in dovoz na cesto ali na pot v skladu z veljavnimi predpisi in pogoji upravljavca. V postopku za izrek ničnosti je bilo ugotovljeno, da ceste na parc. št. 1837/5 k.o. … zaradi obstoječih objektov, ki so zgrajeni tik ob cestišču, ni mogoče širiti in doseči minimalne predpisane širine 3,5 oz. 5 m. Ker soglasja za priključitev ni mogoče izvršiti, gre za objektivno dejansko neizvršljivost odločbe. Poleg tega je izdano soglasje tudi pravno neizvršljivo, saj tožnik ni lastnik parc. št. 1837/5 k.o. ..., na nekategorizirani občinski cesti s statusom javnega dobra pa ne more pridobiti lastninske pravice. Na podlagi navedenega je organ, ki se v obrazložitvi sklicuje tudi na določbe Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), štel, da je odločba nična iz razloga po 3. točki 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da se strinja s pritožnikom, da ne more posegati v zemljišče parc. št. 1837/5 k.o. ..., ki je javno dobro, vendar pa to ne izpolnjuje minimalne širine, ki bi zagotavljala varen in nemoten promet vsem udeležencem v prometu. Pritožnik lahko javno dobro uporablja, vendar bi gradnja novih objektov povzročila njegovo preobremenjenost. Določanje pogojev za uporabo posameznih stvari v okolju pa je stvar države in lokalne skupnosti. Poudarja, da na obravnavanem območju ne more noben potencialni investitor pridobiti soglasja za priključitev na cesto, medtem ko obstoječi lastniki objektov javno dobro uporabljajo na podlagi že pridobljenih pravic.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je Ministrstvo za okolje in prostor v odločbi z dne 23. 6. 2010, v kateri je odločalo o njegovi pritožbi v zadevi izdaje gradbenega dovoljenja za objekte na zemljišču parc. št. 636/6 k.o. ..., zavzelo stališče, da širitve javne poti oz. občinske ceste, ki poteka preko parc. št. 1837/5 k.o. ... ni mogoče naložiti tožniku, saj za to ni pravne podlage. Ta pot namreč ni predmet gradbenega dovoljenja, zato zanjo ni mogoče uporabiti zahtev glede širine dovoza iz 46. člena PUP. Tudi drugostopenjski organ je v obravnavani zadevi potrdil, da tožnik lahko uporablja omenjeno sporno pot, zato je zavrnitev pritožbe s tem v nasprotju. Stališča, da bi gradnja novih objektov povzročila preobremenjenost tega javnega dobra, pa ne morejo imeti za posledico odvzem tožnikove pravice, da uporablja sporno pot. Tako stališče po njegovem pomeni kršitev ustavnega načela enakosti, ustavne pravice do lastnine in do svobodne gospodarske pobude. Nadalje navaja, da je sporna pot javna pot in kot taka občinska cesta, ki je po 1. odstavku 3. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) v lasti Občine Logatec. Ta bi morala kot lastnica zagotoviti izpolnjevanje pogojev iz 46. člena PUP. Meni, da je izpodbijana odločba sama s seboj v nasprotju, s tem ko je na eni strani v njej zavzeto stališče, da je izdano soglasje nično, ker sporna pot ni zadosti široka, po drugi strani pa tožnik sploh nima možnosti, da bi posegel vanjo. Zato je po njegovem mnenju treba šteti, da je ta pogoj izpolnjen, zaradi česar je treba izpodbijano odločbo odpraviti. Ne strinja se niti s tem, da sporne poti ni mogoče razširiti, zato razlog za neizvršljivost izdanega soglasja ni podan. Občina Logatec bi morala objekte, ki ovirajo širitev poti, odkupiti oz. lastnike razlastiti in nato ravnati v skladu s 46. členom PUP. Poleg vsega pa je prvostopenjski organ nepopolno ugotovil dejansko stanje, s tem ko je upošteval, da se javno dobro šteje v dovozno pot. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je organ v postopku ugotovil, da dovozna pot do zemljišča parc. št. 636/6 k.o. ..., na katerem se bo izvajal gradbeni poseg, poteka po zemljiščih parc. št. 636/4 in 636/5 v tožnikovi lasti ter po zemljišču parc. št. 1837/5, ki je nekategorizirana cesta. Poudarja, da 46. člen PUP predpisuje minimalno širino dovoza do individualnega objekta, česar pa cesta po zemljišču parc. št. 1837/5 k.o. ... ne izpolnjuje in da tehničnih pogojev glede na stanje v naravi ni mogoče izpolniti. Zavrača tožnikovo stališče, da izpodbijana odločba omejuje način uživanja tožnikove lastnine. Navaja, da se glede na 3. točko 1. odstavka 14. člena ZJC šteje za dovoz do zemljišča, na katerem se gradi, tisti del poti, ki se priključuje na kategorizirano javno cesto in lahko poteka po javnem ali privatnem zemljišču. Tožnik tudi napačno tolmači točko priključevanja, saj meni, da je bila prvotno izdana odločba za priključitev v točki, kjer se tožnik priključi na parcelno št. 1837/5 in ne na parc. št. 1837/8, ki predstavlja kategorizirano občinsko cesto. Soglasje za priključitev je bilo izdano za posredno priključevanje preko nekategorizirane občinske ceste ob izpolnjevanju v izreku navedenih pogojev, med katerimi je treba zagotavljati predpisano širino za celoten dovoz do prve kategorizirane ceste. Z upoštevanjem določb ZJC in PUP pa se javno dobro parc. št. 1837/5 šteje za nekategorizirano občinsko cesto oz. za dovozno cesto ali pristop do objekta, ki ne izpolnjuje pogojev o širini dovoza po PUP. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povračilo stroškov tega postopka.

Tožba je utemeljena.

Ničnostni razlog iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP je podan, kadar odločbe (v tem primeru soglasja o priključitvi) sploh ni mogoče izvršiti. Nezmožnost izvršitve se kaže v pravnem ali dejanskem pogledu. V pravnem pogledu je podana takrat, kadar ima odločba izrek, ki nasprotuje pravnemu redu, v dejanskem pa takrat, ko izreka objektivno ni mogoče izvršiti.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženka z odločbo z dne 14. 10. 2009, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, tožniku izdala soglasje za priključitev, in sicer se zemljišče parc. št. 636/6 k.o. ... posredno priključuje preko nekategorizirane občinske ceste, ki poteka po parc. št. 1837/5 k.o. ..., na kategorizirano občinsko cesto LC 226051, ki poteka po parc. št. 1837/8 k.o. ... (1. točka izreka). V 2. točki izreka je določila pogoje, pod katerimi se izda navedeno soglasje, med drugim, da morajo biti dovozi in priključki na cestno mrežo urejeni tako, da se z njimi ne ovira prometa in da se ne poškodujejo ceste ter cestni objekti; uredijo se lahko s soglasjem pristojnega upravljavca ceste; minimalna širina dovoza do individualnega objekta je najmanj 3,5 m, do skupine objektov pa 5 m (1. alineja). V 3. točki izreka soglasja je ugotovila, da je konkretno zemljišče komunalno opremljeno s cesto.

V zadevi ni sporno, da je bilo soglasje za priključitev dano v zvezi tožnikovo načrtovano gradnjo na zemljišču parc. št. 636/6 k.o. ... Kot je razvidno iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, poteka dostop (dovoz) od zemljišča gradnje do kategorizirane občinske ceste preko zemljišč parc. št. 636/4 in 636/5 k.o. ..., ki sta v tožnikovi lasti, in nato po nekategorizirani občinski cesti, ki teče po parc. št. 1837/5 k.o. ...

Po določbi 5.5.3. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1 soglasje za priključitev pomeni pogoje upravljavca gospodarske javne infrastrukture, s katerimi se določi lokacija priključka in tehnični pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da bo mogoča priključitev objekta na to infrastrukturo in da bo zagotovljeno njeno nemoteno obratovanje. Po 1. točki 3. odstavka 66. člena ZGO-1, mora soglasje o priključitvi, ki se v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja uporabi kot dokaz za minimalno komunalno oskrbo objektov (v konkretnem primeru dostopa do javne ceste), določati oz. mora iz njega izhajati način, kako mora investitor izvesti priključek, da se bo lahko priključil na infrastrukturo. V 6.3. točki 1. odstavka 2. člena ZGO-1 pa je komunalni priključek opredeljen kot priključek objekta na tiste objekte gospodarske javne infrastrukture in njihova omrežja, brez katerih objekt ne more služiti svojemu namenu.

Iz omenjenih določb glede vsebine soglasja izhaja, da soglasodajalec z njim določa pogoje za priključitev na javno cesto, tako da se lahko izda le za oz. v zvezi s priključevanjem načrtovanih objektov na gospodarsko javno infrastrukturo, v konkretnem primeru za priključitev tožnikovega zemljišča parc. št. 636/6 k.o. ... na kategorizirano občinsko cesto LC 226051. Glede na navedeno so razlogi izpodbijane odločbe pomanjkljivi, saj ni razvidno, zakaj je organ sploh štel, da se sporni pogoj glede širine dovoza, v zvezi s katerim je ugotovil nezmožnost izvršitve, razteza tudi na nekategorizirano občinsko cesto na parc. št. 1837/5 k.o. .... Ta je javno dobro, o čemer med strankama ni spora, zato jo lahko po 1. odstavku 19. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih uporablja vsakdo (splošna raba).

Po mnenju sodišča jasnega odgovora na to vprašanje, zaradi česar bi bila dodatna obrazložitev nepotrebna, ne daje niti formulacija izreka soglasja za priključitev, ne njegova obrazložitev, v kateri so navedene le določbe nekaterih predpisov, ne pa tudi 46. člena PUP, na katerega se sklicuje toženka v izpodbijani odločbi in ki določa minimalno širino dovozov do objektov.

V 1. točki izreka odločbe o soglasju je namreč navedeno, da se tožnikovo zemljišče „posredno priključuje preko nekategorizirane občinske ceste, ki poteka po parc. št. 1837/5 k. o. ...“, na kategorizirano občinsko cesto, v 1. alineji 2. točke pa, da morajo biti „dovozi in priključki na cestno mrežo urejeni tako /.../“. Ker se v 1. točki kot cesti (torej „cestna mreža“) omenjata tako nekategorizirana kot kategorizirana občinska cesta, je mogoč tudi sklep, da mora tožnik izpolniti pogoje glede lastnega dovoza in priključka na občinsko cesto, torej tisto, ki poteka po parc. št. 1837/5 k.o. ... in preko katere dostopa do kategorizirane javne ceste.

Ker iz navedenih razlogov izpodbijane odločbe glede obstoja ničnostnega razloga ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. Sodišče se zato z vprašanjem, ali je iz tega razloga nična odločba v celoti ali le v delu, ki se nanaša na dostop po parc. št. 1837/5 (2. odstavek 280. člena ZUP), ni ukvarjalo in bo tudi na to moral paziti organ pri ponovnem odločanju.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, jo je v skladu s 3. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (3. odstavek istega člena).

K 2. točki izreka Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika).

Pri tem sodišče še pojasnjuje, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).