Jedro

Zoper sodbo višjega sodišča, s katero je bilo pritožniku naloženo plačilo sodne takse, ni dovoljena pritožba, ker ne gre za nobenega od primerov iz 398. člena ZKP, v katerih je zoper sodbo drugostopnega sodišča dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Ponovna presoja pravilnosti s sodbo višjega sodišča zasebnemu tožilcu odmerjene sodne takse, zato ni dopustna.

Izrek

I Pritožba zasebnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

II. Zasebni tožilec je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sklepom I K 29153/2015 z dne 24. 2. 2017 na podlagi tretjega odstavka 34.a člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) zavrglo ugovor zasebnega tožilca M.S., ki ga je podal zoper plačilni nalog prvostopnega sodišča I K 29153/2015-38 z dne 19. 12. 2016. 2. Zoper ta sklep se je zasebni tožilec pravočasno pritožil. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v napadenem sklepu napačno ugotavlja, da v ugovoru ni navedel razloga, zaradi katerega ugovor vlaga. Vložil ga je zato, ker je sodišče sodno takso napačno odmerilo oziroma je ne bi smelo odmeriti. Seznanjeno je bilo z njegovim materialnim stanjem, sodišču pa je dovolil, da pridobi vse podatke o njem iz uradnih evidenc po uradni dolžnosti. Kot uživalec denarne socialne pomoči je v vseh drugih postopkih pred sodiščem oproščen plačila stroškov postopka. Zato prosi, da se ga oprosti plačila sodne takse. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi in ga glede na socialne okoliščine oprosti plačila sodnih taks.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Napaden sklep je pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje v njem pravilno ugotavlja, da je sodno takso v znesku 360,00 EUR po tar. št. 7222 ZST-1, ki je bila naložena v plačilo zasebnemu tožilcu s plačilnim nalogom, zoper katerega je podal ugovor, naložilo v plačilo zasebnemu tožilcu Višje sodišče v Mariboru s sodbo IV Kp 29153/2015 z dne 6. 12. 2016, pri čemer je svojo odločitev oprlo na prvi odstavek 98. člena in prvi odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi napadenega sklepa pravilno citira tudi vsebino prvega odstavka 34.a člena ZST-1, da je zoper plačilni nalog dopustno vložiti ugovor le iz razlogov, da sodna taksa ni nastala, da je že plačana ali da jo je sodišče napačno odmerilo (točke 5 in 6 obrazložitve napadenega sklepa). Pravilna je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da zasebni tožilec v ugovoru ne uveljavlja nobenega od navedenih razlogov (točka 7 obrazložitve). Ne zatrjuje namreč, da sodna taksa ni nastala, prav tako ne, da je že plačana, pritožbena trditev, da jo je sodišče prve stopnje napačno odmerilo, pa je zmotna. Napačno bi jo namreč odmerilo samo tedaj, če je ne bi odmerilo v znesku, ki je naveden v sodbi Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 29153/2015 z dne 6. 12. 2016. Tega pa prvostopno sodišče ni storilo.

5. Zoper sodbo višjega sodišča, s katero je bilo pritožniku naloženo plačilo sodne takse, ni dovoljena pritožba, ker ne gre za nobenega od primerov iz 398. člena ZKP, v katerih je zoper sodbo drugostopnega sodišča dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Ponovna presoja pravilnosti s sodbo višjega sodišča zasebnemu tožilcu odmerjene sodne takse, zato ni dopustna in so pritožbena izvajanja pritožnika v tej smeri neutemeljena.

6. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7. Izrek o plačilu sodne takse kot stroška pritožbenega postopka je posledica neuspele pritožbe in temelji na Zakonu o sodnih taksah, pri čemer je sodna taksa odmerjena po tar. št. 74013 Taksne tarife.