Jedro

Stranka (zavezanec), ki želi olajšavo pri svoji obveznosti do Republike Slovenije (ta je v plačilu sodne takse), nosi trditveno in dokazno breme, da je njeno likvidnostno, finančno in premoženjsko stanje takšno, da nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti. Zato mora stranka, v kolikor razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo sodne takse in zakaj ne. Brez pravočasnih in konkretnih navedb o nezmožnosti unovčitve premoženja stranke, njen predlog za oprostitev plačila sodne takse ne more biti uspešen.

V primeru, ko stranka ne zadosti svojemu trditvenemu bremenu (v sicer formalno popolnem predlogu), nikakor ni naloga sodišča, da stranko poziva, naj pojasni, s kakšnim premoženjem dejansko razpolaga in ali bi slednjega lahko (delno) porabila za plačilo takse oziroma, zakaj tega ne more.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za redni postopek (I. točka izreka), njenemu podrednemu predlogu za odlog plačila sodne takse pa je ugodilo in ji plačilo zadevne sodne takse odložilo za 12 mesecev od izdaje tega sklepa (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremni tako, da njenemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse ugodi oziroma, da ji plačilo takse odloži za čas do odločitve v tem postopku. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve po 2. odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi v zadostni meri in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema razloge prvostopenjskega sklepa in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

5. Sodišče lahko pravno osebo delno oprosti plačila sodnih taks, če ta nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma ji dovoli odloženo ali obročno plačilo taks, če sredstev za plačilo takse ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (3. v zvezi s 4. odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami, ZST-1)). Pri odločanju o taksni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati likvidnostno, finančno in premoženjsko stanje stranke (5. odstavek 11. člena ZST-1). 3. odstavek 1. člena ZST-1 napotuje na smiselno uporabo določb ZPP v postopku glede plačila sodne takse, če se odloča o plačilu sodne takse za vodenje pravdnega postopka. V postopku, v katerem si zavezanec za plačilo sodne takse prizadeva za dosego olajšave pri njenem plačilu (t. j. delna oprostitev, odlog ali obročno plačilo), je zavezanec tisti, ki postavlja zahtevek v razmerju do Republike Slovenije. Vsebina zahtevka je olajšava pri plačilu sodne takse. Skladno z določilom 212. člena ZPP torej stranka (zavezanec), ki želi olajšavo pri svoji obveznosti do Republike Slovenije (ta je v plačilu sodne takse), nosi trditveno in dokazno breme, da je njeno likvidnostno, finančno in premoženjsko stanje takšno, da nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti.1 Zato mora stranka, v kolikor razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo sodne takse in zakaj ne. Brez pravočasnih in konkretnih navedb o nezmožnosti unovčitve premoženja stranke, njen predlog za oprostitev plačila sodne takse ne more biti uspešen.2 Tožeča stranka (še bolj pa njena pooblaščenka, ki je kvalificiran pravni strokovnjak) bi navedene določbe morala poznati in podati trditve, ki so skladno z njimi potrebne. V primeru, ko stranka ne zadosti svojemu trditvenemu bremenu (v sicer formalno popolnem predlogu), nikakor ni naloga sodišča, da stranko poziva, naj pojasni, s kakšnim premoženjem dejansko razpolaga in ali bi slednjega lahko (delno) porabila za plačilo takse oziroma, zakaj tega ne more.3

6. Trditve tožeče stranke v predlogu za oprostitev oziroma odlog oziroma obročno plačilo sodne takse (v nadaljevanju tudi predlog za taksno oprostitev oziroma olajšavo) so bile omejene le na njeno slabo finančno in likvidnostno stanje. Sodišče prve stopnje pa je po vpogledu v zadnjo bilanco stanja tožeče stranke (priloga C1 spisa) pravilno ugotovilo, da ima tožeča stranka za 41.248,00 EUR opredmetenih osnovnih sredstev in kratkoročne poslovne terjatve v višini 119.287,86 EUR, ki znatno presegajo višino dolgovane sodne takse (v višini 6.525,00 EUR) in ki jih bo v prihodnje (v roku 12 mesecev) lahko unovčila, saj v predlogu ni pojasnila, zakaj to ne bi bilo mogoče oziroma zakaj bi vsa svoja sredstva potrebovala ravno v takšni obliki in v takšnem obsegu, kot jih ima sedaj. Zgolj prepisovanje zakonskega besedila 3. odstavka 11. člena ZST-1 v predlog za taksno oprostitev brez nadaljnjih ustreznih pojasnil, na podlagi katerih bi bilo mogoče presojati tožničino zmožnost unovčitve premoženja, zagotovo ne zadošča. V zvezi s tem podane pritožbene navedbe so prepozne (1. odstavek 337. člena ZPP), pa tudi sicer še vedno presplošne in neizkazane. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse.

7. Tožeča stranka torej nedvomno razpolaga s premoženjem, ki bi ga lahko unovčila za plačilo zadevne sodne takse, z odlogom njenega plačila za obdobje 12 mesecev pa ji je tudi po presoji pritožbenega sodišča omogočeno, da pri tem ne bo ogrožena njena dejavnost (3. odstavek 11. člena ZST-1). Pavšalne pritožbene navedbe v smeri, da naj bi bil čas odloga plačila sodne takse prekratek, predstavljajo nedopustne pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP) oziroma sklicevanje na objektivno nova dejstva, nastala po dnevu izdaje izpodbijanega sklepa, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.4 5 Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da v primeru pozitivne odločitve o odlogu plačila sodne takse, plačilo le-te ni več procesna predpostavka za meritorno odločanje o tožbenem zahtevku, tožeči stranki pa je s tem zagotovljena možnost uveljavljanja sodnega varstva njenih pravic (23. člen Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami), kar je glavni namen določb II. poglavja ZST-1.6

8. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

1 Npr. sklepi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 81/2015 z dne 5.2.2015, opr. št. I Cpg 490/2015 z dne 23.4.2015 ter opr. št. I Cpg 1269/2016 z dne 16.11.2016. 2 Npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 60/2015 z dne 22.4.2015 in opr. št. I Cpg 1288/2015 z dne 23.10.2015. 3 Npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 435/2018 z dne 4.7.2018 in opr. št. I Cpg 996/2016 z dne 20.9.2016. 4 Npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1695/2017 z dne 23.10.2017 in opr. št. II Cpg 1612/2015 z dne 5.1.2016 ter sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 26/2014 z dne 23.5.2014. 5 V zvezi s posplošenim sklicevanjem tožeče stranke na izredne razmere zaradi epidemije (ta je bila na območju RS z Odredbo ministra za zdravje razglašena dne 12.3.2020 (Ur. l. RS, št. 19/20) - torej po izdaji izpodbijanega sklepa) pritožbeno sodišče opozarja še na določbo 2. odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (Ur. l. RS, št. 36/20 s spremembami, ZZUSUDJZ). Dodati še velja, da tudi plačilo sodne takse predstavlja tekočo obveznost in zato plačevanju drugih obveznosti ni mogoče dati prednosti pred plačilom sodne takse. Izjema od tega pravila bi veljala le v primeru, če bi tožeča stranka s plačilom sodne takse (namesto drugih obveznosti) realno in konkretno ogrozila svojo dejavnost. Vendar pa trditev o tem tožeča stranka niti v predlogu za taksno oprostitev, niti v pritožbi ni podala oziroma so bile le-te presplošne (tožeča stranka namreč niti ne pojasni, kakšno dejavnost opravlja ter kakšen je minimum sredstev, ki bi bil potreben za njeno tekoče poslovanje oziroma katera in koliko je takšnih sredstev, da bi njihova prodaja ogrozila njeno poslovanje; podobno npr. sklepi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 938/2018 z dne 22.2019, opr. št. I Cpg 241/2018 z dne 23.3.2018 in opr. št. I Cp 434/2017 z dne 27.3.2017). 6 Podobno oziroma smiselno enako npr. sklepi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 938/2018 z dne 22.1.2019, opr. št. I Cpg 771/2017 z dne 26.10.2017, opr. št. 943/2016 z dne 12.12.2016, opr. št. I Cpg 1182/2016 z dne 16.11.2016 in opr. št. II Cp 3308/2013 z dne 21.1.2014.