Jedro

Pri tožbenem zahtevku, ki temelji na določbi prvega odstavka 75. člena SPZ, mora biti praviloma obratovalcu prepuščeno, kako bo prepovedane imisije saniral. Zahtevek za povsem določeno spremembo stanja sosednje nepremičnine je možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le na en način.

Z začasno odredbo tožeča stranka zahteva prepoved vgradnje zaključnega sloja asfalta, torej povsem konkretno opustitev na nepremičnini prvotožene stranke. Ta opustitev po eni strani, kot utemeljeno izpostavlja sodišče prve stopnje, na opustitev poseganja v lastninsko pravico tožeče stranke (oziroma na odvodnjavanje) v ničemer ne bi vplivala, torej ne ustreza namenu zavarovanja, saj sploh ne ureja spornega razmerja. Gre za nekaj drugega, nekaj kar morda je (tožeča stranka ugiba, da prvotožena stranka po rekonstrukciji ceste ne bo naklonjena takojšnjemu ponovnemu razkopavanju iste ceste) morda pa tudi ni povezano s tožbenim zahtevkom.

S prepovedjo asfaltiranja se tudi v ničemer ne varuje uveljavljanega tožbenega zahtevka. Njegova izvršitev z vidika tožeče stranke zaradi asfaltiranja ne bo onemogočena niti otežena. To, da bi bila izpolnitev zahtevka morda cenejša, če tožena stranka prej ne bo izvedla asfaltiranja (in bo morda zato raje izvršila sodno odločbo), ne ustreza zahtevam ZIZ za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi dolžnici (v nadaljevanju: prvi toženi stranki) v okviru izvajanja rekonstrukcijskih del in ureditve ceste ... prepovedalo vgradnjo zaključnega sloja asfalta.

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje upnica (v nadaljevanju: tožeča stranka). Predlaga, da višje sodišče sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo ali ga vsaj razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da lahko v zavarovanje nedenarnega zahtevka izda vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Terjatev meri na odstranitev vira prepovedanih imisij tako, da se (pre)uredi odvodnjavanje zalednih in meteornih voda, ki se iz cevi, vkopanih pod občinsko cesto, prosto iztekajo na zemljišče tožeče stranke. Začasna odredba pa meri na začasno prepoved sprememb na tej cesti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka s tožbo zahteva, da toženci opustijo poseganje v lastninsko pravico na njenih (v izreku konkretiziranih) nepremičninah; še posebej morajo opustiti odtekanje meteornih in drugih voda iz njihovih (v izreku konkretiziranih) nepremičnin po vkopanih betonskih ceveh. Gre torej za tožbeni zahtevek, ki temelji na določbi 1. odstavka 75. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). V teh primerih mora biti praviloma obratovalcu prepuščeno, kako bo prepovedane imisije saniral. Zahtevek za povsem določeno spremembo stanja sosednje nepremičnine je možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le na en način1. Tožbeni zahtevek mora biti zato po eni strani dovolj odprt, po drugi strani pa seveda tudi dovolj konkreten.

5. Tožeča stranka hkrati predlaga izdajo regulacijske začasne odredbe, ki naj bi uredila sporno pravno razmerje; trdi pa tudi, da je začasna odredba usmerjena v čim lažjo, cenejšo in nasploh najbolj smotrno, učinkovito rešitev za prenehanje obravnavanega vznemirjanja. Sklicuje se na določbo 3. točke 1. odstavka 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), v skladu s katero lahko sodišče dolžniku prepove spremeniti stanje stvari, na katero meri terjatev. A tudi takšno začasno zavarovanje mora ostati v mejah cilja sodnega postopka, ustrezati mora zavarovalnemu ali regulacijskemu namenu začasne odredbe.2 Predlagana začasna odredba ne ustreza ne enemu ne drugemu namenu.

6. Z začasno odredbo tožeča stranka namreč zahteva prepoved vgradnje zaključnega sloja asfalta, torej povsem konkretno opustitev na nepremičnini prvotožene stranke. Ta opustitev po eni strani, kot utemeljeno izpostavlja sodišče prve stopnje, na opustitev poseganja v lastninsko pravico tožeče stranke (oziroma na odvodnjavanje) v ničemer ne bi vplivala, torej ne ustreza namenu zavarovanja, saj sploh ne ureja spornega razmerja. Gre za nekaj drugega, nekaj kar morda je (tožeča stranka ugiba, da prvotožena stranka po rekonstrukciji ceste ne bo naklonjena takojšnjemu ponovnemu razkopavanju iste ceste) morda pa tudi ni povezano s tožbenim zahtevkom.

7. S prepovedjo asfaltiranja se tudi v ničemer ne varuje uveljavljanega tožbenega zahtevka. Njegova izvršitev z vidika tožeče stranke zaradi asfaltiranja ne bo onemogočena niti otežena. To, da bi bila izpolnitev zahtevka morda cenejša, če tožena stranka prej ne bo izvedla asfaltiranja (in bo morda zato raje izvršila sodno odločbo), ne ustreza zahtevam ZIZ za izdajo začasne odredbe.

8. Poleg tega se tožeča stranka z vprašanjem, ali bi bilo mogoče saniranje zatrjevanih imisij doseči po kakšni drugi poti (torej drugače kot z zatrjevanim „razkopavanjem ceste“), sploh ne ukvarja. Gre torej (ob zgolj verjetno izkazanem obstoju terjatve) za zahtevo za povsem določno ravnanje domnevnega obratovalca, ki bi bila (kot je bilo zgoraj pojasnjeno) nedopustna celo ob meritorni odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Še toliko bolj nedopustna pa je ob zgolj verjetno izkazanem obstoju terjatve.

9. Ob tem je treba tožnici še pojasniti, da nepremičnina, na katero želi s prepovedjo v začasni odredbi poseči, tudi ni “stvar, na katero meri terjatev“ v smislu določbe 3. točke 1. odstavka 273. člena ZIZ.

10. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče pa je materialno pravo pravilno uporabilo, se opredelilo do vseh potrebnih pogojev za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve, pri čemer je svoje stališče jasno obrazložilo in ob tem ni kršilo določb pravdnega postopka, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Prim. npr. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 342/85. 2 Prim. Pogorelčnik Vogrinc, N., Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV založba, 2015, stran 252, 253.