Jedro

Pravna podlaga za odločitev je podana v ZZSV, ki določa, da ima državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, pravico do dodatka k pokojnini po tem zakonu. Njegov namen je zagotavljanje minimalne socialne varnosti slovenskim državljanom, ki stalno živijo v Republiki Sloveniji, pokojnino pa prejemajo iz ene od republik nekdanje SFRJ. Glede na določbe ZZSV, ki jih je pravilno citiralo že sodišče prve stopnje, se ta dodatek za upravičence, upokojene do septembra 1991, odmeri od osnove, ki se določi v znesku pokojnine, ki je upravičencu šla za september 1991 ter preračuna v slovenske tolarje v razmerju 1:1, ki se nato valorizira enako kot slovenske pokojnine. Vendar ne gre za določitev slovenske pokojnine, pač pa za določitev osnove za obračun, ki ohranja realno vrednost pokojnine, takrat še primerljive s slovenskimi oziroma pokojninami odmerjenimi pri ZPIZ Slovenije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 12. 8. 2020 in št. ... z dne 19. 11. 2018 in se tožnici prizna pravica do dodatka k tuji starostni pokojnini. Obenem je sklenilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je naziranje sodišča materialnopravno zmotno. Uvodoma je sodišče kot nesporno ugotovilo, da je tožnica državljanka Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji ter da je prejemnica pokojnine iz Republike Srbije. S tem je po svojem prepričanju utemeljenem na 1. členu Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Ur. l. RS, št. 45/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZZSV), tožnica upravičena do dodatka k tuji pokojnini, predmet postopka pa je samo ugotavljanje, ali obstoji pozitivna razlika med prejeto pokojnino in osnovo za odmero dodatka, ki pa je sporna. Tožnici pravica do dodatka pripada, ločiti pa je treba med priznanjem pravice in odmero dodatka. Na odmero dodatka se nanaša tako zatrjevanje toženca, da se za odmero uporabi 4.a člen novele ZZSV (Ur. l. RS, št. 18/2001, v nadaljevanju: novela), ker tožnica septembra 1991 ni prejela pokojnine, kot izvajanje tožnice, da bi ji dodatek moral biti odmerjen po 2. členu ZZSV, ker dejansko izplačilo pokojnine za september 1991 ni pogoj za uporabo tega člena pri odmeri dodatka. Sodišče se je v obrazložitvi naslonilo na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-101/97 z dne 20. 5. 1999, ki pa jo je tolmačilo pomanjkljivo. Razlogi za odločitev niso v tem, kar povzema sodišče, temveč je Ustavno sodišče naložilo odpravo neustavnosti ZZSV, ker je razlogovalo, da imajo pravico do dodatka k pokojnini po ZZSV slovenski državljani s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejemajo pokojnine iz drugih republik nekdanje SFRJ, ne glede na to, kdaj so se upokojili, ter da načelo enakosti pred zakonom zahteva, da se jim dodatek odmeri na enak način oziroma po enakih kriterijih, za tiste, ki so pridobili pravico do pokojnine pri nosilcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v kateri od držav, ki so nastale na ozemlju nekdanje SFRJ, v obdobju od 1. 10. 1991 dalje, pa ZZSV ni določal načina odmere, saj kriterija iz 2. člena zanje ni bilo mogoče uporabiti, ker znesek pokojnine, ki bi jim šla za september 1991, še ni bil znan, ker še ni obstajal. Navaja, da je tožnica pravico do pokojnine uveljavila v Srbiji in jo pridobila z odločbo z dne 10. 3. 1989. S sklepom z dne 23. 10. 1992 je bilo odločeno, da se ugotovi samo datum, od katerega se pokojnina izplačuje in določi njena višina. Citira 2. člen, 4.a člen ZZSV in poudarja, da je bil z novelo dodan nov 4.a člen, ker ZZSV ni urejal pravice do dodatka za slovenske državljane, ki so po septembru 1991 uveljavili pravico do pokojnine v republikah bivše SFRJ. Vztraja, da je bila tožnici priznana starostna pokojnina z odločbo z dne 10. 3. 1989 in da je s tem odpadla kot pravna podlaga določba 4.a člena ZZSV. Za odmero dodatka k tuji pokojnini po 2. členu ZZSV ni potrebno, da je upravičenec do pokojnine le-to septembra 1991 dejansko prejel, ker takšna obveznost iz določbe 2. člena ne izhaja, prav tako ne izhaja iz razlogov, ki jih vsebuje odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-101/97 z dne 20. 5. 1999. Znesek pokojnine, ki bi tožnici šla za september 1991, je bilo mogoče izračunati na podlagi podatkov, in sicer pojasnila tujega nosilca zavarovanja o višini tožničine pokojnine na dan 1. 1. 1992, na podlagi podatkov iz odločbe, ki jo je predložila tožnica, o višini pokojnine na dan 1. 1. 1989 in dopisa, ki ga je toženec prejel 11. 11. 2019, ki vsebuje podatek o višini tožničine pripadajoče in prejete pokojnine za januar 1992. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog o pritegnitvi izvedenca. Tožnica je pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine izpolnila 29. 6. 1988 in od tega dne ji je bila pravica z odločbo tudi priznana, samo izplačana ji je bila po 1. 10. 1991. Zato je tožnica prepričana, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, glede na skopo obrazložitev, ki je zaobšla številne argumente, pa je sodba obremenjena tudi z bistveno kršitvijo postopka iz 40. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Nadalje se ne strinja tudi z odmernim odstotkom. Vztraja, da bi sodišče prve stopnje in toženec morala upoštevati odmerni odstotek v višini 79 % oziroma 85 %. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako tudi ni prišlo do očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, bi bil izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom, ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili nejasni in med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, sodba je tudi dovolj obrazložena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 12. 8. 2020, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 19. 11. 2018. S slednjo odločbo je odločil, da tožnica nima pravice do dodatka k tuji starostni pokojnini. Sporna v tej zadevi je uporaba določb ZZSV in po teh določbah odmera dodatka k tuji pokojnini. Smiselno tožnica uveljavlja odmero dodatka k pokojnini z upoštevanjem osnove iz septembra 1991. 6. Pravna podlaga za odločitev je podana v ZZSV, ki določa, da ima državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki je uveljavil pravico do pokojnine, v kateri od republik nekdanje SFRJ, pravico do dodatka k pokojnini po tem zakonu. Njegov namen je zagotavljanje minimalne socialne varnosti slovenskim državljanom, ki stalno živijo v Republiki Sloveniji, pokojnino pa prejemajo iz ene od republik nekdanje SFRJ.

7. Glede na določbe ZZSV, ki jih je pravilno citiralo že sodišče prve stopnje, se ta dodatek za upravičence, upokojene do septembra 1991, odmeri od osnove, ki se določi v znesku pokojnine, ki je upravičencu šla za september 1991 ter preračuna v slovenske tolarje v razmerju 1:1, ki se nato valorizira enako kot slovenske pokojnine. Vendar ne gre za določitev slovenske pokojnine, pač pa za določitev osnove za obračun, ki ohranja realno vrednost pokojnine, takrat še primerljive s slovenskimi oziroma pokojninami odmerjenimi pri ZPIZ Slovenije. Za upravičence, upokojene po 1. 10. 1991, pa se upošteva način zagotavljanja socialne varnosti, ki velja tudi za druge slovenske upokojence ob enakih okoliščinah. Osnova je pokojnina, ki bi se mu odmerila po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od najnižje pokojninske osnove.

8. Glede na navedeno se v vseh primerih upošteva za primerjavo znesek pokojnine, ki jo je dolžan izplačevati tuji nosilec zavarovanja, po drugi strani pa je v ZZSV določil prejemek oziroma osnovo, ki se upošteva kot tista, ki upravičencu zagotavlja minimalno socialno varnost, kar je namen samega dodatka k pokojnini.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tuji nosilec zavarovanja tožnici z odločbo z dne 10. 3. 1989 priznal pravico do starostne pokojnine z dnem 29. 6. 1988 v določenem znesku na podlagi dopolnjenih 32 let, 5 mesecev in 29 dni pokojninske dobe in odločil, da se bo izplačevanje pokojnine pričelo po prenehanju delovnega razmerja. Tožnica je nato pravico do pokojnine uveljavila po prenehanju delovnega razmerja 31. 10. 1992. Zato je bilo o pravici do starostne pokojnine odločeno z novim sklepom z dne 23. 10. 1992 z upoštevanjem skupne pokojninske dobe v trajanju 36 let in 10 mesecev, izplačevanje starostne pokojnine pa se je pričelo s 1. 11. 1992. Izplačevanje starostne pokojnine za september 1991 za tožnico ni bilo opravljeno, ker je bila tedaj v delovnem razmerju. To potrjuje tudi dopis tujega nosilca zavarovanja z dne 21. 4. 2021, kakor tudi sklep z dne 23. 10. 1992. 10. Navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot bistveno za ta spor. Čeprav je bila tožnici najprej starostna pokojnina priznana z odločbo z dne 10. 3. 1989 od 29. 6. 1988, za september 1991 starostna pokojnina ni bila določena in tožnici tudi ni bila izplačana, ker je bila tedaj še v delovnem razmerju. Tožnici se je šele s 1. 11. 1992 pričela izplačevati s sklepom z dne 23. 10. 1992 na novo odmerjena starostna pokojnina z upoštevanjem pokojninske dobe v trajanju 36 let in 10 mesecev.

11. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je dodatek k pokojnini pravilno odmerilo na podlagi 4.a člena ZZSV in upoštevalo znesek pokojnine, ki jo je dolžan izplačevati tožnici tuji nosilec zavarovanja in pokojnino, ki bi se ji odmerila po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju glede na dopolnjeno pokojninsko dobo v trajanju 36 let in 10 mesecev v višini 58,67 % od najnižje pokojninske osnove.

12. Po stališču ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-101/97 je zakonodajalec lahko določil, da se dodatek za obe skupini, in sicer tistih, upokojenih do septembra 1991 in tistih, upokojenih kasneje, po 1. 10. 1991 odmeri od različnih osnov. Pokojnine, odmerjene do 1. 10. 1991 so bile še relativno primerljive s slovenskimi pokojninami. Kasneje pridobljenih pokojnin pa zaradi bistveno nižjih ravni ni več mogoče primerjati s slovenskimi. To je po presoji ustavnega sodišča objektivno utemeljen, razumen in stvaren razlog za določitev drugačnih meril za odmero dodatka. Zato ni ugotovilo neskladja z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave in tudi ni sprejelo pobude za oceno ustavnosti 4.a člena ZZSV. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno razlogovalo odločbe Ustavnega sodišča, je zato neutemeljen.

13. V tej zadevi za upoštevanje starostne pokojnine za mesec september 1991 ni nobene pravne podlage, še manj za izračun pokojnine za september 1991 na podlagi podatkov in na način, za katerega se zavzema pritožba. Pravno zmotno je tudi pritožbeno vztrajanje, da je potrebno upoštevati višji odmerni odstotek, konkretno v višini 79 % oziroma 85 %, ki je za dopolnjeno dobo veljal v času tožničine upokojitve. Kot je že obrazloženo, je osnova pokojnina, ki bi se tožnici odmerila po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od najnižje pokojninske osnove in se tudi odmerni odstotek upošteva v višini 58,67 %, določen v Zakonu pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), ki ga je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje.

14. Ker je osnova odmerjena od najnižje pokojninske osnove z odmernim % 52,46 na podlagi pokojninske dobe v trajanju 32 let, 5 mesecev in 29 dni, ki jo je sicer toženec napačno upošteval, v višini 492,52 EUR, nižja kot je tožnica za mesec junij 2018 prejela starostno pokojnino v znesku 511,67 EUR, enako pa je nižja tudi osnova odmerjena od najnižje pokojninske osnove na podlagi pokojninske dobe v trajanju 36 let in 10 mesecev in odmernim odstotkom 58,67 % v višini 503,65 EUR v primerjavi s tožničino starostno pokojnino, ki jo je prejela za januar 2019 v višini 601,68 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka k starostni pokojnini in odpravo izpodbijanih odločb toženca, zavrnilo.

15. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče v skladu s 154. členom v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.