Jedro

Ker je tožena stranka zasejala skepso glede resničnosti zatrjevanega in dokazovanega osrednjega dejstva, tožeča stranka pa je imela na razpolago še druge razpoložljive dokaze, a je ostala pasivna, je pravilno, da jo zadane posledica položaja non liquet iz 215. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tej pravdi zahtevala od toženke, naj z njo sklene prodajno pogodbo po privatizacijskih določbah SZ (1). Trdila je, da je s pokojno babico (ki je bila imetnica stanovanjske pravice) skupaj živela v spornem stanovanju vse od leta 1987 dalje. Babica je podala zahtevo za odkup stanovanja, postopek odločanja o sklenitvi pogodbe pa je bil za dolgo časa odložen zaradi denacionalizacijskega postopka.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnico obsodilo na povračilo pravdnih stroškov tožene stranke.

3. Proti sodbi vlaga pritožbo tožnica. Sklicuje se na vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi, če pa ne, naj jo vsaj razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožnica najprej ponavlja tiste ugotovitve v izpodbijani sodbi, ki so njej v prid. V drugem delu pritožbe pa se nato osredotoči na osrednje dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in, zaradi katerega je bil njen zahtevek nazadnje tudi zavrnjen. To je namreč vprašanje, ali je tožnica v resnici živela s pokojno babico. Znova se sklicuje na prijavo o stalnem prebivališču, iz katere izhaja, da je prebivala na naslovu S. v Ljubljani. Nato pa sodišču očita, da ni vpogledalo in ocenilo vseh listin iz upravnega spisa. Če bi to storilo, potem bi se namreč moralo opredeliti do zahtevka za odkup stanovanja prejšnje imetnice (izpolnjen formular), kjer je izrecno navedeno, da tožnica kot družinski član v stanovanju živi skupaj z babico. Sodišču tudi očita, da ni vpogledalo v izjavo A.Š.M. z dne 20. 1. 2009, iz katere izhaja, da je ekonomska skupnost dejansko obstajala.

4. Pritožba je bila vročena toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Procesni očitki, ki jih pritožba naslavlja na sodišče prve stopnje, niso utemeljeni. Dokaznega predloga z vpogledom v denacionalizacijski spis tožeča stranka ni podala zaradi dokazovanja spornega dejstva (to je, da je s pokojno babico živela skupaj). To izhaja iz obrazložitve dokaznega predloga v zapisniku z glavne obravnave 15. 12. 2011, ki se nahaja na list. št. 28. Čim je tako, so irelevantne vse pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica napada pravilnost izvedbe tega dokaza. Ne morejo namreč vplivati na dejansko ugotovitev glede osrednjega spornega dejstva. Neposredna posledica tako ugotovljenega dejstva pa je nujno zavrnitev tožbenega zahtevka.

7. Pritožba ne pojasni, za kakšno pisno izjavo priče A.Š.M. gre, ko sodišču očita, da se ni opredelilo do njene vsebine. Pritožbeno sodišče za to listino ne ve in tako tudi ne tega, kakšen je bil njen pomen v procesnem gradivu. Pritožbeni očitek je torej povsem nekonkretiziran in ga v mejah pritožbenega preizkusa (350. člena ZPP (2)) ni mogoče preizkusiti.

8. Enako velja tudi glede dokazne listine – zahtevka za odkup stanovanja. Dokaznega predloga z vpogledom v to listino tožnica ni postavila in listine tudi ni predložila. Gre torej za nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

9. Tako v resnici ostane le še dokazna listina – potrdilo o stalnem prebivališču. Pritožbeno sodišče soglaša tako z dokazno oceno na 9. in 10. strani izpodbijane sodbe, kot s pravilno uporabo pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Bistveno za uporabo tega pravila v škodo tožnice, je, da je sama povzročila položaj non liquet. Na razpolago je namreč imela dokazne predloge, ki jih ni podala (lastno zaslišanje ter zaslišanje A.Š.M. (3)). Dokazni standardi morajo biti prožni. V obravnavani zadevi ne gre za dokazno stisko. Tožnica je predložila potrdilo o stalnem prebivališču, vendar pa je tožena stranka z argumentirano kritiko te listine, zasejala skepso v resničnost dokazovanega dejstva, da je tožnica živela skupaj s pokojno babico v ekonomski skupnosti. Tožena stranka je namreč opozorila, da je bila tožnica v času babičine smrti stara 12 let. Bila je torej še otrok in malo verjetno je, da bi (kot se glasijo tožbene trditve) v stanovanju živela še naprej in to sama. Bistveno za uporabo pravila o dokaznem bremenu (in posledično za napolnitev dokaznega standarda v konkretnem zadevi) je, da tožnica ni bila v dokazni stiski, marveč je imela na razpolago še druge dokaze, ki pa jih ni izkoristila. V takšnem položaju je zato pravilno, da ob zasejani skepsi v resničnost zatrjevanega dejstva in ob hkratnih neizčrpanih dokaznih možnostih na strani tožnice, le-to doleti pravna posledica iz 215. člena ZPP.

10. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/91 – I ter poznejše spremembe tega predpisa).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter poznejše spremembe tega predpisa).

(3) Ta dokazni predlog je sicer podala, a ga je kasneje umaknila.