Jedro

Po določbah Pravilnika mora izvršitelj izvršilna dejanja opravljati na način, s katerim se najhitreje in najučinkoviteje doseže poplačilo upnika in to ne glede na s strani upnika ali kogar drugega zatrjevane dejanske in pravne ovire, razen če pristojni organ določi drugače, vendar to ne pomeni, da mu ni treba upoštevati (z Ustavo zavarovane) lastninske pravice tretjih. Zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi, po katerih bi v situaciji, ko obstaja velika verjetnost, da premičnina ni last dolžnika, izvršitelj moral ravnati posebej skrbno in storiti vse potrebno, da prepreči nastanek škode, ki bi nastala s prodajo stvari, ki ni dolžnikova, in tretjemu omogoči učinkovito zavarovanje v izvršilnem postopku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, v katerem se nanaša na odškodnino za izgubljeni zaslužek iz naslova najemnin (12 x 976 EUR s pripadajočimi obrestmi) ter glede pravdnih stroškov ter se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem delu (glede 23.500 EUR) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015. 2. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče na Ptuju (I) drugega toženca obsodilo na plačilo odškodnine v znesku 35.212 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, (II) zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo in (III) drugemu tožencu naložilo v plačilo pravdne stroške. Drugi toženec je v izvršilnem postopku zoper R.Š. kot izvršitelj prodal delovni stroj, ki je bil last tožeče stranke in je bil pri dolžniku v popravilu. Pri tem ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, zato je za škodo, ki je nastala tožeči stranki, odškodninsko odgovoren. Škodo predstavlja vrednost prodanega stroj in izgubljeni zaslužek iz naslova najemnin, ki bi jih tožeča stranka v obdobju od aprila 2014 do marca 2015 prejela od svojega najemnika.

3. Zoper sodbo (dejansko točki I in III) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta drugi toženec in stranski intervenient. 4. Drugi toženec v pritožbi vztraja, da tožeča stranka svoje domnevne pravice na stroju, ki je bil predmet izvršbe, ni izkazovala z javno listino ali po zakonu overjeno listino, zato svoje pravice ni verjetno izkazala. Ker tožeča stranka ni bila oseba iz 76. člena Pravilnika, je izvršitelju ni bilo treba obvestiti o nameravani prodaji. Razlogi, v katerih sodišče povzema odločbo VS RS II Ips 395/2006, se nanašajo na čas, ko Pravilnik še ni veljal. Pravilnik zdaj v 39. členu opredeljuje skrbnost izvršitelja in sicer mora izvršilna dejanja opravljati na način, s katerim se najhitreje in najučinkoviteje doseže poplačilo upnika in to ne glede na s strani upnika ali kogar drugega zatrjevane dejanske in pravne ovire, razen če pristojni organ določi drugače. Drugi toženec meni, da je ravnal v skladu s to določbo. Tožečo stranko je celo opozoril, da lahko svoje zahtevke uveljavlja pri sodišču. Tožeča stranka ni vložila ugovora tretjega niti predloga za odlog izvršbe, temveč je vložila na sodišče zgolj dopis. Kljub temu, da je bila o pravnih možnostih s strani izvršitelja poučena, torej teh možnosti ni izkoristila, zato ni mogoče očitati izvršitelju, da bi moral vedeti, da je stroj last tožeče stranke. Da tega drugi toženec ni mogel vedeti, izhaja tudi iz izpovedbe priče R.Š., ki je potrdil, da je izvršitelju po opravljenem rubežu izjavil, da lahko vzame vse, tudi sporni stroj. Priča je tudi izpovedala, da naj bi ji bilo znano, da je stroj kupil R.A. (lastnik družbe O. d.o.o.). V nadaljevanju pritožnik nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izkazala, da je lastnica spornega delovnega stroja. V trditvah tožeče stranke ter izpovedih prič in listinskih dokazih so namreč nasprotja: tožeča stranka je trdila, da je bila najemna pogodba za stroj sklenjena aprila 2013, najemnik, da je bilo to septembra 2013 (sodišče je o odškodnini zaradi izgubljene najemnine odločalo od aprila 201 dalje). Tožeča stranka je za stroj predložila račun in predračun, pri čemer je bil račun izdan pred predračunom. Direktor tožeče stranke je bil, kot je izpovedal, z rubežem seznanjen takoj po tem, ko je bil opravljen, kljub temu je dopis izvršitelju 14.2.2014 poslal dolžnik in ne tožeča stranka. Povsem nesprejemljive pa so ugotovitve o višini škode. Sodišče bi moralo, potem, ko je imenovani izvedenec odgovoril, da vrednosti stroja ne more ugotoviti, na predlog tožene stranke imenovati drugega izvedenca, saj so bili na podlago vsi podatki o stroju, nesporno je bilo tudi, kakšna je bila okvara stroja. Sodišče ni strokovnjak in ne more samo oceniti, da je šlo za manjšo okvari, ki ni vplivala na vrednost stroja. Vrednost v poslovnih knjigah pa ni ustrezna. Sodišče se ni opredelilo do nobenega ugovora tožene stranke v zvezi z najemnino (da je bilo dogovorjeno, da lahko najemodajalec kadarkoli vzame stroj nazaj, v vlogi, ki jo je tožeča stranka naslovila na sodišče, pa je zapisala, da stroj nujno potrebuje za svojo dejavnost, da je bila najemnina v pogodbi nesorazmerno visoka, da ni tožeča stranka upravičena do DDV-ja, da je bila prodajna cena stroja 12.000 EUR).

5. Stranski intervenient je v pritožbi (poleg nekaterih enakih razlogov) sodišču očital še, da je protipravno ravnanje tožene stranke ugotovilo brez ustrezne trditvene podlage. Tožeča stranka namreč ni trdila, da je bila protipravnost ravnanja v kršitvi 86. člena pravilnika. Sodišče ne obrazloži, v čem Stranski intervenient je predložena najemna pogodba dokazovala lastništvo stroja, skupaj z računom. Prav tako ne utemelji vzročne zveze med najemno pogodbo in zatrjevano škodo iz tega naslova.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil delovni stroj, ki ga je drugi toženec prodal v okviru postopka izvršbe zoper R.Š., dejansko last tožeče stranke. Ta je svoje lastništvo izkazala z računom, potrdilom o plačilu, najemno pogodbo, s katero je stroj oddala v najem družbi O. d.o.o., in izpovedbami prič. Drugi toženec med postopkom ni postavil nobenih konkretnih ugovorov v zvezi z lastništvom stroja. Pridobitev kupoprodajne pogodbe za stroj je predlagal le v zvezi z višino tožbenega zahtevka. Navedbe v pritožbi, s katerimi drugi toženec želi izpodbiti zaključek sodišča prve stopnje o lastništvu nad strojem, so zato nedopustna pritožbena novota (337. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

8. Pravilen je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je to dejstvo drugi toženec poznal ali pa bi ob ustrezni skrbnosti vsaj moral poznati. Izvedeni dokazni postopek je namreč pokazal, da je dolžnik v izvršilnem postopku ob rubežu drugemu tožencu povedal, da sam ni lastnik stroja (izpoved R.Š., pa tudi drugega toženca), da je najemnik stroja drugega toženca obvestil, da stroj ni last dolžnika in da je v dokaz predložil najemno pogodbo, s katero je razpolagal in da je bil izvršitelj v stiku s tožečo stranko. Poslal ji je tudi dopis, s katerim jo je obvestil, da mora svoje pravice (ker je bil rubež že opravljen) uveljavljati na sodišču. Tem ugotovitvam pritožnika ne nasprotujeta, menita le, da vse našteto ne zadošča za ustavitev postopka prodaje v izvršilnem postopku, ker izvršitelju nihče ni predložil javne listine ali po zakonu overjene listine, s katerimi bi tožeča stranka dokazovala svoje lastništvo.

9. Ali je ravnanje izvršitelja protipravno, je potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru posebej glede na ugotovljene okoliščine. Nobenega dvoma ni, da ni bilo ovir za opravo rubeža. Tudi sodišče prve stopnje ni v zvezi s tem ugotovilo nobene protipravnosti. Sporno je lahko le, ali je drugi toženec ravnal z ustrezno skrbnostjo, ko je delovni stroj prodal. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so naslednje: drugi toženec je rubež opravil 6.2.2014 na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, dne 27.2.2014 je tožeči stranki poslal dopis, s katerim jo je obvestil o rubežu in napotil na sodišče. Dne 5.3.2014 pa je drugi toženec delovni stroj prodal z neposredno prodajo za znesek 12.000 EUR. Iz naštetih dejstev (in listin v spisu) lahko ugotovimo, da je tožeča stranka dopis prejela 28.2.2014 (iz koledarja je razvidno, da je bil to petek). Prodaja je bil izvedena le tri delovne dni kasneje, v sredo 5.3.2014. Šlo je za neposredno prodajo in ne morebiti za javno dražbo. Drugi toženec med postopkom ni trdil, da bi se pred prodajo prepričal, ali je tožeča stranka vložila kakršenkoli predlog na sodišče, kljub temu da mu je poslal poziv. Pritožnik sicer pravilno povzema določbe Pravilnika, po katerih mora izvršitelj izvršilna dejanja opravljati na način, s katerim se najhitreje in najučinkoviteje doseže poplačilo upnika in to ne glede na s strani upnika ali kogar drugega zatrjevane dejanske in pravne ovire, razen če pristojni organ določi drugače, vendar to ne pomeni,da mu ni treba upoštevati (z Ustavo zavarovane) lastninske pravice tretjih. Zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe, po katerih bi v situaciji, ko obstaja velika verjetnost, da premičnina ni last dolžnika, izvršitelj moral ravnati posebej skrbno in storiti vse potrebno, da prepreči nastanek škode, ki bi nastala s prodajo stvari, ki ni dolžnikova, in tretjemu omogoči učinkovito zavarovanje v izvršilnem postopku. Z zgoraj opisanim ravnanjem tega v konkretnem primeru drugi toženec ni omogočil. Tožeča stranka je prav iz tega razloga očitala tožencu protipravno ravnanje. Res je sodišče prve stopnje brez ustrezne trditvene podlage ugotovilo tudi, da je bila protipravnost v tem, da drugi toženec tožeče stranke ni obvestil o nameravani prodaji, vendar ta kršitev postopka na pravilnost in zakonitost postopka ni vplivala. Že ostala ugotovljena dejstva namreč dajejo podlago za materialnopravno sklepanje, da drugi toženec pri prodaji delovnega stroja ni ravnal z zahtevano skrbnostjo. Tako ravnanje pa je imelo za posledico nastanek škode. Podan je torej temelj odgovornosti drugega toženca.

10. V zvezi z vrednostjo stroja je sodišče prve stopnje prebralo listine, s katerimi je razpolagalo (kartica opredmetenega sredstva, dopis izvedenca s priloženim izpisom oglasa). Imenovalo je tudi izvedenca, vendar je izvedenec odgovoril, da nima dovolj podatkov za oceno vrednosti stroja. Sodišče je predlog za dopolnitev mnenja, oziroma za imenovanje drugega izvedenca na naroku obrazloženo zavrnilo. Na zavrnitev in obrazložitev nobena od strank ni reagirala, zato kršitve postopka ni več mogoče uveljavljati šele v pritožbi (286.b člen ZPP). Prav tako pa ni mogoče govorit o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje o višini zahtevka odločilo na podlagi vseh podatkov, s katerimi je razpolagalo, in se je opredelilo tudi do ugovorov, ki niti niso bili substancirani. Pritožba zato zaključkov glede vrednosti stroja ne uspe izpodbiti in jo je zato pritožbeno sodišče v delu, v katerem se nanaša na odškodnino v višini vrednosti stroja, zavrnilo in potrdilo sodbo (353. člen ZPP).

11. Pritožba pa pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nobenega od ugovorov v zvezi z višino najemnine (ki jih je sicer povzelo in torej sprejelo kot pravočasne). Predvsem je tožena stranka ugovarjala, da glede na vloge tožeče stranke v izvršilnem spisu očitno ni bilo pogojev za trajanje najemne pogodbe celotno vtoževano obdobje ter da je bil stroj v okvari, prav tako ni odgovorilo na očitke v zvezi z DDV. Ker sodba o tem nima razlogov, je bilo treba v tem delu pritožbi ugoditi in sodbo glede izgubljenega zaslužka iz naslova najemnin razveljaviti, zadevo pa v razveljavljenem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Napotki za delo so vsebovani že v gornji obrazložitvi.

12. Ker je odločitev o pravdnih stroških odvisna od končnega uspeha v pravdi, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških,odločanje o pritožbenih stroških pa se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).