Jedro

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku poleg pregleda listinskih dokazov zaslišalo tudi obe pravdni stranki. Ker je tako neposredno izvajalo dokaze in jih vrednotilo, sodišče druge stopnje na interni seji ne bi smelo spremeniti sodbe. Ker je to kljub vsemu storilo in je le pavšalno pregledalo listine brez pojasnil pravdnih strank, je po svoje interpretiralo njihovo vsebino in ni pojasnilo odločilnih dejstev v zvezi z njimi. S tem je podana kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, spremenilna sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod I. ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da morata toženca izprazniti skupni prostor - sušilnico, ki se nahaja v zgornji podstrešni etaži stanovanjskega bloka na naslovu: C. in meri 22 m2, ter tožnici omogočiti nemoteno uporabo tega prostora za sušilnico, ker se sicer tožnica pooblašča, da sama vstopi v prostor in ga izprazni na stroške tožencev. Tožencema je sodišče prepovedalo bodoče onemogočanje uporabe prostora - sušilnice tožnici in jima naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice v znesku 54.005,00 tolarjev. Pod II. je zavrnilo zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim sta toženca zahtevala ugotovitev, da sta kupila skupni prostor - sušilnico oziroma sedaj risalni atelje v stanovanjskem bloku na C. in postala izključna lastnika tega prostora. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mora tožnica to priznati in izstaviti ustrezno listino za prenos lastninske pravice na vsakega od tožencev do polovice.

Sodišče druge stopnje je po pritožbi tožene stranke izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da je tožničin zahtevek zavrnilo. Odločitev o nasprotni tožbi in o pravdnih stroških je s sklepom razveljavilo, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je v zvezi s prvo sodbo pravočasno vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določil pravdnega postopka po drugem odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga ugoditev reviziji in spremembo sodbe, tako da se zavrne pritožba tožene stranke in se vzpostavi stanje po sodbi sodišča prve stopnje. Graja razlago pritožbenega sodišča, ki je navedlo, češ da tožnica ni pridobila deleža na spornem prostoru - sušilnici na podlagi pogodbe št... z dne 14.2.1992 in ga tudi ni mogla pridobiti, ker ga njen pravni prednik ni imel, saj ga je prodal toženki že 12.11.1991. Toda tožnica je pridobila lastninsko pravico na sporni sušilnici, ker je ta navedena v točkovalnem zapisniku, ki spada k pogodbi z dne 14.2.1992; nasprotno pa toženka ni mogla pridobiti lastninske pravice po pogodbi z dne 12.11.1991, ker na njej ni podpisa tožničinega pravnega prednika. Po tožničinem mnenju je višje sodišče površno ocenilo izvedene dokaze, ker je spregledalo, da pogodbe z dne 14.2.1992 niso podpisali vsi (so)lastniki in ker tudi iz obrazložitve v četrtem odstavku na 3. strani prve sodbe v pravdi I P 864/92 izhaja, da inštitut kot lastnik ni hotel podpisati prodajne pogodbe, nakazano kupnino pa je vrnil. Ker se je v navedeni pravdi že izreklo tudi vrhovno sodišče, revidentka opozarja na obrazložitev te sodbe, po kateri "za prodajo nepremičnin veljajo specialne določbe o obliki. Zanje velja zakon o prometu z nepremičninami, po katerem je za veljavnost pogodbe, katere predmet je nepremičnina, potrebna pisna oblika". Pisne pogodbe o prodaji deleža sušilnice lastnik nepremičnine ni nikdar podpisal. Po določilu 390. člena ZPP je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Tožnica, ki se v reviziji sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po drugem odstavku 354. člena ZPP, sicer ne navaja posameznih točk, ki jih uveljavlja, toda iz vsebine revizije je vendarle mogoče razbrati, da se ne strinja s tem, da je višje sodišče kar samo presodilo pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze tako, da je spregledalo nekatera dejstva in je zaradi tega v sodbi drugostopenjskega sodišča nasprotje med njenimi razlogi in vsebino tožničine kupne pogodbe z dne 14.2.1992, nepodpisane pogodbe tožencev z dne 12.11.1991 ter vsebino sodb v spisu I P 864/92. Glede na to, da tožnica opisno vendarle uveljavlja, da je prišlo do kršitve zaradi nasprotja med razlogi drugostopenjske sodbe in vsebino listin ter da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, torej da gre za kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče preizkusilo, če je trditev utemeljena. Ugotovilo je, da je sodišče druge stopnje sledilo pritožbenemu očitku, češ da je v sodbi prvega sodišča nasprotje med pisnima pogodbama in razlogi izpodbijane sodbe, toda izpodbijane odločbe ni razveljavilo po določilu 369. člena ZPP, marveč je spremenilo njen izrek pod I., točka 1. in 2. Pri tem se je sklicevalo na 2. točko 373. člena ZPP, ki velja za primere, ko instančno sodišče ugotovi kršitve v sojenju (errores in judicando) in ne za kršitve v postopku (errores in procedendo). Sodišče namreč lahko spremeni sodbo prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava samo takrat, kadar je dejansko stanje razčiščeno, tako da ga ni treba dopolnjevati. Če bi bilo sodišče druge stopnje drugačnega pravnega mnenja kot prva stopnja, manjkala pa bi neka pravotvorna dejstva, ki še niso ugotovljena, potem bi morala druga stopnja ali sama dopolniti dokaze na pritožbeni obravnavi, ali pa bi morala sodbo razveljaviti in vrniti prvi stopnji, da ta na novo razpravlja in sodi. Če je sodišče prve stopnje oprlo dejansko stanje na neposredno izpeljane dokaze (prvi odstavek 224. člena ZPP), je sodišče druge stopnje na te dokaze vezano. Drugostopenjsko sodišče sme spremeniti te ugotovitve le, če tudi samo neposredno izpelje iste in še morebiti druge dokaze. Tako učinkuje načelo neposrednosti na drugi stopnji.

Drugače je tedaj, če je prvostopenjsko sodišče dalo dokaze izvesti le posredno in je samo prebralo le listine o tem. Samo kadar je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo listine ali posredno izvedene dokaze (ki so tudi listinski dokazi), njegova odločba pa se opira samo na te dokaze (2. točka 373. člena ZPP) sme druga stopnja spremeniti tako ugotovljeno dejansko stanje na sami interni seji brez nepotrebnega dokazovanja; instančno sodišče more prav tako presoditi listinske dokaze, kot je to storila prva stopnja (primerjaj J.Juhart: Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba, Ljubljana, 1961, stran 495 do 498; in S. Triva: Gradjansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb, 1983, stran 553). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku poleg pregleda listinskih dokazov zaslišalo tudi obe pravdni stranki. Ker je tako neposredno izvajalo dokaze in jih vrednotilo, sodišče druge stopnje na interni seji ne bi smelo spremeniti sodbe. Ker je to kljub vsemu storilo in je le pavšalno pregledalo listine brez pojasnil pravdnih strank, je po svoje interpretiralo njihovo vsebino in ni pojasnilo odločilnih dejstev v zvezi z njimi. S tem je podana kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, saj ni pojasnjeno, kako naj bi toženca ali samo prvotoženka pridobila lastninsko pravico na podlagi kupne pogodbe z dne 12.11.1991, ki je eden od prodajalcev ni podpisal in je bila zaradi tega tudi vložena tožba v zadevi I P 864/92. Prav tako ni pojasnjena ugotovitev sodišča druge stopnje, zakaj "tožnica deleža na spornem prostoru - sušilnici ni pridobila na podlagi pogodbe št... z dne 14.2.1992", čeprav je v točkovnem zapisniku navedena tudi sušilnica, kakor opozarja revidentka.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče po določilu prvega odstavka 394. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje, da ponovno odloči o pritožbi tožene stranke.

Ker je revizija utemeljena in je sodišče razveljavilo s sodbo spremenjeno odločbo prvega sodišča, je po določilu tretjega odstavka 166. člena ZPP odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.