Jedro

Odločitev o terjatvi, ki je bila uveljavljana zaradi pobota, res ni oblikovana v skladu s tretjim odstavkom 324. člena ZPP (v 2. točki izreka je odločeno, da se pobotni zahtevek toženca v znesku 2.729,12 EUR zavrne), vendar pa iz izreka jasno izhaja, da je odločeno o terjatvi toženca, ki jo je slednji uveljavljal zaradi pobota, zato gre le za nebistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Za podjemno pogodbo velja, da določitev višine plačila oziroma meril za določitev višine plačila, ni bistvena sestavina podjemne pogodbe, v tem pomenu, da bi morali stranki v podjemni pogodbi to vprašanje urediti. Če plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trebnjem, I 76/2007 z dne 11.6.2007, s katerim je toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naloženo, da je dolžna v roku 8 dni po vročitvi sklepa tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati glavnico v znesku 4.876,78 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2007 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 71,37 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2007 dalje do plačila, v celoti v veljavi (1. točka izreka); da se pobotni zahtevek toženca zoper tožnico v znesku 2.729,12 EUR v celoti zavrne (2. točka izreka); da je toženec dolžan v roku 8 dni plačati tožnici pravdne stroške v znesku 4.870,48 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe je namreč pomanjkljiv, nerazumljiv, nesklepčen in v nasprotju z dejstvi in dokazi, saj je v njem napačno citiran sklep o izvršbi (I 76/2007 namesto pravilno I 176/2007), iz pripravljalne vloge z dne 13.7.2007 pa je razvidno, da tožnica sploh ni postavila tožbenega zahtevka, kot izhaja iz 1. točke izreka. O pobotnem ugovoru je odločeno v nasprotju s tretjim odstavkom 324. člena ZPP, ki določa, da se s sodbo odloči o obstoju ali neobstoju terjatve, ki se uveljavlja v pobot. Če je sodišče prve stopnje štelo, da toženec pobotnega ugovora ni konkretiziral in zanj ni predložil ustreznih dokazov, bi ga moralo pozvati, da v primernem roku dopolni zahtevek iz pobotnega ugovora in šele nato bi lahko o njem vsebinsko odločalo. Ker ni tako ravnalo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Toženec je tožnici naročil projekt za gradnjo stanovanjske hiše in tožnica je naročilo sprejela. Pravda je posledica nestrokovnega in površnega pristopa tožnice glede toženčevega naročila, saj s tožencem ni sklenila pisne pogodbe, v kateri bi določila bistvene sestavine pogodbe (predmet, ceno in rok za izpolnitev). Da tožnica ni ravnala v skladu s pravili stroke, zaradi česar je odgovorna za posledice svojega ravnanja, izhaja iz izvedenskih mnenj sodnih izvedencev in iz odgovora Zbornice za arhitekturo in prostor. Tudi v primeru ustne pogodbe mora obstajati soglasje volj pogodbenih strank glede bistvenih sestavin pogodbe, ki v konkretnem primeru ni bilo doseženo oziroma si je vsaka od pogodbenih strank dogovor razlagala po svoje, kot to izhaja iz izvedenih dokazov. V takšnem primeru je treba vsebino pogodbe razlagati v prid tožencu, saj bi morala tožnica kot strokovnjak skleniti pogodbo tako, da bi bile bistvene sestavine nedvoumno dogovorjene in s strani pogodbenih strank enako razumljene. Breme okoliščine, da pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, nosi tožnica. Na njeni strani je tudi dokazno breme. Pogodba ni bila veljavno sklenjena, zato je toženec ni dolžan izpolniti. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali sta pravdni stranki sklenili veljavno pogodbo in kakšne so bile njene bistvene sestavine, ki so zakonski pogoj za veljavnost pogodbe, čeprav gre za odločilna vprašanja v obravnavani zadevi. O bistvenih sestavinah pogodbe (predmet pogodbe, dogovorjena cena projekta, rok za izdelavo projekta, čas sklenitve) tožnica ni navajala ničesar. Toženec je navajal, da je s tožnico sklenil dogovor za izdelavo projekta za gradnjo stanovanjske hiše, da je bila cena projekta dogovorjena na 700.000 SIT, da je bil rok izdelave projekta šest mesecev in da je svojo pogodbeno obveznost že izpolnil s plačilom 840.000 SIT (3.505,00 EUR). Da mu tožnica v fazi pogajanj ni predstavila ne ponudbe ne končne cene projekta, temveč je vrednost projekta določila potem, ko ga je naredila, izhaja iz okoliščine, da je tožnica v vlogi z dne 1.2.2012 pojasnila, da se vrednost projektantske storitve lahko določi na dva načina: kot ocena vrednosti projektantskih storitev, izračunana kot delež predvidenih stroškov investicije (kamor sodi njen izračun) in kot ocena količine potrebnih norma ur pomnožena z vrednostjo projektantske ure. Dokazi s postavitvijo sodnih izvedencev niso bili potrebni in so povzročili le nepotrebne stroške. Tožnica je naknadno priznala plačilo toženca v višini 3.505,71 EUR, ki ga je zatrjeval toženec, zato je bil dokaz z izvedencem grafološke stroke nepotreben in je njegove stroške tožnica dolžna trpeti sama. Enako velja glede stroškov izvedenca gradbene stroke, ki ga je sodišče prve stopnje postavilo na predlog tožnice zaradi odgovora na vprašanja, ki bi jih morala tožnica dogovoriti s tožencem v pisni pogodbi. V izvedenskem mnenju je sodni izvedenec B. B. pojasnil, da tožnica ni upravičena do plačila projekta za tri arhitekturno obdelane etaže. Po njegovem mnenju, ki ga je pojasnil tako pisno in ustno, bi morali osnovo za plačilo predstavljati le dve etaži (klet in pritličje), vrednost projekta bi tako znašala skupaj 5.880,00 EUR. Z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca B. B. se tožnica ni strinjala, češ da ni pojasnil, na kakšen način je prišel do vrednosti projekta, kar pa ne drži, saj je izračun cene projekta natančno pojasnil v izvedenskem mnenju z dne 24.10.2011 in v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 29.12.2011. Na neobrazloženo zahtevo tožnice je sodišče prve stopnje postavilo novega sodnega izvedenca mag. Ž. P., ki je v izvedenskem mnenju z dne 6.10.2012 določil vrednost projekta na 6.163,60 EUR. Odgovori na druga vprašanja, ki jih je po nepotrebnem postavilo sodišče prve stopnje, so le povečali stroške izvedenine. Na zahtevo tožnice, ki se z ugotovljeno vrednostjo projekta ni strinjala, je sodni izvedenec mag. Ž. P. izdelal dve pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja, v katerih je odgovoril na tožničina vprašanja, ki so dejansko pomenila že strokovno ekspertizo in analizo strokovnih pogledov, na koncu pa popustil pritiskom tožnice s sklicevanjem na sedaj neveljavni in razveljavljeni standard SIST ISO 6707-1. Zmotna in dokazno neizkazana je ugotovitev sodišča, da je tožnica v celoti izpolnila svojo obveznost. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bil med pravdnima strankama dogovorjen rok za izdelavo projekta, kot je trdil toženec. Tožnica ni izdelala projekta in ga tudi ni izročila tožencu do 5.12.2005, ko se je iztekel šestmesečni rok, zato dela ni opravila v pogodbenem roku. Toženčev podpis potrdila o prevzemu projekta dne 3.11.2006, na katerega se sklicuje tožnica, ni relevanten, saj iz tožničinih navedb z dne 14.12.2012 izhaja, da ji je toženec projekt vrnil zaradi popravka poteka trase elektrike. Neresničnost tožničinih navedb o izročitvi projekta izhaja tudi iz okoliščine, da tožnica zatrjuje, da je tožencu izročila projekt proti podpisu dne 3.11.2006, iz listinskih dokazov pa izhaja, da je toženec predložil K. T. vlogo s projektom 23.10.2006, medtem ko je na vlogi datum 17.7.2006. Glede na protislovja v trditvah in dokazih tožnice, ni prepričljiv zaključek sodišča, da je toženec s projektom razpolagal že 17.7.2006. Priloga vlogi z dne 17.7.2006 vsebuje le izračun površin. Tudi vlogi O. T. za izračun komunalnega prispevka je predložen le izračun površin. Iz navedenega v povezavi z navedbo tožnice z dne 14.12.2012 izhaja, da mu tožnica še danes ni izročila naročenega projekta. Ko je tožnica projekt izdelala, ta ni bil več uporaben. Iz izvedenskega mnenja B. B. izhaja, da projekt ni več uporaben in ga je potrebno novelirati. Tožnica ni spoštovala dogovorjenega roka za izdelavo projekta, zato toženca dogovor ne zavezuje več. Poleg tega ji je že plačal dogovorjeno ceno. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju o tožbenem zahtevku upoštevati določbe podjemne pogodbe. Ker je tožnica s svojim ravnanjem sama povzročila pravdne stroške, še posebej stroške izvedencev, jih je dolžna kriti sama.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izrek sodbe ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Drži, da je v izreku navedena napačna opravilna številka sklepa o izvršbi (I 76/2007 namesto pravilno I 176/2007), vendar to ne predstavlja navedene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč gre za očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 328. člena ZPP kadarkoli odpravi. Spisovni podatki, to je pripravljalna vloga z dne 13.7.2007, na katero se sklicuje pritožba, ne potrjujejo pritožbenih navedb o tem, da tožnica ni postavila tožbenega zahtevka, kot je opisan v 1. točki izreka izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih.

6. Odločitev o terjatvi, ki je bila uveljavljana zaradi pobota, res ni oblikovana v skladu s tretjim odstavkom 324. člena ZPP (v 2. točki izreka je odločeno, da se pobotni zahtevek toženca v znesku 2.729,12 EUR zavrne), vendar pa iz izreka jasno izhaja, da je odločeno o terjatvi toženca, ki jo je slednji uveljavljal zaradi pobota, zato gre le za nebistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo obstoja odškodninske terjatve, ki jo je toženec v obravnavani zadevi uveljavljal v pobot. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati zatrjevane kršitve pogodbene obveznosti (zamude z izpolnitvijo obveznosti, za katero bi odgovarjala tožnica), niti zatrjevanega nastanka škode. Pritožba neutemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje toženca pozvati, naj dopolni trditve in predloži dokaze glede obstoja v pobot uveljavljane terjatve. Pogoji za materialno procesno vodstvo niso bili podani. V obravnavanem primeru je namreč toženec v zvezi z odškodninsko terjatvijo navedel vsa odločilna dejstva in v zvezi z njimi predlagal tudi relevantne dokaze, s katerimi pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspel dokazati svojih navedb. Toženčeve navedbe o šestmesečnem roku za izdelavo projekta, ki naj bi se iztekel 5.12.2005 in v okviru katerega bi morala tožnica pridobiti tudi vse projektne pogoje in soglasja ter vložiti vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja, je tožnica prerekala z navedbami, da šestmesečni rok za izdelavo projekta ni bil dogovorjen, saj za pridobivanje projektnih pogojev in soglasij ter za vložitev vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja sama ni bila zavezana oziroma pooblaščena, temveč se je s tem ukvarjal toženec. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi tožnice in zaključilo, da tožnica ni bila pooblaščena za pridobivanje soglasij, temveč jih je pridobival toženec sam, zaradi časovnega zamika pri pridobivanju soglasij pa je prišlo do časovnega zamika pri izdelavi projekta. Toženec je elektro soglasje po ugotovitvah sodišča prve stopnje tako na primer pridobil šele 21.8.2006. Četudi bi bil dogovorjen šestmesečni rok za izdelavo projekta, se ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in ob upoštevanju določb 104., 105. in 106. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) toženec s sklicevanjem na navedeno okoliščino (1) ne more rešiti vtoževane pogodbene obveznosti, niti doseči ugotovitve obstoja odškodninske obveznosti tožnice. Navedbe, da je bil projekt takrat, ko ga je tožnica izdelala, neuporaben, so novote, ki jih pritožba ne opraviči, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se tako utemeljeno ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil dogovorjen šestmesečni rok za izdelavo projekta, saj navedeno ne more predstavljati odločilnega dejstva v obravnavani zadevi.

7. Pritožbene navedbe, da v obravnavanem primeru tožnica in toženec nista sklenila veljavne pogodbe, ker soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe ni bilo doseženo (15. člen OZ), predstavljajo pritožbene novote, ki jih pritožba ne opraviči, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). V postopku pred sodiščem prve stopnje se namreč toženec obveznosti plačila vtoževanega zneska ni upiral s sklicevanjem na to, da pogodba med pravdnima strankama sploh ni bila sklenjena oziroma da je med pravdnima strankama obstajal nesporazum (2) (16. člen OZ), posledično pa se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem ni posebej ukvarjalo. Izrecno je navajal, da sta se s tožnico dogovorila o predmetu izpolnitvenega ravnanja tožnice, o višini plačila in o roku za izpolnitev tožničine obveznosti. Tudi tožnica je podala konkretne navedbe o dogovorjenih bistvenih sestavinah pogodbe (predmetu pogodbe in ceni), pri čemer je vztrajala, da izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bila bistvena sestavina pogodbe, saj rok za izpolnitev obveznosti niti ni bil dogovorjen. Izostanek navedb o času in kraju sklenitve pogodbe ne predstavlja pomanjkanja trditev o pravno odločilnih dejstvih. Ker so se navedbe pravdnih strank o dogovorjenih bistvenih sestavinah pogodbe razlikovale, je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotavljalo, kaj sta se pravdni stranki v resnici dogovorili.

8. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sta v obravnavanem primeru pravdni stranki sklenili ustno podjemno pogodbo, s katero se je tožnica zavezala izdelati projektno dokumentacijo za stanovanjsko hišo toženca. Za podjemno pogodbo velja, da določitev višine plačila oziroma meril za določitev višine plačila, ni bistvena sestavina podjemne pogodbe, v tem pomenu, da bi morali stranki v podjemni pogodbi to vprašanje urediti. Če plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu (drugi odstavek 642. člen OZ). V obravnavanem primeru je plačilo določilo sodišče prve stopnje ob upoštevanju vrednosti projekta, ki ga je ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca gradbene stroke mag. Ž.P.. V dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 31.12.2013 je ceno projekta PGD za projekt objekta v treh etažah neto tlorisne površine 299,8 m2 v letu 2006 določil na 8.612,32 EUR. Odgovor na med pravdnima strankama sporno vprašanje, ali je pri določitvi vrednosti projekta treba upoštevati tudi površino „neizkoriščenega podstrešja“ je strokovno utemeljil na podlagi pravilnikov in standardov, ki so veljali v času izdelave projekta. S sklicevanjem na okoliščino, da ti standardi danes ne veljajo več, toženec ne more omajati prepričanja pritožbenega sodišča, da je imelo sodišče prve stopnje v izvedenskem mnenju omenjenega sodnega izvedenca prepričljivo dokazno podlago za ugotovljeno ceno izdelanega projekta.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izvedba dokazov z izvedenci ni bila potrebna. V obravnavani zadevi je bilo sporno, koliko je toženec tožnici še dolžan plačati za izdelavo projekta. Odgovor na navedeno vprašanje pa je bil odvisen od ugotovitve vrednosti projekta in od ugotovitve zneska, ki ga je toženec že plačal tožnici. Oboje je bilo med pravdnima strankama vsaj od začetka sporno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno postavilo sodnega izvedenca grafološke stroke, ki je podal izvedensko mnenje v zvezi s podpisi na blagajniških prejemkih, ki jih je toženec zanikal, in izvedenca gradbene stroke, ki je podal izvedensko mnenje glede vrednosti projekta, kot ga je izdelala tožnica, v letu 2006. Na navedeni vprašanji ni mogoče odgovoriti brez strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga. Pripombe tožnice na izvedensko mnenje so izraz njene pravice, da sodeluje v dokaznem postopku in da se izjavi o rezultatih dokazovanja. V obravnavanem primeru njene pripombe niso bile pavšalne in nerazumne, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo prvo postavljenemu sodnemu izvedencu B. B. pisno in ustno dopolnitev izvedenskega mnenja, nato pa je postavilo novega sodnega izvedenca. Podlago za postavitev novega izvedenca gradbene stroke je imelo sodišče prve stopnje v tretjem odstavku 254. člena ZPP, saj prvo postavljeni sodni izvedenec B. B. v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni zadovoljivo obrazložil, zakaj površine „neizkoriščenega podstrešja“ pri določitvi cene projekta ni upošteval. 10. Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica izpolnila svojo pogodbeno obveznost po podjemni pogodbi – da je naročen projekt izdelala. Navedeno je tožnica pojasnila v svoji izpovedi, ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, saj jo smiselno potrjuje tudi izpoved priče P. V.. Točen datum dokončanja ni bistvenega pomena. Pritožba zato ne more uspeti z opozarjanjem na neskladje v datumih vlog. Velja še pojasniti, da je toženec le pavšalno navedel, da tožnica projektne dokumentacije ni dokončala. Na takšne navedbe toženca je tožnica zelo natančno pojasnila, da je toženec 3.11.2006 prevzel projekt, ki je bil dokončan že 21.8.2006, nato pa ji je v decembru 2006 naročil popravek trase elektrike, ki mu ga ni zaračunala, po popravljen projekt, na katerem je uveljavljala zastavno pravico iz 647. člena OZ, pa ni prišel. Navedenim trditvam tožnice, s katerimi se je aktualno procesno breme prevalilo na toženca, toženec ni oporekal. Projekt, katerega plačilo vtožuje, je bil tako nedvomno dokončan in izročen, saj je odločilno že dokončanje in izročitev prvotnega projekta. S sklicevanjem na neizročitev popravka projekta, ki med pravdnima strankama niti ni bila sporna, se toženec po pojasnjenem ne more uspešno ubraniti obveznosti plačila vtoževanega zneska.

11. Ob upoštevanju ugotovljene cene izdelanega projekta v povezavi z dejstvom, da je toženec tožnici že plačal znesek 3.505,71 EUR, je sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

12. Stroški, ki so potrebni za izvedbo dokazov, so del pravdnih stroškov. Dolžnost povrnitve pravdnih stroškov je odvisna od uspeha v pravdi. Po presoji pritožbenega sodišča stroškov izvedencev v obravnavanem primeru ni mogoče opredeliti kot nepotrebnih. Kot že obrazloženo, so bile postavitve izvedencev ter pisne in ustne dopolnitve njihovih izvedenskih mnenj potrebne (v primeru izvedencev gradbene stroke zaradi razjasnitve dvomov in nejasnosti glede obrazložitve spornega vprašanja upoštevnih postavk za izračun vrednosti projekta). Nepotrebnosti stroškov, ki so nastali z izvajanjem dokazov, tudi ni mogoče utemeljevati z ravnanjem pravdne stranke v času sklepanja podjemne pogodbe, še zlasti ob upoštevanju, da OZ ne zahteva njene pisnosti. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje v okviru stroškov tožnice utemeljeno upoštevalo tudi stroške izvedencev, nato pa ob upoštevanju, da je tožnica v pravdi v celoti uspela, njihovo povračilo v celoti naložilo tožencu. Stroškovna odločitev je tako pravilna.

13. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1)

Da projekt ni bil izdelan v šestmesečnem roku oziroma do 5.12.2005

(2)

Navedenega ni pravočasno zatrjeval.