Jedro

Merila, na podlagi katerih zapuščinsko sodišče določi prevzemnika zaščitene kmetije, je treba uporabiti tako, da je dosežen temeljni namen ZDKG, izražen v 1. členu zakona.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v točkah I do III izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom najprej ugotovilo obseg zapuščine, ki se sestoji tako iz nepremičnin in premičnin, ki spadajo v zaščiteno kmetijo, kot tudi iz nepremičnine in premičnin, ki takšnega statusa nimajo. Nato je sodišče ugotovilo, da so zakoniti dedni upravičenci po pokojnem zapustnikovem stricu: M. M., A. P., J. P. in A. R., vsak do 1/8, po pokojnem zapustnikovem bratrancu J. Z. njegov sin J. Z. do 1/4 in po pokojnem zapustnikovem bratrancu F. Z. T. M., prav tako do 1/4. V točki I izreka je še ugotovitev, da je upnik Republika Slovenija priglasil terjatev v višini 474.333,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1997 dalje. Sodišče prve stopnje je nato za prevzemnico zaščitene kmetije določilo T. M., za dediče ostalega premoženja pa je določilo vse zgoraj navedene zakonite dediče v skladu z njihovimi dednimi deleži. Ob ugotovitvi, da dediči terjetve upnika ne priznavajo, je le-tega napotilo na pravdo.

Zoper sklep se pritožuje dedič A. P.. Uveljavljajoč vse pritožbene razloge sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik poudarja, da je bila z upravno določbo določena zaščitena kmetija, vendar pa niti iz izreka le-te niti iz obrazložitve ne izhaja, da spadajo v obseg zaščitene kmetije tudi premičnine. Ker v upravnem postopku ni bilo opredeljeno, kaj tvori zaščiteno kmetijo, je dejanko stanje po mnenju pritožnika v tem obsegu nepopolno ugotovljeno. Predvsem pa pritožnik napada odločitev sodišča glede tega, da za prevzemnico zaščitne kmetije določi T. M.. Zanjo naj bi namreč sploh ne bila izkazana primerna usposobljenost za kmetijsko obdelavo, niti njen namen, da bo kmetijo v bodoče obdelovala tako, da bo ta še vedno predstavljala kmetijsko proizvodno enoto. Pritožnik zato meni, da T. M. ne more biti prevzemnica kmetije. Pritožnik oporeka tudi uporabi Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, saj je bil ta sprejet po smrti zapustnika. Nazadnje pa opozarja še na to, da je sodišče neutemljeno prisodilo dedinji T. M. še njenemu dednemu deležu ustrezajoč del ostale zapuščine, ko pa je predhodno že dedovala zaščiteno kmetijo.

Zoper sklep pa se laično pritožuje tudi dedinja M. M., ki sodišču predlaga, naj za prevzemnika zaščitene kmetije določi nekoga, ki je za takšno delo usposobljen. Uvodoma nasprotuje uporabi 7. člena ZDKG, ker se je, kot pravi, med postopkom spreminjala zakonodaja. Dalje navaja, da dedinja T. M. ni rojena na kmetiji, nikdar v življenju ni ne živela ne delala na kmetiji in zato tudi ni usposobljena za delo na kmetiji. Ona je prodajalka, zakon pa predvideva, da je tisti dedič, ki kmetijo prevzame, kdaj v svojem življenju že delal na kmetiji. To naj bi bil tudi osnovni moto za določitev zaščitenih kmetij. T. M. pa je edina izmed vseh dedičev, ki ni nikoli ustrezala tem merilom. Poleg tega zaradi sorodstvene oddaljenosti in glede na svojo mladost o tej konkretni kmetiji ne ve ničesar, je ne pozna. Nadalje dedinja opozarja na zgodovino obravnavane zaščitene kmetije. Zapustnik naj bi namreč sporno kmetijo podedoval po svojem očetu, ko je bil star 6 mesecev. Za kmetijo je tako ves čas skrbela njegova mati, torej druga oseba z druge veje sorodstvenih prednikov. Da je bila prav zapustnikova mati gospodar in skrbnik kmetije, je mogoče dokazati s pričami. Iz teh razlogov je uporaba merila, da kmetijo dedujejo dediči po strani zapustnikovega očeta, napačna. Ob zapustnikovi smrti sta bila dediča po liniji zapustnikovega očeta F. in J. st. Z.. Bila sta že bolna in nesposobna težkih del, zato je pritožnica prepričana, da jim sodišče ne bi dodelilo kmetije. Iz tega razloga je tudi prepričana, da kot prevzemnika ne moreta vstopita njuna dediča, torej tudi T. M.. Pritožnica tudi smatra, da T. M. zaradi oddaljenosti v sorodstvu nikakor ne more biti določena za prevzemnico zaščitene kmetije, ker bi to pomenilo pridobitev ogromnga bogastva brez dela in ožje družinske povezanosti, kar v pravični družbi nikakor ni dopustno in pravično.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče prvemu pritožniku najprej odgovarja v tistem delu, v katerem pritožba ni utemeljena. Pritožnik namreč zmotno meni, da bi moral upravni organ v odločbi o določitvi zaščitene kmetije izrecno naštevati tudi to, katere premičnine spadajo k njej. Upravni organ je namreč določil glavno stvar, to je nepremičnino. Poleg te pa po 3. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev - ZDKG spadajo v pojem zaščitene kmetije tudi vse pritikline, ki ustrezajo opredelitvi v drugem odstavku navedenega člena. Odločilnega pomena je, da so kmetijske priprave, orodja in živina ekonomsko povezane z nepremičnino, ki opredeljuje zaščiteno kmetijo. Glavna stvar (nepemičnine) in pritikline namreč tvorijo skupnost stvari, ki jo zakon imenuje zaščitena kmetija (ta problem je obravnavalo tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 226/97).

Na pritožben očitek, da sodišče v obravnanavni zadevi ne bi smelo uporabiti določb ZDKG, ker je zapustnik umrl že pred uveljavitvijo tega zakona, pa odgovarja odločba Ustavnega sodišča U-I- 76/97 z dne 17.6.1999, ki je razveljavilo prehodno določbo 26. člena tega zakona. Ta določba je namreč predvidevala, da se dedovanje, ki je bilo uvedeno do uveljavitve tega zakona, konča po prejšnjih predpisih. Ustavno sodišče je ob razveljavitvi izrecno določilo, da je treba tudi v teh postopkih do sprejema morebitnih novih predpisov uporabiti določbe ZDKG.

Glede odločitve sodišča prve stopnje o določitvi prevzemnika zaščitene kmetije (točka II izreka) in o razglasitvi dedičev ostalega premoženja (točka III izreka) pa pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno grajo izpodbijanega sklepa. ZDKG namreč določa več meril za določitev prevzemnika zaščitene kmetije. Zakon daje posameznim merilom sicer prednost pred drugimi (predvsem gre za sporazum po prvi alinei 7. člena), na posameznih mestih (tretja alinea prvega odstavka 7. člena ter 11. in 12. člen) pa določa celo izločilne kriterije, vendar pa sklenjenega hierarhičnega reda vseh predvidenih meril zakon ne postavlja. To pa pomeni, da posameznih kriterijev ni mogoče obravnavati ločeno od drugih, marveč je treba morebitno konkurenco med le-temi razreševati v skladu s temeljnimi izhodišči zakona. Ni namreč odveč pripomniti, da predstavlja dedovanje po tem zakonu precejšen odmik od siceršnjih pravil dednega prava in da so zakonodajalca k takšni ureditvi vodili jasni razlogi, ki so naposled izraženi tudi v temeljnem načelu zakona (1.člen ZDKG). Utemeljitev posebnosti pri dedovanju zaščitenih kmetijskih gospodarstev je namreč v preprečitvi drobljenja zaščitenih kmetij in v načinu prevzema pod takšnimi pogoji, ki dediča ne obremenjujejo preveč ter ki obenem ustvarjajo možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij. To pa pomeni, da mora sodišče ob določanju prevzemnika zaščitene kmetije, zakonska merila iz 7.- 13. člena ZDKG uporabiti tako, da bo dosežen osnovni namen zakona, ne pa jih obravnavati ločeno od celotnega duha zakona. Ravno slednje pa je storilo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi. Svojo odločitev je namreč oprlo na dva izločilna kriterija. Najprej je sklicujoč se na 5. alineo prvega odstavka 7. člena ZDKG izločilo dediče s strani zapustnikove matere. Med preostalima kandidatoma, J. Z. in T. M., pa je nato izločilo J. Z., ker je slednji že po svojem očetu podedoval zaščiteno kmetijo (12. člen ZDKG). Uporaba navedenih pravil bi bila seveda na mestu ob poprejšnji ugotovitvi, da imajo vsi kandidati ustrezna znanja in voljo za obdelovanje zaščitene kmetije. Če pa navedeno ne drži, potem pa takšna odločitev nasprotuje tako splošnim načelom in pravilom Zakona o dedovanju, kakor načelom specialnega ZDKG. Temeljni pravili za določitev prevzemnika zaščitene kmetije sta namreč (1.člen ZDKG): - da je prevzemnik en sam (preprečitev nadaljnjega drobljenja) - da je prevzemnik tisti, ki je sposoben ohraniti in krepiti gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo zaščitene kmetije (primerjaj tudi tretjo alineo 7. člena ZDKG). Vsa ostala merila pa je zakonodajalec postavil zato, ker je dedičev običajno več, med njim pa je ne glede na enako splošno dednopravno izhodišče treba izbrati enega samega. Pri določitvi teh meril je zakonodajalec uveljavljal naslednje načelne razloge: - sporazumna volja (prva alinea prvega odstavka 7.člena), - ožja družinska in gospodarska skupnost ter izvor premoženja (druga, četrta in peta alinea prvega odstavka 7.člena ZDKG, prva alinea 2. odstavka 7. člena ter 8., 9. in 10. člen ZDKG), - socialne, razdeljujoče pravičnosti v povezavi z gospodarsko funkcijo (prvi odstavke 12. člena ZDKG) ter - na več mestih posebej izraženo temeljno načelo, naj bo prevzemnik sposoben ohraniti in krepiti gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo zaščitenih kmetij (npr. tretja alinea prvega odstavka 7. člena ZDKG, druga alinea drugega odstavka 7. člena ZDKG in 11. člen ZDKG).

Ker je sodišče prve stopnje dodatna merila za določitev prevzemnika zaščitene kmetije uporabilo tako, da pri tem sploh ni upoštevalo temeljenih izhodišč zakona, je napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje namreč sploh ni ugotavljalo, ali T. M. izpolnjuje pogoje za prevzemnico kmetije, marveč jo je določilo zato, ker je z ločeno uporabo posameznih meril izločilo ostalo dediče. Ker pa se tako z odločilnim vprašanjem sploh ni ukvarjalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je bilo treba izpodbijani sklep v točki II izreka razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju - ZD).

Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa je bilo treba razveljaviti tudi odločitev pod točko III izreka izpodbijanega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Sodišče prve stopnje je namreč prevzemnico zaščitene kmetije razglasilo tudi za dedinjo 1/4 ostalega premoženja. Takšna odločitev je napačna, saj sodišče ni ugotavljalo, ali ni že z dedovanjem zaščitene kmetije pridobila premoženja, ki ustreza njenemu dednemu deležu. Ne glede na zgoraj povedano pa je bilo treba to odločitev razveljaviti že zaradi razveljavitve odločitve pod točko II. Enako usodo pa zaradi celovitosti odločitve v zapuščinskem posotpku deli tudi ugotovitevni del izpodbijanega sklepa (točka I izreka).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava znova odločiti tako o tem, kdo izmed dedičev je najbolj primeren za prevzemnika zaščitene kmetije, nato pa odločiti tudi o deležih na preostali zapuščini.