Jedro

Iz izrekov izpodbijanih odločb organov prve in druge stopnje izhaja, da sta – glede na uveljavljani zahtevek vlagateljev (in tožbene navedbe) – nedoločna. Izrek odločbe je namreč določen - tako zahtevo za izrek postavlja 213. člen ZUP - le, če je vsebina odločitve o pravici stranke formulirana tako, da je izražena neposredno in nedvoumno, da je ni potrebno ugotavljati na posreden način ter da ne dopušča različnih razlag. Nedoločen izrek pa onemogoča preizkus materialne zakonitosti odločbe ter taka nepravilnost v odločbi predstavlja nepogojno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, delna odločba Upravne enote Laško št. 339-26/2010 (povezava 321-33/93-UE Tržič) z dne 9. 9. 2011 in odločba Ministrstva za kmetijstvo in okolje št. 490-73/2011 z dne 7. 11. 2013 se odpravita in se zadeva vrne Upravni enoti Laško v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Laško (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo priznala pokojnemu A.A. kot upravičencu odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v vrednosti 133.986,69 DEM in 1.373,22 USD za porušene objekte na parcelah št. 415/2, 614/2 in 610/1, vse k.o. … (v 1. točki izreka), naložila Slovenski odškodninski družbi d.d. (v nadaljevanju SOD) kot zavezanki, da izroči v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe obveznice v višini iz 1. točke izreka skrbniku za posebni primer B.B. (v 2. točki izreka) in ugotovila, da je skupna vrednost premoženja, ki se vrača s to delno odločbo, 133.986,69 DEM in 1.373,22 USD (v 3. točki izreka) ter da so stroški postopka poravnani (v 4. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da so bila zemljišča s parc. št. 614/2, 610/1 in 415/2, vse k.o. … podržavljena z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Kranj z dne 15. 4. 1948, iz katere pa ni razvidno, da bi ob podržavljanju na njih stali objekti. Zato je zaradi odločanja o zahtevku za denacionalizacijo porušenih objektov organ zbral dodatno listinsko dokumentacijo ter opravil zaslišanja prič. Ugotovljeno je bilo, da so ob podržavljanju na navedenih zemljiščih stali naslednji objekti: na parceli 415/2 stanovanjska hišica, na parceli 610/1 šupa in stanovanjska hišica ter na parceli 614/2 lesena šupa in kozolec. Cenitev objektov je izdelal izvedenec C.C.. Po dopolnitvi ugotovitvenega postopka, v okviru katerega sta bili opravljeni tudi ustni obravnavi 24. 2. 2011 in 30. 6. 2011, je izvedenec ugotovil nove vrednosti objektov ob upoštevanju starosti objektov, ugotovljenih v postopku. Skupno vrednost objektov je tako ugotovil v višini 133.986,69 DEM in 1.373,22 USD. V zvezi s cenitvijo objektov je tožnik na ustni obravnavi 30. 6. 2011 dal pripombo, da bi bila potrebna dopolnitev postopka glede objektov, o katerih so priče govorile, pa niso bili upoštevani v cenitvi C.C.. Upravni organ pa je po ponovnem pregledu dokumentacije ugotovil, da je pripomba neutemeljena, kajti v predmetnem delu postopku so bili obravnavani le objekti, stoječi na parcelah 610/1, 415/2 in 614/2, zato cenilec objektov, ki stoje na sosednjih parcelah, v cenitvenem poročilu ni ovrednotil. Na dopolnitev k Poročilu o dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 26. 4. 2011 upravni organ ni prejel pripomb s strani strank v postopku. Ker je upravičenec že pokojni, je moral organ odločiti, da se vrnjeno premoženje izroči v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer B.B.. Center za socialno delo D. je sicer dne 5. 5. 2011 izdal odločbo, s katero je navedenega razrešil kot skrbnika ter imenoval novega skrbnika, vendar do izdaje predmetne odločbe o razrešitvi B.B. kot skrbnika ni bilo pravnomočno odločeno, zato odločbe o njegovi razrešitvi upravni organ pri odločanju ni upošteval. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je s svojo (tudi izpodbijano) odločbo z dne 7. 11. 2013 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa (v 1. točki izreka), organu prve stopnje naložilo, da mora v nadaljevanju postopka z dopolnilno odločbo odločiti še o zahtevku vlagateljev za preostale porušene objekte, ki naj bi ob podržavljenju stali na nekdanjih parcelah 415/2, 614/2 in 610/1, vse k.o. … (v 2. točki izreka) ter ugotovilo, da stroški pritožbenega postopka niso bili zaznamovani (v 3. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je drugostopenjski organ po uradni dolžnosti opravil preizkus, ali je v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon ter je, ker teh kršitev ni ugotovil, pritožbo tožnika zavrnil. V zvezi z navedbami tožnika glede podržavljenih še nadaljnjih objektov na obravnavanih parcelah (415/2, 610/1, 614/2) ter še na drugih, organ dodaja, da objekti, ki so se nahajali na drugih parcelah, ne morejo biti predmet obravnave v predmetnem postopku. Glede objektov, ki naj bi stali na parcelah 610/1 in 614/2, pa o njih prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo ni odločil, drugostopenjski organ ugotavlja, da gre za čistilne naprave, in dodaja, da je v 2. točki izreka svoje odločbe prvostopenjskemu organu naložil, da o teh objektih odloči z dopolnilno odločbo.

Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega predpisa in bistvenih kršitev pravil postopka. Drugostopenjska odločba je po njegovem mnenju nezakonita, ker organ ni presodil vseh pritožbenih navedb; iz tega razloga je odločba nesklepčna in je ni moč preizkusiti. Nezakonita je odločitev tudi v 2. točki izreka prvostopenjske odločbe. B.B. je namreč bil kot skrbnik za poseben primer že razrešen in to dejstvo je bilo upravnima organoma obeh stopenj znano, vendar tega nista upoštevala. Tožnik dalje navaja, da je bilo v postopku na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno, da je bilo na podržavljenih parcelah bistveno več objektov, in ne le tisti, za katere je bila z izpodbijano odločbo priznana odškodnina. Odločitev v 2. točki izreka drugostopenjske odločbe pa je pomanjkljiva in nejasna, saj ne omenja lastne infrastrukture na odvzetih zemljiščih, pač pa zgolj porušene objekte, kar bi lahko pomenilo zgolj stavbe. Prvostopenjski organ je neutemeljeno zavrnil tožnikov predlog, da cenilec oceni še ostale dokazano - med drugim tudi na obravnavanih zemljiških parcelah - obstoječe objekte in infrastrukturo. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani odločbi odpravi ter v zadevi samo odloči ali pa zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvah izpodbijanih odločb ter predlaga sodišču, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo poslalo v odgovor kot strankam z interesom tudi strankam denacionalizacijskega postopka. C.C. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter zagovarja, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti. Na tožbo je odgovoril tudi E.E., ki prav tako prereka tožbene navedbe ter sodišču smiselno predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožnik je v nadaljevanju odgovoril na navedbe strank z interesom ter jih prereka.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev o denacionalizaciji porušenih objektov oziroma infrastrukture, ki se je nahajala na zemljiščih, podržavljenih A.A. kot prejšnjemu lastniku. Iz izreka prvostopenjske odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ z njo odločil o denacionalizaciji porušenih objektov, ki so se nahajali na podržavljenih parc. št. 415/2, 614/2 in 610/1, vse k.o. …; pri tem pa iz obrazložitve odločbe izhaja, da se odločitev nanaša na stanovanjsko hišico na parc. št. 415/2, stanovanjsko hišico in šupo na parc. št. 610/1 ter leseno šupo in kozolec na parc. št. 614/2, ter da je s tem odločeno o vseh (porušenih) objektih, ki so se nahajali na navedenih podržavljenih parcelah št. 415/2, 614/2 in 610/1, vse k.o. …, in da (podržavljeni) objekti, ki so se nahajali na drugih podržavljenih zemljiščih, niso predmet izpodbijane delne odločbe. Drugostopenjski organ se je strinjal, da tožnik ne more z uspehom ugovarjati, da denacionalizacija ni bila priznana za (porušene) objekte, ki so se nahajali izven meja v delni odločbi obravnavanih podržavljenih parc. št. 415/2, 614/2 in 610/1, vse k.o. …; vendar pa je ugotovil, da prvostopenjski organ ni odločil niti o vseh objektih, ki so se v času podržavljenja nahajali na navedenih parcelah (pri čemer omenja dve čistilni napravi). Zato je (v izreku svoje odločbe) odločitvi prvostopenjskega organa pritrdil ter mu hkrati naložil, naj o zahtevku vlagateljev za preostale porušene objekte, ki naj bi ob podržavljenju stali na obravnavanih nekdanjih parcelah št. 415/2, 614/2 in 610/1, odloči z dopolnilno odločbo. Tožnik pa v tožbi prvostopenjskemu organu očita, da ni odločil o vseh podržavljenih objektih in infrastrukturi (ki so se nahajali na obravnavanih parc. št. 415/2, 614/2 in 610/1 in še drugih), drugostopenjskemu organu pa, da je njegov napotek prvostopenjskemu organu v pogledu (vrste oziroma obsega) objektov, o denacionalizaciji katerih naj z dopolnilno odločbo odloči, nejasen.

Iz izrekov izpodbijanih odločb organov prve in druge stopnje po presoji sodišča izhaja, da sta – glede na uveljavljani zahtevek vlagateljev (in tožbene navedbe) – nedoločna. Izrek odločbe je namreč določen - tako zahtevo za izrek postavlja 213. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP (208. člen ZUP/86) - le, če je vsebina odločitve o pravici stranke formulirana tako, da je izražena neposredno in nedvoumno, da je ni potrebno ugotavljati na posreden način ter da ne dopušča različnih razlag. Po presoji sodišča pa je nedoločen izrek v 1. točki prvostopenjske odločbe ter izrek v 2. točki drugostopenjske odločbe. V 1. točki izreka prvostopenjske odločbe je odločeno o odškodnini za porušene objekte na parc. št. 415/2, 614/2 in 610/1, ne da bi bilo pri tem (v izreku) dodano, da se s tem odloča o vseh podržavljenih porušenih objektih na navedenih parcelah (torej da je s tem odločeno o zahtevku, kolikor se nanaša na obravnavane tri parcele, v celoti, kot je organ očitno, glede na navedbe v obrazložitvi, menil) oziroma vsaj navedeno, katere objekte glede na vrsto in lokacijo (parcelo, na kateri so se nahajali) odločitev obsega. To tudi glede na to, da iz obrazložitve te odločbe izhaja, da je sporno (vsaj to) oziroma da je tožnik (v prvostopenjskem postopku) navajal, da se je nahajal na parc. št. 614/2 še en objekt poleg tistega, ki ga je organ upošteval (lesena šupa – kozolec) ter da vsi podržavljeni objekti niso bili upoštevani. Z 2. točko izreka drugostopenjske odločbe pa je bilo prvostopenjskemu organu naloženo, naj o zahtevku vlagateljev za preostale porušene objekte, ki naj bi ob podržavljenju stali na obravnavanih nekdanjih parcelah št. 415/2, 614/2 in 610/1, odloči z dopolnilno odločbo. S tem pa, ko je drugostopenjski organ odločitev v tej točki izreka navezal na nedoločen izrek v 1. točki prvostopenjske odločbe (naložil je namreč odločitev o preostalih objektih, torej poleg tistih, o katerih je s prvostopenjsko odločbo že bilo odločeno), je tudi izrek v navedeni 2. točki drugostopenjske odločbe oblikovan tako, da je nedoločen.

Nedoločen izrek pa onemogoča preizkus materialne zakonitosti odločbe ter taka nepravilnost v odločbi predstavlja nepogojno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. ZUP (oziroma kršitev 4. člena ZUP/86 v povezavi z drugim odstavkom 208. člena ZUP/86). Zaradi navedene bistvene kršitve pravil postopka, ki je posledica opisanih hib odločb obeh stopenj (prvostopenjske v 1. točki izreka, drugostopenjske v 2. točki izreka), je sodišče moralo po uradni dolžnosti obe izpodbijani odločbi odpraviti (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljnjem besedilu ZUS-1), in sicer zaradi vsebinske povezanosti odločitev v celoti, zadevo pa na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrniti organu prve stopnje v ponovni postopek. V tem postopku bo organ zakonito lahko odločil o denacionalizaciji le v obsegu (porušenih) objektov, ki so se nahajali na podržavljenih nekdanjih parcelah št. 415/2, 614/2 in 610/1, vse k.o. … in kot so navedeni v obrazložitvi izpodbijane (s to sodbo odpravljene) prvostopenjske odločbe, če bo presodil, da je le glede teh mogoče izdati delno odločbo (219. člen ZUP, 215. člen ZUP/86) ter da je odločanje o delih zahtevka glede ostalih (porušenih) objektov in infrastrukture (na navedenih parc. št. 415/2, 614/2 in 610/1 ter še drugih) treba pustiti za eno nadaljnjih odločb. Upoštevati pa bo pri tem moral stališče sodišča o tem, kako določno mora biti oblikovan izrek odločbe (četrti odstavke 64. člena ZUS-1).

V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče zgolj dodaja, da bo v ponovnem postopku organ pri odločitvi o izročitvi obveznic upošteval skrbnika za posebni primer, ki bo (tedaj) določen z veljavno dokončno odločbo. Tudi o utemeljenosti ostalih tožbenih navedb, ker preizkus materialne zakonitosti izpodbijanih odločb po navedenem ni mogoč, sodišče v tem upravnem sporu ni moglo presoditi.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 285,00 EUR, povečani za uveljavljani 22 %-ni DDV, ker je tožnikova pooblaščenka zavezanka za DDV.