Jedro

Ugovor zastaranja pravice do izterjave ni utemeljen, saj sodišče na podlagi 125. in 126. člena ZDavP-2 ocenjuje kot pravilno stališče tožene stranke, da od izvršljivosti izvršilnega naslova, ki se izvršuje z izpodbijanim sklepom, še ni preteklo 5 let, prav tako pa ni nastopilo absolutno zastaranje (deset let).

Neutemeljen je ugovor, da tožena stranka nepravilno izvršuje izpodbijani akt, saj ne upošteva izvzetja iz izvršbe na podlagi 159. člena ZDavP-2 in omejitev izvršbe na podlagi 160. člena ZDavP-2, saj se navedeni ugovor ne more uveljavljati v postopku, kjer se presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o izvršbi. Dolžnik upravičenost do višje omejitve zaradi preživljanja družinskih članov ali drugih oseb, ki jih je dolžan preživljati po zakonu, izkazuje z javno listino pri izvrševalcu sklepa o izvršbi, torej banki.

Neutemeljen je ugovor, da tožnik kot ukrajinski državljan, ne razume slovenskega jezika in ni razumel izpodbijanega sklepa, ne odločbe o odmeri dohodnine, ter da akta tudi nista bila prevedena v jezik, ki ga tožnik razume.Upravni organ svojih pisanj ni dolžan prevajati v jezik, ki ga stranka razume, razen če bi šlo za primer, ko je pri organu poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanski oziroma madžarski. Določbo po katerem ima stranka, ki ne zna jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati njegov potek po tolmaču, razumeti, da se nanaša na tista dejanja v postopku, ki se izvajajo neposredno (npr. izvajanje dokazov na ustni obravnavi).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije, prvostopenjski organ, je z izpodbijanim sklepom zoper tožnika na podlagi 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začela davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti v višini 22.574,29 EUR ter določila način davčne izvršbe z rubežem njegovih denarnih sredstev. Odločitev temelji na izvršilnih naslovih, navedenih v izreku izpodbijanega sklepa, ter na ugotovitvi, da zavezanec davka ni plačal v predpisanem roku.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega organa zavrnil. Ugotovil je, da ima izpodbijani sklep vse sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2, prav tako s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, s tem pa tudi ne izpodbijati obveznosti, ki so v njem. Navedbe, povezane z izvršilnim naslovom, kar velja tudi za zastaranje obveznosti, mora tožnik uveljavljati v okviru pravnih sredstev zoper izvršilni naslov. Upravni postopek se vodi v slovenskem jeziku, tudi odločbe se vedno izdajo v njem, tožnik pa je imel možnost sodelovati v postopku izdaje odločbe o odmeri dohodnine, vendar se ni odzval pozivu, zato tožniku ni bila kršena pravica iz sedmega odstavka 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnikova vložena in še ne rešena zahteva za obnovo postopka izdaje odločbe o odmeri dohodnine ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj je za postopek davčne izvršbe bistvena izvršljivost davčnega naslova. Glede ugovora v zvezi s 159. in 160. členom ZDavP-2, da naj bi banka ne upoštevala omejitev v zvezi z navedenima členoma, pripominja, da se v tem postopku presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, ne pa tudi njegovo izvrševanje. Davčno izvršbo lahko po uradni dolžnosti zadrži prvostopenjski organ na podlagi četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2, če bi ocenil, da je pritožbi mogoče ugoditi. Stranka sicer lahko predlaga zadržanje, organ pa na tak predlog ni vezan.

3. Tožnik v tožbi tej odločitvi nasprotuje in meni, da tožena stranka nepravilno izvršuje izpodbijani sklep in s tem ne upošteva izvzetij iz izvršbe na podlagi 159. člena ZDavP-2 in omejitev izvršbe iz 160. člena ZDavP-2. Ne upošteva namreč, da dolžnik preživlja svojo ženo B. B., državljanko Ukrajine, saj mu je poseženo na denarna sredstva v takšni višini, da mu ostane le 76% minimalne plače, ne pa še višina zneska, ki ga nameni za preživljanje družinskih članov (prvi odstavek 160. člena ZDavP-2). S tem je ogroženo preživljanje tožnika in mu ne ostane dovolj sredstev za preživljanje svoje žene. Ne sklepa o davčni izvršbi ne nobenega prej izdanega sklepa ali vabila FURS ni razumel, prav tako ne odločbe o odmeri dohodnine, saj kot ukrajinski državljan ne razume slovenskega jezika, davčni organ pa mu tudi ni na razumljiv način pojasnil pomena izpodbijanega sklepa. S tem, da izpodbijani sklep in odločba o odmeri dohodnine nista bila prevedena v jezik, ki ga razume tožnik, je nejasno, kaj mu je za plačilo odmeril FURS, ta je tako kršil sedmi odstavek 62. člena ZUP. Navaja še, da je obveznost plačila davka iz naslove dohodnine zastarala, saj je nastala v letu 2013. Organ zastaranja ne more sanirati z odločbo, ki jo je izdal več kot 4 leta po nastanku davčne obveznosti. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni oziroma odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi zadržanje davčne izvršbe do odločitve o pritožbi in povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Navaja, da v postopku s pritožbo ni presojalo izvrševanje sklepa o izvršbi, temveč njegovo pravilnost in zakonitost. Upravičenost do višje omejitve iz naslova preživljanja družinskega člana ali druge osebe, ki jo je tožnik dolžan preživljati po zakonu, izkazuje ta z javno listino pri izvrševalcu sklepa o izvršbi, konkretno pri banki. Tožniku je bilo pojasnjeno tudi glede uporabe jezika. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

**K I. točki izreka:**

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi aktov organov obeh stopenj (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa, ki je z izpodbijanim sklepom začel postopek davčne izvršbe na tožnikova denarna sredstva.

8. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je odločba o odmeri dohodnine tožniku z dne 13. 11. 2018 izvršilni naslov, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani sklep o izvršbi. Upoštevajoč sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2, na podlagi katerega s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, sodišče enako kot prej organa kot neupošteven zavrača tudi tožbeni ugovor, da je obveznost plačila davka iz naslova dohodka zastarala, ker naj bi obveznost plačila nastala v letu 2013. Navedeni očitek bi moral tožnik nasloviti na organ v postopku izdaje izvršilnega naslova. Če pa tožnik z navedeno trditvijo meri na zastaranje pravice do izterjave, sodišče na podlagi 125. in 126. člena ZDavP-2 ocenjuje kot pravilno stališče tožene stranke, da od izvršljivosti izvršilnega naslova (4. 1. 2019, česar tožnik ne prereka, zato navedenemu sodišče sledi), ki se izvršuje z izpodbijanim sklepom, še ni preteklo 5 let, prav tako pa ni nastopilo absolutno zastaranje (deset let).

9. Po presoji sodišča pa je neutemeljen tudi tožnikov ugovor, da tožena stranka nepravilno izvršuje izpodbijani akt, saj ne upošteva izvzetja iz izvršbe na podlagi 159. člena ZDavP-2 in omejitev izvršbe na podlagi 160. člena ZDavP-2, v zvezi s čimer je kot dokaz predlagal še notarsko overjeno potrdilo o brezposelnosti svoje žene z dne 26. 3. 2019. Sodišče kot pravilno šteje ugotovitev tožene stranke, da se navedeni ugovor ne more uveljavljati v postopku, kjer se presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o izvršbi. Zato tudi predlagani dokaz ne bi vplival na kontradiktornost postopka ob navedenem stališču sodišča. Izpodbijani akt namreč v 2. točki pravilno vsebuje opozorilo tožnikovi banki, ki bo na podlagi navedenega sklepa opravila rubež dolgovanih sredstev (konkretno Banka C., d.d.), naj upošteva pri rubežu izvzetja iz izvršbe na podlagi 159. člena ZDavP-2 in omejitev izvršbe na podlagi 160. člena ZDavP-2. Na podlagi tretjega odstavka 160. čena ZDavP-2 pa tudi dolžnik upravičenost do višje omejitve zaradi preživljanja družinskih članov ali drugih oseb, ki jih je dolžan preživljati po zakonu, izkazuje z javno listino pri izvrševalcu sklepa o izvršbi, torej banki.

10. Prav tako je neutemeljen tudi tožnikov ugovor o tem, da je organ kršil sedmi odstavek 62. člena ZUP, saj tožnik - ker je ukrajinski državljan, ki ne razume slovenskega jezika – ni razumel izpodbijanega sklepa, organ pa mu ni na razumljiv način pojasnil pomena tega sklepa, prav tako ne odločbe o odmeri dohodnine, pri čemer oba akta tudi nista bila prevedena v jezik, ki ga tožnik razume. Kot pravilno ugotavlja tožena stranka, se po prvem odstavku 62. člena ZUP upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. V tem jeziku se vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisnik, uradni zaznamki in druga pisanja ter se opravljajo vsa dejanja v postopku. Zato upravni organ svojih pisanj ni dolžan prevajati v jezik, ki ga stranka razume, razen če bi šlo za primer iz drugega odstavka istega člena, ko je pri organu poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanski oziroma madžarski, stranka pa v tem jeziku vloži zahtevo, na podlagi katere se postopek začne oziroma bi uporabo tega jezika zahtevala kadarkoli med postopkom. Glede na navedeno je treba sedmi odstavek istega člena, po katerem ima stranka, ki ne zna jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati njegov potek po tolmaču, razumeti, da se nanaša na tista dejanja v postopku, ki se izvajajo neposredno (npr. izvajanje dokazov na ustni obravnavi). V takem primeru mora organ opozoriti stranko na pravico spremljati potek postopka po tolmaču in ji to tudi zagotoviti. S tem se ji omogoči dajanje izjav v svojem jeziku, obenem pa spremljanje postopka, ki se izvaja v jeziku, ki ga sama ne razume.1 Vendar pa v konkretni zadevi takšne okoliščine niso obstajale, saj v postopku izdaje izpodbijanega akta ni bilo neposredno izvajanih dejanj2, zato tudi upravni organ v konkretni zadevi ni bil dolžan opozoriti tožnika na pravico do tolmača, saj ta v skladu s sodno prakso v primeru le pisne komunikacije s stranko ne obstaja, zato si je bil tožnik, če izpodbijanega akta ni razumel, kot zatrjuje, dolžan sam zagotoviti njegov prevod.

11. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 12. Tožnik je sicer predlagal še zadržanje davčne izvršbe do odločitve o pritožbi tožnika. Davčno izvršbo lahko po uradni dolžnosti zadrži prvostopenjski organ na podlagi četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2, če bi ocenil, da je pritožbi mogoče ugoditi. Organ je o pritožbi tožnika že odločil (in sicer jo je zavrnil, zaradi česar je tožnik lahko vložil zadevno tožbo), pri čemer pobude tožnika za zadržanje davčne izvršbe ni upošteval. Glede na to, da je tudi sodišče presodilo, da je odločitev organa pravilna in zakonita, sodišče še ugotavlja, da je organ pravilno tudi odločil, da ne upošteva pobude tožnika za zadržanje davčne izvršbe.

13. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da (pravnorelevantno) dejansko stanje med strankama ni sporno (da je odločba o odmeri dohodnine izvršilni naslov in da tožnik izterjevanega zneska ni plačal). Ostala zatrjevanja tožnika pa se nanašajo na sporno razlago materialnega prava (zastaranje obveznosti po odločbi o odmeri dohodnine in izvrševanje sklepa o izvršbi, kot je bilo zgoraj obrazloženo), pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

**K II. točki izreka:**

14. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Tako Matjaž Remic: Komentar ZUP (k členu 62.), str. 412, 14. točka, in sodba Upravnega sodišča III U 148/2014 z dne 15. 1. 2015. 2 V postopku izvršbe skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 sicer s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, zato so neutemeljeni tudi ugovori o kršitvi določb o uporabi jezika v postopku izdaje izvršilnega naslova. Sodišče pa kljub navedenemu pripominja, da tožnik ni prerekal navedbe tožene stranke, da je bil tožnik v navedenem postopku pozvan k sodelovanju v postopku, pa se ni odzval. V takem primeru toženi stranki ni mogoče očitati kršitve pravila o uporabi jezika niti v postopku izdaje odločbe o odmeri dohodnine.