Jedro

Neizpolnitev dogovora med tožnico in toženko, da bo slednja kupnino za stanovanje prenesla na družbo A., katere družbenica je bila, ni zloraba pravne osebe A., d. o. o., za namene oškodovanja upnikov. Prav tako to ravnanje ni zmanjšalo premoženja družbe A. Kupnina, ki jo je toženka pridobila od prodaje omenjenega stanovanja, predstavlja namreč njeno lastno premoženje in ne premoženja družbe. Toženki posledično ni moč očitati, da je bilo razpolaganje s tem denarjem razpolaganje s premoženjem družbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka spremeni tako, da mora toženka tožnici plačati 44.650,30 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29. 5. 2009 do plačila, v točki II. izreka pa tako, da mora tožnica toženki plačati njene pravdne stroške v višini 884,82 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženka naj tožnici plača tudi stroške pritožbenega postopka v višini 886,93 v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati 154.398,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2007 dalje (I. točka). Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke višini 2.625,00 EUR (II. točka).

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Poudarja, da je zaključek sodišča, da ravnanja toženke ni mogoče subsumirati pod 8. čl. ZGD-1, v nasprotju z izvedenimi dokazi in ga tudi sicer ni mogoče preizkusiti, ker ga sodišče ni obrazložilo v zadostni meri ter da si obrazložitev prihaja sama sebi v nasprotje, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišču očita, da se ni opredelilo do navedb, ki se nanašajo na prepleteno poslovanje tožene stranke, njenega partnerja in družb A., d. o. o., B., d. o. o. in C., d. o. o., kar tudi da predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Poudarja, da je toženka s prejetimi zneski kupnin za nepremičnine ravnala kot s svojim premoženjem, prikrivala dejstva in celo listine, vse skupaj pa je zapletla v kompleksno mrežo poslov med seboj tesno povezanih družb. S tožnico se je toženka dogovorila za prenos prejetih sredstev kupnine za nepremičnino tožnice v okviru točno takšne lastniške mreže znotraj svojih družb, kar predstavlja podlago za spregled pravne osebnosti. Navaja, da je toženka je s premoženjem družbe A. ravnala kot s svojim lastnim premoženjem, zato je izpolnjen pogoj iz 3. alineje 1. odst. 8. čl. ZGD-1. Izpolnjen pa je tudi pogoj iz 4. alineje 1. odst. 8. čl. ZGD-1, saj je v svojo korist s tem, ko prejetega denarja za plačilo kupnine za stanovanje, last A., d. o. o., ki ga je kupila tožnica, ni nakazala na družbo, zmanjšala premoženje te družbe, hkrati pa je vedela, da ne bo sposobna povrniti svojih obveznosti tretjim osebam. Nadalje trdi, da je sodišče glede zahtevka tožnice na podlagi 190. čl. OZ zmotno uporabilo materialno pravo. Spregledalo naj bi, da dogovor o prenakazilu kupnine ni veljaven, saj se za veljavnost pravnih poslov glede nepremičnin zahteva pisnost. Pisne pogodbe pa v tem dogovoru ni bilo. Poudarja, da je toženka z razveljavitvijo prodajne pogodbe prejela njeno kupnino brez pravnega temelja. Sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica kupnino v celoti plačala, da je toženka kupnino neutemeljeno zadržala, zato jo je na podlagi 190. čl. OZ dolžna vrniti. Navaja, da sodišče razlogov, zaradi katerih ni uporabilo določb 190. čl. OZ, sploh ne pojasni. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da izhaja prikrajšanje tožnice iz razmerja z družbo L., kar naj bi morala uveljavljati s posebno tožbo. Opozarja, da se sodišče tudi ni opredelilo do zahtevka na podlagi 131. čl. OZ.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev ter povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka. Strinja se z razlogi sodbe in meni, da ti niso pomanjkljivi. Poleg tega pa opozarja, da gre pri navedbi o tem, da dogovor ni bil sklenjen v pisni obliki, za pritožbeno novoto. Prav tako naj bi šlo po njenem za novoto glede tega, da je toženka z razveljavitvijo kupoprodajne pogodbe brez pravnega temelja prejela kupnino. Meni, da tožnica tudi ni dokazala, da je kupnino po razveljavljeni kupoprodajni pogodbi plačala njej. Če pa bi to držalo, bi bila tožnica upravičena zahtevati kvečjemu vračilo plačane kupnine v višini 10.700.000,00 SIT, in ne 37.000.000,00 SIT, kot to zahteva s tožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak pri vodenju postopka, dovolj zanesljivo je ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, delno pa je napačno uporabilo materialno pravo.

6. Pravilna je ocena, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti instituta spregleda pravne osebnosti po 8. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Prvostopenjsko sodišče je to jasno in prepričljivo obrazložilo (točka 16 na 13 in 14. strani sodbe sodišča prve stopnje), zato so pritožbeni očitki, da je obrazložitev sodbe nekonsistentna, necelovita, sama s seboj v nasprotju ter v nasprotju z izvedenimi dokazi, neutemeljeni. Sodišče je ugotovilo, da je toženka tožnici prodala stanovanje (na ulici ...), in sicer ona sama kot fizična oseba, saj tedaj družba A., d. o. o., še ni bila ustanovljena. Po razveljavitvi pogodbe pa je ponovno toženka kot fizična oseba sklenila prodajno pogodbo za stanovanje na ulici ... z družbo D. Neizpolnitev dogovora med tožnico in toženko, da bo slednja kupnino za stanovanje na ulici ... prenesla na družbo A., katere družbenica je bila, ni zloraba pravne osebe A., d. o. o., za namene oškodovanja upnikov (1. alineja 1. odst. 8. čl. ZGD-1). Prav tako to ravnanje ni zmanjšalo premoženja družbe A. (4. alineja 1. odst. 8. čl. ZGD-1). Kupnina, ki jo je toženka pridobila od prodaje omenjenega stanovanja, predstavlja namreč njeno lastno premoženje in ne premoženja družbe. Toženki posledično ni moč očitati, da je bilo razpolaganje s tem denarjem razpolaganje s premoženjem družbe (3. alineja 1. odst. 8. čl. ZGD-1).

7. Pritožbeni očitki, da se sodišče ni opredelilo do navedb, ki se nanašajo na prepleteno poslovanje tožene stranke, njenega partnerja E. E., družb A., B. in C., s tem pa bistveno kršilo določbe postopka, so tudi neutemeljeni. Tožnica je namreč podala zgolj pavšalne navedbe glede „kompleksnega poslovanja družb toženke“, kar naj bi predstavljalo razlog za uporabo instituta spregleda pravne osebnosti. Te trditve so bile povsem nepojasnjene, zato se sodišče prve stopnje do njih niti ni moglo smiselno opredeliti.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve postopka, ko ni presojalo zahtevka na podlagi 131. čl. OZ, saj tožnica za odločanje po tej podlagi ni podala dovolj trditev, ampak je zgolj pavšalno zahtevala plačilo odškodnine. Pravdne stranke so tiste, ki morajo navesti dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (7. in 212. čl. ZPP). Tožnica pa ni ne zatrjevala ne dokazovala elementov odškodninske obveznosti, in sicer protipravnega ravnanja, nastale škode in relevantne vzročne zveze.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena kritika, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker naj bi spregledalo, da bi moral biti dogovor o prenakazilu kupnine pisen. Dogovor o nakazilu kupnine ni pravni posel, s katerim bi se prenašala lastninska pravica ali ustanavljala druga stvarna pravica na nepremičnini, zaradi česar bi moral biti sklenjen v pisni obliki (52. čl. OZ); za njegovo veljavnost posebna obličnost ni predpisana (1. odst. 51. čl. OZ).

10. Ključni in utemeljeni pa so pritožbeni očitki, da je toženka po sporazumni razveljavitvi oz. odpravi kupoprodajne pogodbe za stanovanje na ulici ... neupravičeno pridobila 10.700.000,00 SIT. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da sta pravdni stranki 25. 2. 2002 sklenili prodajno pogodbo za stanovanje na ulici ..., ki pa sta jo 23. 9. 2004 razveljavili. Po tej razveljavitvi je toženka obdržala prejeto kupnino v višini 10.700.000,00 SIT (ne drži trditev iz odgovora na pritožbo o nedokazanosti dejstva prejema kupnine, saj je sodišče prve stopnje le-to zanesljivo ugotovilo), tožnica pa se je vselila v stanovanje na ulici 2 ... misleč, da je toženka kupnino za stanovanje na ulici ..., prejeto od novega kupca (družbe D.), zanjo prenesla na račun družbe A. (lastnice stanovanja na ulici 2 ...). Slednja naj bi po dogovoru med pravdnima strankama predstavljala tožničino kupnino za stanovanje na ulici 2 ... Potem pa se je tožnica znova preselila, in sicer v stanovanje na ulici 3 ..., zopet misleč, da je znesek od prodaje stanovanja na ulici 2 ..., ki ga je prejela družba A., njena kupnina za stanovanje na ulici 3 ... Vendar se nič od pričakovanega ni zgodilo; tožnica ni postala lastnica nobenega stanovanja, ne na ulici 2 ... ne v ulici 3 … .

11. Na podlagi teh ugotovitev pa bi moralo prvostopenjsko sodišče zaključiti, da je bila toženka (in ne družba A.) neupravičeno obogatena za 10.700.000,00 SIT (preračunano v evre to znaša 44.650,30 EUR), saj je, kot pravilno izpostavlja tožnica, toženki po razveljavitvi pogodbe kupnina ostala brez pravne podlage. Po razveljavitvi oz. sporazumni odpravi pogodbe, ki učinkuje ex tunc (za nazaj), bi morali stranki druga drugi vrniti tisto, kar sta na podlagi razdrte pogodbe dobili, saj se po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi kasnejši dogovori niso uresničili (glede tega, kaj naj bi se zgodilo s kupnino). Toženki je torej ostala tožničina kupnina in kupljeno stanovanje (ki ga je nato sama prodala naprej), zato je kupnino po 1. odst. 190. čl. OZ dolžna vrniti.

12. Tožnici iz naslova neupravičene pridobitve ne gre vseh zahtevanih 32.000.000,00 SIT, kolikor naj bi znašala kupnina, ki jo je plačala družba D. za nakup stanovanja na ulici ..., saj se ta posel tožnice ni tikal (res inter alios acta). Dogovora o tem, da bo ta znesek veljal kot tožničina kupnina za stanovanje na ulici 2 ..., niti ni uspela dokazati, saj sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bilo to (le) njeno prepričanje. Tožnica namreč nikoli ni postala lastnica stanovanja na ulici 2 ... (prav tako ne stanovanja na ulici 3 ...). Plačala je zgolj kupnino (10.700.000,00 SIT) za nakup stanovanja na ulici ..., to pogodbo pa sta stranki kasneje razveljavili, kot že povedano. Tožnica tako ne more zahtevati povrnitev zneska prodajne vrednosti stanovanja na ulici 2 ..., saj to ni bilo njeno in bi bila v tem primeru sama obogatena.

13. Tožnici gredo od zneska neupravičene obogatitve 44.650,30 EUR tudi zakonske zamudne obresti (1. odst. 378. čl. OZ), in sicer od vložitve tožbe, tj. 29. 5. 2009 in ne od dne 1. 4. 2007, kot to zahteva. Tožnica začetek teka zahtevanih zamudnih obresti namreč veže na dan plačila kupnine za stanovanje na ulici 3 ..., kar pa z ugotovljeno neupravičeno obogatitvijo v višini 10.700.000,00 SIT nima vsebinske povezave. Uporabiti je zato treba splošno pravilo o zamudi iz 2. odst. 299. čl. OZ, po katerem pride dolžnik v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko ga upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka pozove k izpolnitvi. Ker tožnica ni izkazala, da bi toženko k izpolnitvi pozvala že prej, dolguje toženka zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje do plačila.

14. Pritožbi je bilo treba glede na povedano delno ugoditi, in sicer tako, da naj toženka tožnici plača 44.650,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2009 (5. al. 358. čl. ZPP). V preostalem delu je zavrnitev tožničinega zahtevka pravilna in zakonita, zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in preostali zavrnilni del izpodbijane sodbe potrditi (353. čl. ZPP).

15. Posledica spremembe izpodbijane sodbe je tudi sprememba odločitve o stroških, saj je tožnica delno uspela in ji gredo stroški glede na ta uspeh (2. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je upoštevalo priglašene stroške skladno z (v času začetka postopka na prvi stopnji) veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), in sicer tožničine: nagrado za postopek po tar. št. 3100 v znesku 1.354,60 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v znesku 1.250,40 EUR, pavšalni znesek za poštne storitve po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, DDV v višini 577,50 EUR in sodno takso skladno s tar. št. 1111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 1.587,00 EUR, kar skupaj znaša 4.789,50 EUR. Glede na uspeh v pravdi (29 %) ji je dolžna toženka povrniti 1.388,96 EUR. Stroški toženke pa obsegajo nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 1.354,60 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 1.250,40 EUR, pavšalni znesek za poštne storitve po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in DDV v višini 577,50 EUR, skupaj 3.202,50 EUR. Toženka je uspela z 71 %, kar pomeni, da je upravičena do povračila pravdnih stroškov v višini 2.273,78 EUR. Po pobotanju zneskov je tožnica dolžna toženki povrniti 884,82 EUR stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje.

16. Ker je tožnica s pritožbo delno uspela, ji mora toženka povrniti uspehu ustrezen del njenih pritožbenih stroškov (2. odst. 165. čl. v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo priglašene stroške za sestavo pritožbe po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 1.667,20 EUR, strošek poštnih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, DDV v višini 371,18 EUR in sodno takso za pritožbo 1000 EUR (po delni oprostitvi plačila sodne takse skladno z današnjim sklepom tukajšnjega sodišča), skupaj 3.058,38 EUR. Ker je tožnica s pritožbo uspela v 29 %, ji je toženka dolžna povrniti 886,93 EUR, odgovor na neutemeljeni del pritožbe pa ni bil potreben, zato zanj stroške v celoti nosi sama.

17. Priznane stroške mora tožnica plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).