Jedro

Obveznost izvajalca po podjemni pogodbi je obligacija uspeha, kar pomeni, da je podjemnik dolžan izvršiti delo skladno s pogodbo in po pravilih posla. V skladu z določbo 606. člena ZOR pa je zakonska obveznost prevzemnika posla, da naročnika opozori tako na napake materiala, ki mu ga je izročil naročnik, kakor tudi na pomanjkljivosti v njegovem naročilu in druge okoliščine, za katere je vedel ali bi moral vedeti, in bi bile lahko pomembne za naročeno delo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2003/01575 z dne 15. 4. 2003 v 1. točki izreka tudi glede glavnice v višini 9.283,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2002 dalje in v 3. točki izreka glede izvršilnih stroškov v višini 342,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2003 dalje. Nadalje je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 3.579,56 EUR.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v ponovljenem postopku odločalo o utemeljenosti dela tožbenega zahtevka, ki ga je tožeča stranka uveljavljala s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine na podlagi pogodbenih obveznosti tožene stranke po podizvajalski pogodbi št. K – 573/99. V predhodnem postopku je bilo na podlagi sodbe prvostopenjskega sodišča IX Pg 332/2003-38 z dne 1. 12. 2006 in sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 511/2007 z dne 3. 4. 2008, delno ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke v delu, ki presega znesek glavnice 9.283,51 EUR in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti. S sklepom pritožbenega sodišča I Cpg 511/2007 pa je bila razveljavljena sodba prvostopenjskega sodišča IX Pg 332/2003-38 v delu, ki se nanaša na znesek glavnice 9.283,51 EUR in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti iz razloga, ker se prvostopenjsko sodišče v prvotni sodbi ni ukvarjalo s pobotnim ugovorom tožene stranke do te višine.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v izpodbijani sodbi, ker se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do razlogov, iz katerih naj bi bila tožeča stranka upravičena do plačila prisojenega zneska. V skladu z napotki pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu I Cpg 511/2007 z dne 3. 4. 2008 je bila naloga prvostopenjskega sodišča, da v ponovljenem postopku utemeljenost še spornega zahtevka preizkuša glede na uveljavljani pobotni ugovor tožene stranke. Sklicevanje sodišča prve stopnje na ugotovitve glede obstoja terjatve tožeče stranke v prvem postopku je potrebno razumeti v smislu, da je sodišče prve stopnje na ta način v obrazložitev sodbe v ponovljenem postopku vključilo argumentacijo glede obstoja temelja terjatve tožeče stranke, ki je bila podana že v prvi sodbi, opr. št. IX Pg 332/2003-38 z dne 1. 12. 2006. Ker že v prvem postopku ni bila sporna višina terjatve tožeče stranke, je sodišče prve stopnje na tak način v zadostni meri utemeljilo obstoj terjatve tožeče stranke, ki je bila predmet odločanja v ponovljenem postopku. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zato pravilno ukvarjalo predvsem z vprašanjem obstoja v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke.

Tožena stranka je v pobot uveljavljala povrnitev stroškov po petih računih, ki naj bi izvirali iz neizpolnjenih obveznosti tožeče stranke pri odpravi napak na delih v garancijski dobi, v kateri je tožeča stranka jamčila kvaliteto opravljenih del na podlagi podizvajalske pogodbe št. K 573/99. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da so ji ti stroški nastali zaradi tega, ker tožeča stranka kljub pozivu ni odpravila ugotovljenih napak (zamakanje strehe) na objektu, na katerem je opravljala dela po podizvajalski pogodbi št. K 573/99. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora utemeljilo deloma na ugotovitvi, da tožeča stranka za pretežni del pomanjkljivosti izvedenih del ni odgovorna, saj naj bi dela izvršila skladno s projektom, pri čemer pa ne more odgovarjati za napake projekta, če so le-te obstajale. Po drugi strani pa je prvostopenjsko sodišče iz izvedenih dokazov sklepalo, da se je tožeča stranka odzivala na obvestila o napakah, pri čemer pa tožena stranka ni uspela izkazati nadaljnjih grajanj napak.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejansko ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da upoštevaje predloženo pisno korespondenco med pravdnima strankama, ne more biti dvoma o tem, da je tožena stranka tožečo stranko z dopisi z dne 16. 9. 2004, 21. 9. 2004, 22. 10. 2004, 19. 11. 2004 in 28. 2. 2005 tožečo stranko obveščala o pojavljanju napake v izvedenih delih tožeče stranke. Prav tako ne more biti dvoma o tem, da se je grajanje napak nanašalo predvsem na pojav zamakanja strehe, na kateri je dela izvrševala tožeča stranka. Glede na to, da se je tožeča stranka očitno vsaj po prvih obvestilih odzivala na grajane pomanjkljivosti, katere je tudi odpravljala, med strankama očitno ni bilo spora glede določnosti uveljavljanja napake s strani tožene stranke.

Pritožbeno sodišče pa soglaša s pritožbenim očitkom, da je materialnopravno zmotno izhodišče prvostopenjskega sodišča, ko je načelno izključilo odgovornost tožeče stranke za pomanjkljivosti, ki naj bi izvirale iz napak v projektu, po katerem je skladno s podizvajalsko pogodbo dela izvajala tožeča stranka. Obveznost izvajalca po podjemni pogodbi je obligacija uspeha, kar pomeni, da je podjemnik dolžan izvršiti delo skladno s pogodbo in po pravilih posla (1. odstavek 607. člena ZOR, ki se uporabljajo glede na določbo 1060. člena OZ). V skladu z določbo 606. člena ZOR pa je zakonska obveznost prevzemnika posla, da naročnika opozori tako na napake materiala, ki mu ga je izročil naročnik, kakor tudi na pomanjkljivosti v njegovem naročilu in druge okoliščine, za katere je vedel ali bi moral vedeti, in bi bile lahko pomembne za naročeno delo. Iz navedenega zakonskega okvirja tako izhaja, da podjemnik za škodo, ki izvira iz pomanjkljivosti v naročilu, med katere je šteti tudi projektantske napake, ne odgovarja le pod predpostavko, da je na navedene pomanjkljivosti kot strokovnjak izrecno opozoril naročnika ali pa v kolikor za navedene pomanjkljivosti ni mogel vedeti niti kot strokovnjak. Tožeča stranka se je v zvezi s pogoji naročila sklicevala zgolj na opozarjanje naročnika oziroma toženca na neprimerne temperature za obdelavo titancink pločevine, pri čemer naj bi investitor vztrajal, da se dela nadaljujejo (2. odstavek točka VI. pripravljalne vloge z dne 6.12.2004). V kolikor bi tožeča stranka izkazala te okoliščine, morebitne napake v skladu z 2. odstavkom 606. člena ZOR ne bi mogle iti v njeno breme. Ob pomanjkanju trditev pravdnih strank sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage, da je na neutemeljenost terjatve tožene stranke sklepalo že iz vzročnosti med pomanjkljivostmi v projektu in napakami, ki naj bi se odpravljale z vtoževanimi računi. Iz obširne korespondence med pravdnima strankama, na katere se sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče, je sklepati, da je vzrok zamakanja, na katerega se je vseskozi sklicevala, očitno sistemske narave. Zato bi sodišče prve stopnje za odločitev o tem, ali tožena stranka utemeljeno uveljavlja povrnitev stroškov po vseh petih računih od tožeče stranke, moralo ugotoviti, v čem je bil vzrok za zamakanje na spornem objektu. Hkrati pa bi bilo potrebno oceniti, ali predstavljajo dela po specificiranih računih, v zvezi s katerimi uveljavlja tožena stranka pobotni ugovor, nujno potrebne stroške za odpravo pomanjkljivosti, v posledici katerih je prihajalo do zamakanja objekta. V kolikor bi sodišče ugotovilo, da je podana vzročnost med zamakanjem strehe in vremenskimi pogoji v času izvajanja del, pa bi se sodišče moralo opredeliti tudi do ugovora tožeče stranke, da naj bi dela izvajala ob neustreznih pogojih na zahtevo tožene stranke kljub izrecnemu predhodnemu opozorilu s strani tožene stranke.

Glede na podano trditveno podlago pravdnih strank zgoraj navedeni materialnopravni okvir izkazuje, da je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje kot podlago za odločitev o utemeljenosti pobotnega ugovora. Ob tem, da je sklepalo na izključitev jamstva tožeče stranke za napake, ki naj bi izvirale iz projekta, ne da bi se tožeča stranka sklicevala na pogoje iz 3. odstavka 606. člena ZOR, pa je sodišče toženi stranki tudi odvzelo možnost, da bi se o teh okoliščinah v postopku izjavila, s čimer je v tem delu v izpodbijani sodbi podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar smiselno opozarja v svoji pritožbi tudi tožena stranka. Ker glede na obseg pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ne more navedenih pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi odpraviti samo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo v nakazanih materialnopravnih okvirih dopolniti dokazni postopek. Ker gre pri ugotavljanju relevantnih dejstev tako glede ugotavljanja vzrokov za zamakanje, kot tudi glede potrebnosti stroškov obračunanih z računi, na katere se sklicuje tožena stranka v pobotnem ugovoru, tudi za strokovna vprašanja, za katero sodišče nima ustreznega znanja, pri čemer tožeča stranka očitno ne soglaša z ugotovitvami strokovnega mnenja ZRMK, ki ga je predložila tožena stranka, bo sodišče v ponovljenem sojenju na ta strokovna vprašanja lahko odgovorilo samo ob angažiranju ustreznega sodnega izvedenca. Glede dokazne ocene o tem, da je tožeča stranka odpravila grajane pomanjkljivosti na objektu, kot ga je podalo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, pa pritožbeno sodišče ocenjuje kot utemeljen pritožbeni očitek, da je takšno dokazno sklepanje zmotno. Sodišče je s tem v zvezi sledilo kot prepričljivejši izpovedi zaslišane priče A. P., ki naj bi potrdil, da je tožeča stranka odpravila vse grajane napake na objektu. Sodišče se je pri tem sklicevalo tudi na predložene potne naloge tožeče stranke, ki so datirani v času od aprila 2004 do oktobra 2004. Takšno sklepanje pa je neskladno s predhodno ugotovitvijo, ko je sodišče kot pravilno notifikacijo napak upoštevalo tudi dopisa tožene stranke z dne 9. 11. 2004 in 28. 2. 2005, torej iz časa po izstavitvi predloženih potnih nalogov.

Pritožbeno sodišče še opozarja, da bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku o pobotnem ugovoru moralo odločati skladno z določbo 3. odstavka 324. člena ZPP, to je tako, da bo v izreku odločbe izrecno odločilo o (ne)obstoju v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke.

Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.