8. 4. 2010

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Notarske zbornice Slovenije, Ljubljana, in drugih, ki jih vse zastopa predsednica Marjana Tičar Bešter, na seji 8. aprila 2010

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega stavka drugega odstavka 2. člena, prvega odstavka 10. člena, prvega odstavka 10.a člena, 11. člena in drugega odstavka 107. člena Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 2/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega do šestega odstavka 10.a člena, 109. člena, sedme alineje 1. točke 113.a člena in tretjega odstavka 115. člena Zakona o notariatu se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudniki izpodbijajo drugi odstavek 2. člena, prvi odstavek 10. člena, prvi odstavek 10.a člena, 11. člen, drugi odstavek 107. člena, tretji odstavek 109. člena, sedmo alinejo 113.a člena in tretji odstavek 115. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN). Navajajo, da je drugi odstavek 2. člena ZN o javnosti prihodkov notarjev v neskladju z 38. in s 74. členom Ustave. Notariat opravljajo notarji in notarke kot svoboden poklic, zato naj bi zanje veljale določbe 74. člena Ustave o svobodni gospodarski pobudi. Poseg zakonodajalca v tajnost prihodkov od opravljanja notarske dejavnosti naj bi bil nesorazmeren. Določbe o imenovanju notarjev in o določitvi števila ter sedežev notarskih mest naj bi bile v neskladju z drugim odstavkom 137. člena in s 74. členom Ustave. Navajajo, da so postopki, ki so določeni v 10., 10.a in 11. členu ZN, v celoti v rokah ministra za pravosodje, čeprav bi moral imeti notariat kot javna služba določeno stopnjo samostojnosti. Notarska zbornica (v nadaljevanju NZ) naj ne bi imela nobenega dejanskega vpliva na določanje števila notarjev in na imenovanje notarjev. Člen 11 ZN naj bi omogočal ministru, da določi neomejeno število notarskih mest. To bi lahko ogrozilo obstoj notariata, saj mora imeti po mnenju pobudnikov nosilec javne službe zagotovljen tak obseg dela, da lahko pridobiva zadostne prihodke. Določba o določitvi notarske tarife (drugi odstavek 107. člena ZN) naj bi bila prav tako v neskladju s 74. členom Ustave, ker naj bi izključevala vsak dejanski vpliv notarjev pri njenem določanju. Določba o nadzoru nad zakonitostjo delovanja notariata (tretji odstavek 109. člena ZN) naj bi bila v neskladju z 38. členom Ustave, ker naj bi bila oblikovana brez kakršnihkoli omejitev. Menijo, da bi se pregled smel omejevati le na tehnične podatke in ne bi smel vsebovati vpogleda v listine in spise, ki se hranijo pri notarju. Pobudniki zatrjujejo tudi protiustavnost sedme alineje 1. točke 113.a člena ZN, ki določa lažjo disciplinsko kršitev. Menijo, da je opredeljena preširoko, da bi zadostila zahtevam, ki jih za opredeljevanje kaznivih dejanj in prekrškov opredeljuje Ustava v prvem odstavku 28. člena. Tudi določba o sestavi disciplinske komisije druge stopnje ( tretji odstavek 115. člena ZN) naj bi bila v neskladju s 74. členom in z drugim odstavkom 137. člena Ustave, ker naj bi kršila pravico notariata do samoorganiziranja in svobodnega delovanja.

2.Državni zbor Republike Slovenije na pobudo ni odgovoril. Mnenje o pobudi je poslala Vlada Republike Slovenije, ki meni, da je določitev javnosti prihodkov notarjev nujna za varovanje ugleda notariata in za zagotavljanje zaupanja strank glede delovanja notariata kot javne službe. Opozarja, da je razmerje med notarjem in državo javnopravno razmerje. Kolikor se trditve nanašajo na kršitev 38. člena Ustave z vidika strank, pa naj pobudniki ne bi imeli pravnega interesa. Imenovanje notarjev naj bi bilo v javnem interesu, zato naj bi bilo utemeljeno, da ima minister močan vpliv na njihovo imenovanje, poleg tega pa naj bi bilo v postopku zagotovljeno sodelovanje zbornice, ki lahko poda mnenje o prijavljenih kandidatih. Poudarja, da ZN vsebuje določbe, ki zagotavljajo, da bo na notarsko mesto izbran najustreznejši kandidat. V zvezi s tem opozarja na sklep Ustavnega sodišča št. U-I-125/95 z dne 7. 3. 1996 (Uradni list RS, št. 1/99 in OdlUS VII, 215). Glede določbe o številu in sedežih notarskih mest navaja, da pobudniki ne izkazujejo pravnega interesa temveč le ekonomski interes, pa tudi sicer naj bi bile njihove navedbe neutemeljene. Določanje števila in sedežev notarskih mest naj bi bilo v rokah ministra zato, da se v javno korist zagotovi ustrezna krajevna razporejenost in dostopnost notarskih storitev. Vlada meni, da bi lahko problematičnost v smislu ogrožanja notarjev zaradi njihovega prevelikega števila in posledično premajhnega zaslužka očitali le konkretnemu aktu o določitvi števila notarskih mest (to je odredbi o številu in sedežih notarskih mest), ne pa določbi ZN. Ne strinja se z navedbo pobudnikov, da bi moral imeti notar kot nosilec javne službe zagotovljen tak obseg dela, da bi lahko pridobival zadostne dohodke. Ureditev, po kateri sprejema tarifo minister za pravosodje, naj bi zagotavljala dostopnost notarskih storitev pod enakimi pogoji za vse državljane, v postopku sprejemanja pa naj bi bilo zagotovljeno sodelovanje NZ. V zvezi z določanjem tarife opozarja na stališče Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-125/95 z dne 3. 12. 1998. Po tem stališču je razmerje med notarjem in državo javnopravno razmerje, zato je notar podvržen oblikam nadzora, ki so običajne za nosilce javnih služb. Ker gre pri notariatu za javno službo, se po mnenju Vlade pobudniki ne morejo sklicevati na 74. člen Ustave. Zaradi odgovornosti v zvezi z delovanjem notariata je zagotovljen večji vpliv ministra oziroma ministrstva. Glede očitka o neskladju tretjega odstavka 109. člena ZN z 38. členom Ustave poudarja, da se lahko ugotovitve iz poročila, ki ga sestavijo pregledovalci o opravljenem pregledu, uporabijo le za izvrševanje zakonitih pristojnosti ali obveznosti ministrstva. Tajnost osebnih podatkov, s katerimi se ob tem seznanijo, naj bi bila zagotovljena že s četrtim odstavkom 24. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo). Sedma alineja 113.a člena ZN opredeljuje disciplinske kršitve, ne pa kaznivih dejanj ali prekrškov, za katere naj bi po ustaljeni ustavnosodni presoji veljale zahteve iz 28. člena Ustave. Očitek o nejasnosti in nedoločnosti te določbe naj bi bil pavšalen. V zvezi sestavo disciplinske komisije druge stopnje Vlada pojasnjuje, da je bil cilj spremenjene ureditve zagotoviti večjo odgovornost notarjev in s tem večjo pravno varnost strank.

3.Svoje stališče o navedbah pobude je poslalo tudi Ministrstvo za pravosodje, ki navaja enako kot Vlada v mnenju.

4.Ustavno sodišče je mnenje Vlade in stališča Ministrstva za pravosodje poslalo pobudnikom, ki v odgovoru vztrajajo pri zatrjevanjih, da notarji notariat opravljajo kot svoboden poklic, zato naj bi tudi za notariat veljale določbe 74. člena Ustave. Menijo, da je položaj notariata vsaj deloma mogoče primerjati z odvetništvom, zato naj bi tudi zanj veljala stališča, ki jih je Ustavno sodišče zavzelo v odločbi št. U-I-212/03 z dne 24. 11. 2005 (Uradni list RS, št. 111/05 in OdlUS XIV, 84) in v odločbi št. U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 (Uradni list RS, št. 35/09). Določba o javnosti prihodkov notarjev naj bi bila nejasna in stvar razlage aktualnega ministra. Navajajo, da so notarji kot nosilci svobodne dejavnosti podvrženi davčni kontroli, medtem ko za javnost vseh podatkov ni nobenih razlogov. Vsak drug poseg javnosti v te podatke bi lahko ogrožal stranke oziroma varstvo njihovih osebnih podatkov, kot ga določa 38. člen Ustave. V zvezi s postopkom imenovanja notarjev posebej navajajo, da postopek sploh ni določen, temveč naj bi izpodbijana ureditev omogočala popolno arbitrarnost pri izbiri kandidata. Dodatno zatrjujejo, da je takšna ureditev v neskladju ne samo s 74. členom, temveč tudi z 49. členom Ustave. Glede določitve in števila notarskih mest pobudniki navajajo, da ima NZ kot pravna oseba, ki skrbi za ugled, verodostojnost in razvoj notariata ter zastopa interese notarjev, pravni interes za presojo izpodbijane ureditve, saj jo ta v celoti izključuje pri določanju števila notarjev in pri razporeditvi notarskih mest po državi. Ker notarji opravljajo notariat kot svoboden poklic, ne bi smeli biti povsem izključeni iz dejanskega vpliva na notarsko tarifo, saj naj bi to posegalo v njihovo svobodno gospodarsko pobudo. Glede ureditve, po kateri večino članov disciplinske komisije druge stopnje imenuje minister, ki lahko tudi zahteva uvedbo disciplinskega postopka, dodatno navajajo, da naj bi bila ta tudi v neskladju z načeli pravne države in naj ne bi zagotavlja pravice do nepristranskega sojenja.

B. – I.

5.Člen 10.a ZN določa postopek izbire med kandidati, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje za notarja. V drugem do šestem odstavku tega člena ureja postopke preverjanja strokovne usposobljenosti kandidatov in izpolnjevanje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN.

6.Pobudniki izpodbijajo tudi sedmo alinejo 1. točke 113.a člena ZN, ki kot lažjo disciplinsko kršitev določa kršitve ZN, ki nimajo škodljivih posledic za stranke ali za druge udeležence pravnega posla. Prav tako izpodbijajo tretji odstavek 115. člena ZN, po katerem predsednika in enega člana disciplinske komisije II. stopnje imenuje minister za pravosodje izmed univerzitetnih diplomiranih pravnikov z najmanj petimi leti praktičnih izkušenj na pravniških delih po opravljenem pravniškem državnem izpitu, enega člana pa izvoli skupščina zbornice iz vrst notarjev za dobo dveh let.

7.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora pobudnik izkazati, da bo morebitna ugoditev pobudi privedla do izboljšanja njegovega pravnega položaja. Pobudniki so že imenovani za notarje, zato ne izkazujejo pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti določb, ki urejajo postopek izbire med kandidati, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje za notarja. Prav tako ne izkazujejo pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti določbe, ki določa lažjo disciplinsko kršitev in sestavo disciplinske komisije druge stopnje, saj nihče od njih niti ne zatrjuje, da je zoper njega uveden disciplinski postopek oziroma da bi kandidiral za člana disciplinske komisije. To pomeni, da se tudi z morebitno ugoditvijo pobudi njihov pravni položaj ne bi izboljšal. Pravnega interesa za nobeno od teh določb prav tako ne izkazuje NZ, saj imajo po ustaljeni ustavnosodni presoji politične stranke, društva, zbornice oziroma združenja pravni interes le za izpodbijanje predpisov, ki neposredno posegajo v njihove pravice, pravne interese ali v njihov pravni položaj. Za pobude, ki jih ti subjekti vlagajo v imenu in zaradi interesov svojih članov, pa njihov pravni interes v smislu 24. člena ZUstS ni izkazan.

8.Prav tako pobudniki ne izkazujejo pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti 109. člena ZN, po katerem nadzor nad zakonitostjo opravljanja notariata opravlja ministrstvo, ki lahko v okviru tega pooblastila pregleduje poslovne listine, evidence, spise in stvari v hrambi ter zahteva od notarja vse potrebne podatke o njegovem poslovanju in zaposlenih osebah. Pobudniki zatrjujejo, da so te določbe oblikovane brez kakršnihkoli omejitev in zato v neskladju z 38. členom Ustave o varstvu osebnih podatkov. Menijo, da bi se smel pregled omejevati le na tehnične podatke, ne bi pa smel vsebovati vpogleda sestavljenih listin in pri notarju hranjenih spisov ter drugih predmetov. Pobudniki izpodbijajo 109. člen ZN z vidika strank, ki potrebujejo oziroma uporabljajo notarske storitve. S tega vidika ne izkazujejo pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe.

9.Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo v delu, ki se nanaša na drugi do šesti odstavek 10.a člena, 109. člen, sedmo alineja 1. točke 113.a člena in na tretji odstavek 115. člena ZN, zavrglo (2. točka izreka).

B. – II.

10.Pobudniki izpodbijajo prvi odstavek 10. člena, prvi odstavek 10.a člena, 11. člen in drugi odstavek 107. člena ZN. Prvi odstavek 10. člena ZN določa, da notarja imenuje na prosto notarsko mesto minister, pristojen za pravosodje. Pred imenovanjem pridobi mnenje NZ o prijavljenih kandidatih, ki pa zanj ni zavezujoče. NZ lahko poda mnenje o prijavljenih kandidatih v 30 dneh. Po prvem odstavku 10.a člena ZN minister za pravosodje opravi izbiro izmed kandidatov, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje. Člen 11 ZN določa, da število in sedeže notarskih mest določi ministrstvo tako, da pride najmanj eno notarsko mesto na območje okrajnega sodišča. Na območjih z večjo koncentracijo prebivalstva ter intenzivnejšim gospodarskim poslovanjem se glede na obseg notarskega poslovanja določi število notarskih mest tako, da pride najmanj po en notar na vsakih dvajset tisoč prebivalcev. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZN minister za pravosodje določi tarifo o plačilu notarskih storitev. Predlog notarske tarife pošlje NZ, ki lahko v 30 dneh poda pripombe na predlog. Minister nanje ni vezan. Pobudniki navajajo, da naj bi bili prvi odstavek 10. člena, prvi odstavek 10.a člena in 11. člen ZN v neskladju s 74. členom in z drugim odstavkom 137. člena Ustave, drugi odstavek 107. člena ZN pa v neskladju z drugim odstavkom 137. člena Ustave.

11.Ustavno sodišče je NZ priznalo pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti zgoraj citiranih določb ZN, ker gre za določbe, ki urejajo pristojnosti NZ. Zato se z vprašanjem pravnega interesa notarjev ni ukvarjalo.

12.Ustava v drugem odstavku 137. člena določa, da je notariat javna služba, ki jo ureja zakon. Notariat načelno ureja ustavna norma v okviru poglavja o državni ureditvi. To pomeni, da te ustavne določbe ni mogoče razumeti kot določbe, ki bi vzpostavljala določene pravice za notarje oziroma NZ kot njihovo stanovsko organizacijo, temveč kot določbo, ki kot pravno načelo določa pomen notariata za delovanje državne oblasti, zlasti za delovanje sodne veje oblasti ter za uresničevanje pravic in svoboščin posameznikov in pravnih oseb zlasti na tistih pravnih področjih, na katerih s svojimi pravicami prosto razpolagajo in samostojno oblikujejo pravna razmerja brez neposredne prisotnosti države. Iz drugega odstavka 137. člena Ustave je torej mogoče izluščiti dvoje: (1) položaj notariata mora biti določen z zakonom in (2) notariat mora biti urejen kot javna služba.

13.Notariat izvršujejo po zakonu notarji kot svoboden poklic, vendar je njihova svoboda zakonsko omejena prav zaradi tega, ker gre za izvrševanje javne službe. Iz istega razloga je omejeno tudi število notarjev in enotno določeno plačilo za njihove storitve. Ker notarji izvršujejo javno službo, je notarsko opravilo, četudi se izvršuje na zasebnopravni ravni, uradno opravilo javnopravne narave. Notar je nepristranski pravni svetovalec, ki s svojo preventivno dejavnostjo razbremenjuje državne organe in sodišča, saj zanje opravlja določena pravna opravila z direktnim prenosom pristojnosti ali po njihovem posebnem nalogu kot sodni pooblaščenec. Notar podeljuje listinam in pogodbam, ki so mu predložene v skladu z zakonom, avtentičnost, kar je njegova glavna funkcija. Pri izvrševanju javnih pooblastil ne ravna le v interesu enega udeleženca, temveč v interesu vseh udeležencev notarskega opravila in tako z zagotavljanjem preventivne pravne varnosti v civilnopravnih razmerjih izpolnjuje javni interes. Pridobitni namen je popolnoma podrejen zadovoljevanju javnih potreb. Notarska opravila so torej v bistvenem delu uradna opravila javnopravne narave, ki se opravljajo kot negospodarska javna služba. Zaradi tega je ta dejavnost takšnega pomena, da ji je že sama Ustava pripisala značaj javne službe. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je zakonodajalec upravičen za poklic, ki se izvršuje kot javna služba, določiti omejitvene pogoje tako objektivne kot subjektivne narave (odločba št. U-I-344/94 z dne 1. 6. 1995, Uradni list RS, št. 41/95 in OdlUS IV, 54). Notar ne sklene delovnega razmerja, temveč gre za javnopravno razmerje, za izvrševanje javne službe, ki bi jo lahko država izvrševala tudi sama, lahko pa njeno izvrševanje prenese na posameznika, kakor je to storila pri notarjih in kakor na primer lahko stori pri tako imenovanih koncesioniranih javnih službah (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-125/95 z dne 7. 3. 1996). Javne službe so podvržene posebnemu (strožjemu) javnopravnemu režimu. Cilj izvajanja teh služb ni pridobivanje dobička, zato storitev, ki se zagotavljajo s takšno dejavnostjo, ni mogoče zagotavljati po načelih tržnega gospodarstva.

14.Država ustanovi neko javno službo takrat, ko oceni, da neka dejavnost ne more ali pa ne more več zadovoljevati javnega interesa, ki se kaže v zagotavljanju javnih dobrin pod določenimi pogoji, če se prepusti zasebni iniciativi. Zato tudi odloči, da se bo ta dejavnost opravljala kot javna služba. Pri tem ima različne možnosti tako glede oblik njenega izvajanja kot tudi glede ravni, na katerih se bo izvajala.

15.Zaradi pomembnosti notarske dejavnosti je v obravnavanem primeru že ustavodajalec določil, da je notariat javna služba. Opredelitev notariata kot javne službe torej pomeni, da se opravlja v javnem interesu (zagotavljanje pravne varnosti) in da morajo biti dobrine, ki se s to javno službo zagotavljajo (notarske storitve), trajno (nepretrgano) dostopne vsem državljanom pod enakimi pogoji (primerjaj z odločbo št. U-I-125/95, 6. točka obrazložitve). Ustavodajalec pa ni določil organizacijske oblike njenega izvajanja, temveč je ureditev tega vprašanja prepustil zakonodajalcu. To pomeni, da sodi odločitev o tem, kako bo uredil področje notariata, v polje proste presoje zakonodajalca.

16.Glede na navedeno so torej vprašanja pristojnosti NZ pri imenovanju notarjev (prvi odstavek 10. člena in prvi odstavek 10.a člena ZN), določitvi števila in sedežev notarskih mest (11. člen ZN) in pri določitvi tarife (drugi odstavek 107. člena ZN) stvar zakonske ureditve notariata, ki z vidika drugega odstavka 137. člena Ustave spada v polje proste presoje zakonodajalca. Glede na citirano ustavno določbo bi lahko zakonodajalec ta vprašanja uredil tudi drugače. Upoštevati bi moral le ustavno zahtevo, da mora biti notariat urejen kot javna služba, kar pomeni, da mora biti zagotovljena dostopnost te javne službe pod enakimi pogoji za vse državljane. Navedbe pobudnikov o neskladju z drugim odstavkom 137. člena Ustave bi bile zato lahko ustavnopravno pomembne le, če bi pobudniki zatrjevali, da je zaradi izpodbijane ureditve spornih vprašanj ogrožen obstoj notariata kot javne službe. Pobudniki ta očitek sicer navajajo v zvezi z določitvijo števila notarskih mest, ko zatrjujejo, da je sedaj določeno število notarskih mest previsoko (125), zaradi česar naj bi bilo v nekaterih večjih mestih ogroženo delovanje notariata. Vendar se ta očitek, ki je tudi sicer pavšalen, po vsebini nanaša na konkreten akt ministra, ne pa na zakonsko ureditev pristojnosti in kriterijev za določitev števila in sedežev notarskih mest v 11. členu ZN. Glede na navedeno so navedbe o neskladju prvega odstavka 10. člena, prvega odstavka 10.a člena, 11. člena in drugega odstavka 107. člena ZN z drugim odstavkom 137. člena Ustave očitno neutemeljene.

17.Izpodbijane določbe naj bi bile tudi v neskladju s 74. členom Ustave. Glede na položaj in značilnosti notariata (12., 13. in 15. točka obrazložitve) pobudniki neskladja izpodbijanih določb o pristojnostih NZ s pravico do svobodne gospodarske pobude ne morejo utemeljiti zgolj s sklicevanjem na to, da notarji opravljajo notariat kot svoboden poklic. Pobudniki sicer navajajo, da je njihov položaj primerljiv s položajem odvetnikov, vendar zgolj to, da ima notar pri dejavnostih iz 5. člena ZN pravice in dolžnosti ter odgovarja kot odvetnik, še ne pomeni, da sta položaja odvetnikov in notarjev primerljiva. Zakon zelo ozko dopušča možnost, da notarji nastopajo kot pooblaščenci. To možnost določa zgolj v nepravdnih zadevah pred sodišči in v nespornih zadevah pred drugimi državnimi organi, pa še to le v primeru, če so zadeve v neposredni zvezi s kakšno notarsko listino, sestavljeno pri njem. Tudi sestavljanje zasebnih listin je neposredno povezano z notarskimi opravili, ki pomenijo izvrševanje javnega pooblastila. V primerjavi z vsemi drugimi zakonsko določenimi pristojnostmi notarjev, ki so glede na navedeno bistvenega pomena za delovanje notariata kot javne službe, sta torej obseg in pomembnost zadev iz 5. člena ZN izjemno majhna, poleg tega pa gre za dejavnosti, ki so neposredno povezane s tipičnimi notarskimi opravili. Zato položaj notarjev ni primerljiv s položajem odvetnikov, ki svojo dejavnost v pretežnem delu opravljajo s pridobitnim namenom v konkurenci z drugimi odvetniki ali gospodarskimi subjekti, saj se lahko tudi prosto dogovarjajo za ceno svojih storitev (17. člen Zakona o odvetništvu, Uradni list RS, št. 18/93, 24/01, 54/08 in 35/09 – ZOdv), ne opravljajo pa javne službe. To pomeni, da pobudniki zatrjevanega neskladja izpodbijanih določb s 74. členom Ustave ne morejo utemeljiti niti s sklicevanjem na primerjavo njihovega položaja s položajem odvetnikov. Zato so očitno neutemeljene tudi navedbe o neskladju prvega odstavka 10. člena, prvega odstavka 10.a člena in 11. člena ZN s 74. členom Ustave.

18.Pobudniki navajajo tudi, da izpodbijajo drugi odstavek 2. člena ZN. Iz navedb je razvidno, da se njihova pobuda nanaša le na prvi stavek drugega odstavka 2. člena ZN. Ta določa, da "so prihodki notarjev kot oseb javnega zaupanja javni za potrebe varovanja ugleda notariata kot javne službe in za zagotavljanje zaupanja strank glede delovanja notariata kot javne službe". Pobudniki zatrjujejo, da je ta določba v neskladju z 38. in s 74. členom Ustave, ker notarji opravljajo pravna opravila, ki so osebna tajnost strank, in ker opravljajo notariat kot svoboden poklic. Tudi pri utemeljevanju teh očitkov se sklicujejo na primerljivost njihovega položaja s položajem odvetnikov.

19.Prvi odstavek 38. člena Ustave določa, da je zagotovljeno varstvo osebnih podatkov in da je prepovedana njihova uporaba v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Po drugem odstavku tega člena zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon. Vsakdo ima pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi (tretji odstavek 38. člena Ustave). Glede na naravo in predmet varovanja (osebni podatki) gre obravnavana pravica samo fizičnim, ne pa tudi pravnim osebam. Zato se NZ, ki je pravna oseba, na to ustavno določbo ne more sklicevati. Prav tako se na 38. člen Ustave ne morejo sklicevati pobudniki, ki so notarji, saj za podatke o prihodkih, ki izvirajo iz javnopravnega razmerja oziroma so z njim neposredno povezani (5. člen ZN), kriteriji varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave ne veljajo. Zato sklicevanje pobudnikov na 38. člen Ustave ni utemeljeno. Kolikor pa se navedbe pobudnikov nanašajo na kršitev 38. člena Ustave njihovih strank, glede na ustaljeno ustavnosodno presojo ne izkazujejo pravnega interesa. Ne glede na navedeno tudi sicer javnost prihodkov notarjev ne pomeni razkrivanja osebnih podatkov njihovih strank.

20.Prav tako so neutemeljeni očitki pobudnikov o neskladju določbe o javnosti prihodkov notarjev s 74. členom Ustave. Kot je bilo že povedano (17. točka obrazložitve), pobudniki posega v pravico do svobodne gospodarske pobude ne morejo utemeljiti zgolj s sklicevanjem na to, da notariat opravljajo kot svoboden poklic. Da pobude ne morejo utemeljiti s sklicevanjem na primerjavo z odvetniki, pa je bilo prav tako že pojasnjeno v 18. točki obrazložitve te odločbe. Drugih razlogov, iz katerih naj bi izhajalo, da je določitev javnosti prihodkov notarjev v neskladju s 74. členom Ustave, namreč ne navajajo. Zato se Ustavnemu sodišču pri oceni očitkov iz te pobude ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je dejavnost notarjev, ki se opravlja kot negospodarska javna služba, sploh varovana v okviru 74. člena Ustave, ki ureja svobodno gospodarsko pobudo.

21.Ker je pobuda za oceno ustavnosti prvega stavka drugega odstavka 2. člena, prvega odstavka 10. člena, prvega odstavka 10.a člena, 11. člena in drugega odstavka 107. člena ZN očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).

C.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 26. člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik

[1]V. Rijavec, v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 942.

[2]Isto, str. 943.

[3]Izjema so dejavnosti iz 5. člena ZN, pri katerih ima notar pravice in dolžnosti kot odvetnik.

[4]J. Čebulj, Oblike izvajanja javnih služb in koncesionirana javna služba, Pravna praksa, št. 234 (1991), str. 6.

[5]Člen 5 ZN določa: "1. Notar sme na zahtevo strank sestavljati tudi zasebne listine. V nepravdnih zadevah pred sodišči in v nespornih stvareh pred drugimi državnimi organi sme zastopati stranke kot pooblaščenec, če so zadeve v neposredni zvezi s kakšno notarsko listino, sestavljeno pri njem. 2. Kadar opravlja zadeve iz prejšnjega odstavka, ima notar pravice in dolžnosti ter odgovarja kot odvetnik. 3. Notar ne sme zastopati stranke v postopku, v katerem se v celoti ali deloma izpodbija listina, pravni posel ali drugo dejanje, pri katerem je sodeloval kot notar v smislu 2. člena tega zakona."

[6]Člen 17 ZOdv določa: "Odvetnik je upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi."Odvetnik je upravičen do višjega plačila za svoje delo, kakor mu gre po odvetniški tarifi, če se o tem pisno dogovori s stranko. Odvetnik se v premoženjskopravnih zadevah lahko dogovori s stranko za plačilo tako, da namesto plačila po odvetniški tarifi prejme kot nagrado največ 15-odstotni delež od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki. Dogovor iz drugega ali tretjega odstavka tega člena mora biti sklenjen v pisni obliki ter ločen od pooblastila in drugih dogovorov.

[7]J. Čebulj, v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 410.