Jedro

Izrek sodbe ne vsebuje opisa obdolženčevega surovega ravnanja v trajanju štirih mesecev, zaradi česar je mladoletni oškodovanec trikrat pobegnil od doma, pač pa vsebuje le enkratno surovo ravnanje s sinom, ko ga je udaril s pasom s kovinsko zaponko. Le enkratno ravnanje, ki je navedeno v izreku, pa še ni dovolj za ugotovitev, da je obdolženec surovo ravnal in storil kaznivo dejanje, katerega je obtožen. Zato opisano ravnanje obdolženca nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženca se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženec po 1. točki 358. člena ZKP o p r o s t i o b t o ž b e , da je v času od začetka leta 1997 do sredine aprila 1997 na svojem domu v Ž... zaradi kaznovanja drobnih otroških razposajenosti, v aprilu 1997 svojega nedoletnega sina potem, ko je našel umazano perilo na stolu v njegovi sobi, udaril s pasom s kovinsko zaponko po telesu, pri čemer je otrok v posledici tega utrpel udarnino in odrgnino levega komolca, kar je bila lahka telesna poškodba, takšno surovo ravnanje in pretepanje pa je vplivalo na otrokov duševni razvoj, saj je le ta v strahu pred fizičnim kaznovanjem samo v januarju 1997 kljub nizkim temperaturam najmanj trikrat pobegnil od doma ter pomanjkljivo oblečen prenočil na mrazu, s čemer naj bi storil kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. in 1. odst. 201. člena KZ.

Stroški kazenkega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. in 1. odst. 201. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Na podlagi 50. in 51. člena KZ mu je izreklo pogojno obsodbo ter v njej določilo kazen šest mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let. Mladoletnega oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in v zvezi z odločbo o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da naj pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da naj obdolžencu za očitano kaznivo dejanje v pogojni obsodbi določi nižjo zaporno kazen, pa tudi krajšo preizkusno dobo. V pritožbi opozarja, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv in v nasprotju sam s seboj ter z razlogi sodbe. V izreku se iz poznejšega dogodka sklepa na oškodovančevo beganje od doma dva ali tri mesece preje. Navaja še, da dejansko stanje ni v celoti razjasnjeno. Zlasti bi bilo potrebno pritegniti še sodnega izvedenca psihologa, pa tudi izvedenca medicinske stroke.

Višje državno tožilstvo je predlagalo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob oceni izreka izpodbijane sodbe ugotavlja, da izrek, kakršen je, ne vsebuje opisa ravnanja, ki naj bi imelo za posledico take vplive na otrokov duševni razvoj, da je otrok v strahu pred fizičnim kaznovanjem samo v januarjau 1997 najmanj trikrat pobegnil od doma in prenočil na mrazu. Izrek opisuje zgolj enkratno kršenje starševske dolžnosti pri vzgoji mladoletne osebe. Ravnanje obdolženca v aprilu 1997, ko je svojega sina, potem, ko je našel umazano perilo poleg čistega na stolu v njegovi sobi, udaril s pasom in kovinsko sponko po telesu, sicer očitno presega mejo običajnih vzgojnih ukrepov, vendar pa še ni tako izvršitveno dejanje, ki bi pomenilo izpolnitev vseh zakonitih znakov kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja. Surovo ravnanje se resda kaže v fizičnem ali celo psihičnem maltretiranju mladoletnika, v grobih postopkih nad njim in podobno. Vendar pa je to kaznivo dejanje podano takrat, ko je iz opisa kaznivega dejanja razvidna neka dalj časa trajajoča dejavnost storilca, ne pa le posamičen grob postopek proti mladoletniku. Izrek sodbe sicer nakazuje na trajnost zlorabljanja starševskih dolžnosti obdolženca s tem, ko govori o večkratnih pobegih mladoletnega oškodovanca kot posledici, vendar pa domnevno surovo ravnanje obdolženca v opisu ni konkretizirano.

Zato ima pritožnica prav, ko opozarja na to, da izrek sodbe ne vsebuje odločilnega dejstva, kako je oče surovo ravnal z mladoletnim oškodovancem v časovnem obdobju od začetka leta do sredine aprila 1997. Glede na navedeno zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolženčevo ravnanje, tako kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ne vsebuje vseh elementov in znakov kaznivega dejanja, katerega je obdolženec obtožen. Ker tako ravnanje, kot je torej opisano v izreku sodbe, po zakonu ni kaznivo dejanje, je zato sodišče druge stopnje zagovorničini pritožbi ugodilo in je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletnega otroka in surovega rananja po členu 201/2 in 1 KZ.

Zaradi obdolženčeve oprostitve od obtožbe je pritožbeno sodišče odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP bremenijo proračun.