Jedro

Tožena stranka je sklenila s tožnico pogodbi o zaposlitvi za določen čas za delo maserke iz razloga po 3. alinei prvega odstavka 52. člena ZDR, torej zaradi povečanega obsega dela. Tega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi pa tožena stranka ni uspela dokazati, čeprav je bilo o tem, skladno z 2. odstavkom 82. člena ZDR, dokazno breme na njej. Delo maserke je sicer res sezonske narave, vendar pa ni bil podan zakonit razlog, to je povečan obseg dela. Oscilacije v obsegu dela maserja so sicer podane, kar se v času, ko je manj dela, lahko „pokrije“ z delom na recepciji bazena, vendar pa je delo maserja pri toženi stranki trajne narave in pri njem ne gre za povečan obseg dela, ki bi ga bilo mogoče opravičevati s sklepanjem pogodbe za določen čas. Glede na navedeno ni bila izkazana podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz razloga po 3. alineji 1. odstavka 52. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 19. 12. 2011 in še vedno traja, ter je tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko povabiti nazaj na delo, jo brez prekinitve prijaviti v matično evidenco ZPIZ in ji za čas od 20. 12. 2011 dalje obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom do pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo do plačila, ter ji priznati, obračunati in izplačati ostale pravice iz dela in po delu, vse v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba sodišča prve stopnje nesklepčna, nesklepčen je tudi tožbeni zahtevek. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, poleg tega pa izrek sodbe ne vsebuje bistvenih sestavin, je nerazumljiv in tudi neizvršljiv. Izrek sodbe namreč ne vsebuje odločitve, da je tožnica zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas, zato tudi ni določeno, od katere osnove je tožnici toženka dolžna obračunati in izplačati plače. Tožnica je uveljavljala transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, ker naj bi tožena stranka s tožnico dne 1. 3. 2011 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, ko je le-ta pričela z delom na drugem delovnem mestu in sicer na delovnem mestu „hotelski receptor“, kasneje pa se je izkazalo, da gre za delovno mesto „bazenski receptor“ v hotelu A.. Tožeča stranka je navajala, da je pri toženi stranki od 1. 3. 2011 dalje za nedoločen čas zaposlena na delovnem mestu „bazenski receptor“, vendar pa z njo ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za to delovno mesto. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da je bilo tožnici omogočeno delo na bazenski recepciji iz razlogov na njeni strani, ker zaradi zdravstvenih težav ni mogla opravljati dela maserke. Tožnica v postopku ni zatrjevala, da je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „maserka“ v hotelu B. za določen čas sklenjena iz nezakonitih razlogov, oziroma da niso bili podani zakonski razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pač pa se je ves čas sklicevala na 2. odstavek 10. člena ZDR, češ da bi toženka morala 1. 3. 2011 skleniti z njo novo pisno pogodbo o zaposlitvi. Ker pa tega ni storila, se šteje, da je bila za to delovno mesto sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče tako povsem neutemeljeno toženki očita, da ni utemeljila razlogov sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ker je dokazno breme na njeni strani. Tožena stranka ni imela razlogov, da bi dokazovala, da je pogodba za določen čas zakonito sklenjena, saj za to ni bilo potrebe, ker tožnica tega niti ni zatrjevala in dokazni postopek sploh ni bil izveden v tej smeri. Iz obrazložitve sodbe je sicer sklepati, da naj bi tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delo maserke, ker naj ne bi bilo zakonitih razlogov za sklenitev pogodbe za določen čas, vendar pa ta pogodba ni bila vsebina spornega razmerja. Tako je sodišče presojalo zakonitost pogodbe o zaposlitvi, ki za tožnico tudi po modifikaciji tožbenega zahtevka ni bila sporna. Tožnica je tožbeni zahtevek modificirala s pripravljalno vlogo z dne 11. 4. 2012 z enakimi argumenti kot v tožbi. Iz navedb tožnice je razvidno, da je bil tožbeni zahtevek spremenjen le zaradi tega, ker tožnica ni vedela, kako je pri delodajalcu poimenovano delovno mesto bazenskega receptorja. Ne glede na to pa sodišče v obrazložitvi napačno povzema, da sta priči A.A. in B.B. izpovedali, da so tožnici na razgovoru dne 30. 11. 2011 ponudili sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo maserke za nedoločen čas. To ni res, kar potrjuje zapisnik glavne obravnave z dne 19. 9. 2012. Priča B.B. je namreč izpovedala, da so ji ponudili sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delo maserke za določen čas, A.A. pa je izpovedal, da so hoteli skleniti pogodbo za nedoločen čas, saj so bile prejšnje pogodbe sklenjene skupaj za dobo daljšo od dveh let. A.A. je govoril o spoštovanju zakonodaje, ne pa o dejanskem stanju in potrebah delodajalca. Ker je tožnica uveljavljala sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto bazenske receptorke, češ da je bila 1. 3. 2011 z njo sklenjena ustna pogodba o zaposlitvi na drugem delovnem mestu za nedoločen čas, pisna pogodba pa ji ni bila vročena, je imela vse možnosti, da bi delodajalca v skladu s 1. in 2. odstavkom 204. člena ZDR pisno opozorila na nezakonitosti in bi lahko po poteku izpolnitvenega 8-dnevnega in nadaljnjega 30-dnevnega roka vložila tožbo na delovno sodišče. Nadalje tožena stranka ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožba pravočasna, ker teče rok za sodno varstvo pri pogodbah za določen čas od prenehanja delovnega razmerja. Zakon o delovnih razmerjih v 3. odstavku 204. člena določa prekluzivni rok za vložitev tožbe in sicer 30 dni od dneva, ko je delavec izvedel za kršitev pravice. Sodna praksa je sicer zavzela stališče, da delavec izve za kršitev najkasneje ob poteku določenega časa, vendar je po mnenju pritožbe treba vsak primer obravnavati individualno in za vsak konkretnem primer ugotoviti, kdaj je delavec dejansko izvedel za kršitev pravice. To pa je bilo v tožničinem primeru na razgovoru dne 30. 11. 2011, čemur pa sodišče prve stopnje ni posvečalo pozornosti in dejanskega stanja v tej smeri tudi ni konkretno ugotovilo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Glede izreka sodbe navaja, da ima izrek bistvene sestavine, je razumljiv in tudi izvršljiv. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotovitvenim delom zahtevka razsodilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 19. 12. 2001 in še vedno traja ter je tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas. V II. točki izreka je v zvezi z reintegracijskim delom zahtevka razsodilo, da mora tožečo stranko povabiti nazaj na delo, v zvezi z dajatvenim delom pa, da jo je dolžna tožena stranka prijaviti v evidenco pri ZPIZ in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati vse plače ter ji priznati, obračunati in izplačati vse pravice iz dela in po delu. Sodišče je tožeči stranki priznalo vse pravice, kot jih je imela pri toženi stranki, torej je dolžna tožeči stranki izplačati plače, kot jih je prejemala do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Takšen tožbeni zahtevek je tudi skladen s sodno prasko. Ker je bila pogodba o zaposlitvi št. 355/10 z dne 2. 12. 2010, ki jo je sklenila tožeča stranka s toženo stranko za določen čas, v nasprotju z zakonom, saj razlog ni obstajal in sicer začasno povečan obseg dela, se v skladu z 54. členom ZDR šteje, da je bila sklenjena pogodba za nedoločen čas. Razen določbe v času trajanja delovnega razmerja ostanejo ostale določbe predmetne pogodbe o zaposlitvi v veljavi, kar velja tudi za plačo. Tožeča stranka se tudi ne strinja z očitkom tožene stranke, da naj ne bi imela razlogov, da bi dokazovala, da je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto maserke zakonito sklenjena za določen čas, saj zato ne bi bilo potrebe, ker ne bi niti zatrjevala tega dejstva, zaradi česar dokazni postopek ni bil izveden v tej smeri. Tako je bilo s strani direktorja hotela A. A.A., kot vodje wellnes centra za hotel A. in B. B.B. izpovedano, da je bilo tožeči stranki na sestanku dne 30. 11. 2011 ponujena zaposlitev v hotelu B. za delovno mesto maserja. Priči A.A. je vprašanje, ali je v času, ko je tožeča stranka upravljala delo na bazenski recepciji, obstajala potreba po delu maserke v hotelu B., in bi lahko ves čas to delo tudi opravljala, postavila celo pooblaščenka tožene stranke, izpovedal pa je tudi, da je bila tožeči stranki dne 30. 11. 2011 ponujena vrnitev na delo maserke v hotel B.. Drži sicer, da je A.A. izpovedal, da so tožeči stranki dne 30. 11. 2011 ponudili delo na delovnem mestu maser v hotelu B. za nedoločen čas. Priča A.A. pa, da so ji ponudili delovno mesto za določen čas, vendar dejstvo, ali je bilo po izreku pogodbe o zaposlitvi ponujeno delo maserke za določen ali nedoločen čas, ni pomembno. Začasno povečan obseg na delovnem mestu maser ni obstajal, saj je obstajala potreba za delo na tem delovnem mestu ves čas dvoletnega obdobja, v katerem je bila na predmetnem delovnem mestu zaposlena tožeča stranka, kot tudi po izteku dvoletnega obdobja. Navedeno izhaja iz izvedenih dokazov s strani tožene stranke, zaradi česar ne drži navedba tožene stranke, da ni imela možnosti dokazovanja v tej smeri. Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je bil razlog za zaposlitev po sporni pogodbi o zaposlitvi za določen čas začasno povečan obseg dela in je ves čas predmetnega postopka zatrjevala, da pogodba ni bila sklenjena v skladu z zakonom, zaradi česar se šteje, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Da ta razlog ni obstajal, je bilo ugotovljeno šele iz izpovedb A.A. in B.B.. Tožeča stranka je v svoji pripravljalni vlogi modificirala tožbeni zahtevek le v 2. točki, iz katerega je izpustila navedbo, da je dolžna tožena stranka s tožečo stranko skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu hotelski receptor. Tudi ne držijo navedbe tožene stranke, kdaj naj bi tožeča stranka izvedela za kršitev njenih pravic iz delovnega razmerja, torej da ji je delovno razmerje prenehalo nezakonito. Obe navedeni priči sta izpovedali, da sta tožeči stranki 30. 11. 2011 ponudili zaposlitev po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas v hotelu B. na delovnem mestu maser, tako da ne držijo navedbe tožene stranke, da naj bi se tega dne pogovarjali o prenehanju delovnega razmerja. Tako tožeča stranka ni mogla 30. 11. 2011 izvedeti za kršitve in je tožbo podala pravočasno. Tožeča stranka ni zavrnila ponujene zaposlitve, temveč je imela le pomisleke o delovnem času, kot je to navedeno v pripravljalni vlogi in izhaja iz njene izpovedbe. V kolikor ne bi želela sprejeti zaposlitve, ne bi uveljavljala sodnega varstva.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

V skladu s tretjim odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih, (Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji; ZDR) lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je v konkretnem primeru začel teči rok za vložitev tožbe 19. 12. 2011, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje na podlagi poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, pri čemer utemeljeno ni upoštevalo navedb tožene stranke, da je tožba prepozna, ker naj bi tožnica že na sestanku dne 30. 11. 2011 zvedela za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, oziroma da ji pogodba o zaposlitvi ne bo podaljšana. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožba, vložena dne 17. 1. 2012, pravočasna, saj je bila vložena znotraj 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR. Rok je namreč potekel dne 18. 1. 2012. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba, da je izrek sodbe pomanjkljiv, nejasen in neizvršljiv, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je zahtevala ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo dne 19. 12. 2011 in še vedno traja, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Prav tako je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v matično evidenco ZPIZ in ji za čas od 20. 12. 2011 obračunati in izplačati vse pripadajoče plače, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom do pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo ter ji priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je torej potem, ko je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, ugodilo opisnemu zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje. Takšna obveznost je določljiva, dolžnik pa lahko eventualne ugovore glede višine denarnih zahtevkov uveljavlja v izvršilnem postopku. Ker je ugotovljeno, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 19. 12. 2011, je s tem razsojeno, da je tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da ni odločeno o tem, da je tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas, in da se zaradi tega ne more določiti osnova za obračun plače. Ker je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, kot ga je tožnica postavila v pripravljalni vlogi z dne 11. 4. 2012, tožena stranka pa v svoji pripravljalni vlogi z dne 17. 4. 2012 ni izrecno nasprotovala spremembi tožbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo tista dejstva, ki se nanašajo na vprašanje nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in ne vprašanja, ki ga je sicer izpostavila tožnica, da bi morala tožena stranka z njo dne 1. 3. 2011 skleniti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „bazenski receptor“. Ker tožena stranka v modificiranem tožbenem zahtevku ni več uveljavljala ugotovitve, da je zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu „hotelski receptor“, oziroma kot se je izkazalo kasneje na delovnem mestu „bazenski receptor“, kar je prvotno zahtevala v tožbi, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo le zakonitost sklenjene pogodbe za določen čas za delovno mesto „maserka“. Posledično je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dne 6. 9. 2010 in 2. 12. 2010 sklenila s tožnico pogodbi o zaposlitvi za določen čas za delo maserke iz razloga po 3. alinei prvega odstavka 52. člena ZDR, torej zaradi povečanega obsega dela. Tega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi pa po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka ni uspela dokazati, čeprav je bilo o tem, skladno z 2. odstavkom 82. člena ZDR, dokazno breme na njej. Sodišče je namreč ugotovilo, da je delo maserke sicer sezonske narave, da pa ni podan zakonit razlog, to je povečan obseg dela. Oscilacije v obsegu dela maserja so po ugotovitvah sodišča prve stopnje sicer podane, kar se v času, ko je manj dela, lahko „pokrije“ z delom na recepciji bazena, vendar pa je delo maserja pri toženi stranki trajne narave in pri njem ne gre za povečan obseg dela, ki bi ga bilo mogoče opravičevati s sklepanjem pogodbe za določen čas.

Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je bistveno kršilo določbe postopka, ker je ugotavljalo dejstva, ki niso bila sporna, oziroma je ugotavljalo dejstva, ki jih tožnica ni zatrjevala, niti da bi prekoračilo tožbeni zahtevek. Posledično, glede na obrazloženo, je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da ni bilo izkazane podlage za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz razloga po 3. alineji 1. odstavka 52. člena ZDR. Zato je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito odločilo, ko je ugodilo tožničinim tožbenim zahtevkom.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).