Jedro

V obravnavanem primeru, ko gre za vrnitev kmetijskega zemljišča, mora upravni organ vrednost podržavljenega premoženja prvenstveno ugotoviti skladno z določbami Odloka o ugotavljanju vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije. Izvedenca ustrezne stroke pa mora imenovati šele, če se ta potreba izkaže v nadaljevanju postopka in je bil v tej smeri tudi podan ustrezni predlog.

Izrek

Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Upravne enote Novo mesto, št. D 321-76/93-177 z dne 5. 1. 2010, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z dopolnilno odločbo, št. D 321-76/93-177 z dne 5. 1. 2010, zavrnil zahtevo tožnika za odškodnino zaradi vlaganj v vinograd na parc. št. 1728/13, k.o. A. V obrazložitvi je navedel, da je s pravnomočno delno odločbo, št. D 321-76/93 z dne 26. 10. 2000, odločil, da se pok. denacionalizacijski upravičenki B.B., s tam navedenimi podatki, vrne v last parc. št. 1728/13, k.o. A., ter da mora uporabnik oziroma zakupnik - tožnik izročiti to zemljišče v posest skrbniku za posebne primere, odločeno pa je tudi bilo, da bo o višini odškodnine, ki jo tožnik zahteva zaradi vlaganj, odločeno z dopolnilno odločbo. O tej zahtevi je organ že odločal z dopolnilno odločbo z dne 24. 7. 2007, ki jo je na pritožbo tožnika drugostopni organ potrdil, Upravno sodišče RS v Ljubljani pa je s sodbo, U 2148/2007-18 z dne 12. 2. 2008, drugostopno in prvostopno odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Glede na navedeno sodbo je prvostopni organ opravil vrsto dejanj: vpogled v arhiv finančne službe Upravne enote Novo mesto zaradi tam vloženih dokumentov, zaslišanje prič C.C., D.D., E.E. in F.F., v zvezi z dokazovanjem tožnikovih vlaganj v podržavljeno zemljišče pa je tožnika pozval, da predlaga izvedenca za izdelavo izvedenskega mnenja, ki pa pozivu ni sledil zaradi že plačane cenitve z dne 29. 7. 1998. Organ je kljub izjavi tožnika, da ni pripravljen kriti stroškov izvedenskega dela, zaprosil izvedenca G.G. za informacijo o njegovi pripravljenosti izvedbe izvedenskega dela in stroških, po pribavi teh informacij pa je ponovno pozval tožnika, da se o ponudbi opredeli, hkrati pa ga je opozoril, da bo v primeru, da izvedenca ni pripravljen plačati, odločil na podlagi podatkov spisa. Tožnik je z dopisom z dne 2. 3. 2009 organu sporočil, da cenitve ne bo plačal. Zaradi pomanjkanja dokazov organ ni mogel ugotoviti ocene višine vlaganj. Tožnik je sicer vlaganja izkazoval z dvema računoma za trsne cepljenke z dne 12. 3. 1991 v skupni višini 94.300,00 din, za katera pa je organ ugotovil, da sta bila v višini 63.250,00 din plačana s strani Občine Novo mesto. Tožniku bi se lahko priznala le razlika, ker opravljena dela s pomočjo nepovratnih sredstev po mnenju organa niso vlaganja, ki bi jih tožnik po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu ZDen) lahko uveljavljal. To dejstvo so tudi podkrepile priče. Ker pa je tožnik upravičen do vlaganj le do 7. 12. 1991, znano pa je tudi, da je vlagal po 7. 12. 1991 (sklep Mestne občine Novo mesto, Sekretariata za kmetijstvo in turizem z dne 28. 9. 1998, dopis tožnika z dne 31. 8. 1998 ter izjava podana na zapisnik o terenskem ogledu z dne 12. 8. 1999), je organ pozval tožnika, da predlaga izvedenca, ki bo opravil strokovno oceno zaradi nesprejemljive ocene investicije izvedenca H.H. Ker tožnik pozivu organa ni sledil, zahtevi ni mogoče ugoditi.

Drugostopni organ je z odločbo, št. 490-11/2010/4 z dne 27. 10. 2010, zavrnil pritožbo tožnika zoper citirano prvostopno odločbo. V zvezi s pritožbenimi navedbami je še dodal, da se pri priznanju odškodnine iz naslova večvrednosti podržavljene nepremičnine upošteva le investicijska vlaganja in ne vlaganj, ki so bila potrebna za vzdrževanje nepremičnine. Dokazovanje investicij pa je tožnikovo breme. Upravno sodišče je v sodbi, U 2148/2007 z dne 12. 2. 2008, tožniku tudi pojasnilo, da ocena investicije H.H. ni ustrezen dokaz za dokazovanje njegovih vlaganj, ker ni izveden po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP), cenitev pa tudi ni izdelana po predpisih, ki so podlaga za vrednotenje po ZDen. Tožnik pa tudi ni upravičen do povrnitve vlaganj v nasad oziroma za obnovo trajnega nasada – vinograda, obnovljenega leta 1991, tudi glede na 28. člen ZDen. Glede na izdano delno odločbo o vračilu z dne 26. 10. 2000, ki je postala pravnomočna 13. 7. 2006, je bil tožnik dolžan izročiti predmetno nepremičnino najkasneje jeseni leta 2006. Tožnik je v tožbi navedel, da se ne strinja s stališčem organa zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka ter diskriminatornega obravnavanja. Postopek se je začel leta 1994, upravičenci pa so se zavezali, da bodo posredovali svoje mnenje glede ureditve odnosov z njim kot zakupnikom za parc. št. 1728/13, na kateri je posadil nov vinograd spomladi 1991. Ker organ ne uporablja enakega izraza (enkrat vinograd, enkrat nepremičnina), meni, da ne razume, za kaj gre. Zemljišče je bilo že vrnjeno, vinograd pa je on posadil 1991. Že leta 1998 je pojasnil kronologijo dogodkov, nato pa še priložil oceno investicije H.H. Ne drži, da ni podatkov za odločitev. Že leta 1994 je Kmetijska zadruga Krka pojasnila, da je to parcelo dala njemu v zakup, da je izvedel celovito obnovo vinograda pred sprejetjem ZDen. Temu nihče ne oporeka. Gre za 1,5 ha vinograda, vrednost vlaganj pa je dokazana z računi za sadike trt, ki so bili priloženi. Ocena dela pa izhaja iz mnenja H.H. Iz mnenja tudi izhaja, da znaša amortizacijska doba vinograda 30 let, da je neamortizirana vrednost vinograda v času izdelave cenitve 7.371.000,00 SIT, torej se lahko njegovo investicijo opredeli najmanj za vrednost trt. Na sestanku 2. 3. 2000 ni nihče oporekal cenitvi. Pripomba je bila podana le glede ocene izboljšanja zemljišča in so predlagali novo cenitev po ZDen. Kljub temu pa ga je organ s pozivom z dne 11. 7. 2007 ultimativno pozval, da predlaga novega izvedenca. Navedel je še, da ni res, da ne pristaja na novo cenitev, ampak ne pristaja na plačilo stroškov. Organ pa je procesna dejanja izvajal tudi mimo strank in mimo njihovih predlogov. Dokaz za to je poročilo po 65. členu ZDen z dne 12. 9. 2000, iz katerega je razvidno, da je organ 12. 8. 1999 opravil terenski ogled (kjer ni bilo vabljenih strank), na katerem je bilo ugotovljeno, da je bil vinograd obnovljen tudi po letu 1991, da pa je obstajal že prej. Tožnik je organ že opozoril, da so te ugotovitve v nasprotju s stanjem na terenu. Zanima ga, zakaj organ ni poročal o terenskem ogledu na sestanku 2. 3. 2000, zakaj ni navedene priče, ki naj bi te ugotovitve potrdila, na podlagi kakšnih dejstev so ugotovili, da je bilo 23 vrst trte posajenih po 1991, pri čemer organ napačno uporabi vrsto kot determinanto za velikost vinograda, saj velikost kaže število sadik. Organ (kot tudi sodišče) je spregledal, da vsebuje cenitev H.H. tri dele: ocena investicije, neamortizirana vrednost investicije in vrednost izboljšave zemljišča. Nihče ni oporekal oceni investicije, pri čemer iz cenitve izhaja tudi, da je k materialnim stroškom treba prišteti še 50 % dela. Toženka je sicer pravilno ugotovila, da je dobil subvencijo v višini 50 % vrednosti trt in zato izpelje sklep, da ni upravičen do povrnitve vlaganja za višino subvencije. Temu oporeka, saj gre za darilo države kmetu z namenom vzpodbude. Organ že od začetka postopka ravna z njim diskriminatorno, saj se mu očita, da ni predložil nobenih dokazov, ne glede na predloženo cenitev, ki jo je opravila strokovna oseba. Meni, da bi bil najbolj pošten dogovor med njim in upravičenci, kar pa slednji zavračajo. Toženka ni izvedla dokazov, ki bi jih morala, predloženih dokazov ni upoštevala, izvedla ni dokazne ocene, ni upoštevala vsebine 22. člena ZDen-B. Sodišču je predlagal, da prvostopno odločbo razveljavi (točno: odpravi) in zadevo vrne organu v ponovno odločanje.

Toženka je sodišču poslala spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

Sodišče je poslalo tožbo v odgovor tudi stranki z interesom I.I., za katerega je bilo ugotovljeno, da je umrl, zaradi česar je tožbo v odgovor posredovalo njegovim pravnim naslednikom. J.J. je sodišču odgovorila, da vztraja pri dosedanjih navedbah in se pri tem sklicevala na navedene dopise v spisu.

O tožbi je to sodišče že odločalo, in sicer jo je s sodbo, I U 1599/2010 z dne 19. 4. 2011, zavrnilo, ker je presodilo, da višine vlaganj še vedno ni bilo mogoče ugotoviti, kljub izvedbi s sodbo, U 2148/2007 z dne 12. 2. 2008, naloženih dokazov, ker tožnik ni bil pripravljen plačati izvedbe dokaza z izvedencem.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom, X Ips 225/2011 z dne 30. 5. 2012, reviziji tožnika zoper navedeno sodbo tega sodišča ugodilo ter sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Kot izhodiščno je v obrazložitvi navedlo, da se po prvem odstavku 44. člena ZDen vrednost podržavljenega premoženja ugotavlja po stanju ob podržavljenju in po njegovi sedanji vrednosti in ker gre v obravnavanem primeru za kmetijsko zemljišče, se vrednost ugotavlja po Odloku o ugotavljanju vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok). Vrednost kmetijskega zemljišča se zaradi vlaganj spremeni, če se iz tega razloga spremeni katastrska kultura ali katastrski razred kmetijskega zemljišča ter se to po predpisanem postopku evidentira v zemljiškem katastru (prim. sodba Vrhovnega sodišča I Up 1079/2005 in I Up 1080/2005 z dne 22. 2. 2006). Ker gre pri ugotavljanju vrednosti kmetijskih zemljišč za enostavno računsko operacijo, za katero se ne zahteva posebno strokovno znanje, izvedba dokaza z izvedencem za odločitev o tem ni potrebna. Glede na navedeno se po sedmem odstavku 25. člena ZDen povrnejo vlaganja, ki so povzročila na navedeni način ugotovljeno povečano vrednost kmetijskega zemljišča, pri čemer je treba upoštevati morebitno amortizacijo. Breme dokazovanja vlaganj in vpliva na povečanje vrednosti zemljišča je na strani osebe, ki povračilo vlaganj zahteva. Šele, če se izkaže, da je v zvezi z ugotavljanjem vlaganj potrebno izvesti dokaz z izvedencem, organ skladno z določbami 182. - 196. člena ZUP/86 imenuje izvedenca na predlog osebe, ki uveljavlja vračilo vlaganj in ki je za izvedbo tega dokaza dolžna nositi te stroške. Ker sodišče prve stopnje ni izhajalo iz navedenih materialnopravnih izhodišč, je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev o zavrnitvi tožnikove zahteve za odškodnino zaradi vlaganj v parc. št. 1728/13, k.o. A. Organ je svojo odločitev sprejel na podlagi ugotovitve, da tožnik ni izkazal svoje ocene višine vlaganj glede na sedmi odstavek 25. člena ZDen, na drugi strani pa je tožnik menil, da je svoja vlaganja v zadostni meri izkazal tako z v postopku predloženo oceno investicije izvedenca H.H., predloženimi oziroma pribavljenimi listinami (npr.: računi za sadike trt) ter izpovedi prič. Po sedmem odstavku 25. člena ZDen lahko fizične osebe, če je do povečanja vrednosti nepremičnine prišlo zaradi njihovih vlaganj, ne glede na omejitve iz prejšnjih odstavkov, zahtevajo povrnitev vlaganj, s katerimi je bila povečana vrednost nepremičnine, v celoti.

Kot izhaja iz povzetega sklepa Vrhovnega sodišča RS, X Ips 225/2011 z dne 30. 5. 2012, mora upravni organ v primeru obravnavanja zahteve za povrnitev vlaganj po sedmem odstavku 25. člena ZDen (za kar v obravnavanem primeru gre) primarno ugotoviti vrednost podržavljenega premoženja po stanju v času podržavljenja in po stanju v času vračanja po 44. členu ZDen oziroma na njegovi podlagi izdanemu podzakonskemu predpisu. V obravnavanem primeru tožnik uveljavlja povrnitev vlaganj v zemljišče s parc. št. 1728/13, ki je glede na podatke spisa po vrsti kmetijsko zemljišče (oziroma natančneje vinograd), zaradi česar se pri izračunu vrednosti uporabljajo določbe Odloka. Ker tovrstna ugotovitev (tj. vrednost podržavljenega zemljišča s parc. št. 1728/13 v času podržavljenja in v času vračanja, izračunana na opisan način) iz izpodbijane odločbe ne izhaja, je že iz tega razloga odločba nezakonita, saj je prvostopni organ pri zavrnitvi zahteve (ker tožnik svoje ocene ni izkazal s primernimi dokazi oziroma ni sledil pozivom organa glede izvedbe določenih dokazov v skladu z ZUP/86) izhajal iz napačnega materialnopravnega stališča. Prvostopni organ bi namreč moral najprej ugotoviti, ali se je vrednost podržavljenega zemljišča s parc. št. 1728/13 spremenila oziroma povečala glede na stanje ob podržavljenju ter glede na stanje v času vračanja (ob uporabi določb Odloka) in če se je, ali je bila ugotovljena sprememba katastrske kulture oziroma/ali katastrskega razreda evidentirana na predpisan način v zemljiškem katastru in če je bila, šele nato odločiti o tožnikovi zahtevi, upoštevajoč rezultate opisanega postopanja in pri tem upoštevati tudi morebitno amortizacijo. Če pa bi se v nadaljevanju postopka izkazalo, da je treba zaradi ugotovitve višine vlaganj imenovati tudi izvedenca ustrezne stroke (kar bi glede na vsebino tožnikovih zatrjevanj utegnilo kazati v obravnavanem primeru) in bi bil v tej smeri tudi podan ustrezni predlog tožnika, pa ga je treba imenovati v skladu z določbami ZUP/86 o imenovanju izvedencev, pri čemer stroške za opravljeno delo izvedenca nosi tožnik.

Ker je prvostopni organ pri izdaji odločbe napačno uporabil materialno pravo, je sodišče tožbi moralo ugoditi in odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem naj organ, sledeč pravnemu mnenju sodišča in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odloči. Sodišče še pripominja, da se glede na razlog, ki je terjal odpravo izpodbijane odločbe, ni spuščalo v presojo tožnikovih ugovorov, saj je bilo že zgoraj navedeno zadosten razlog za odpravo izpodbijanega upravnega akta, jih bo pa moral presoditi prvostopni organ pri ponovnem odločanju o zadevi.