Jedro

S tem ko se vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne strinja z zaključki v obeh napadenih sklepih o obstoju okoliščin in osebnih lastnosti, ki nakazujejo na ponovitveno nevarnost, napada ugotovljeno dejansko stanje, ki ni predmet postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom pripor, odrejen zoper obdolženega A.H. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), podaljšal še po vloženi obtožbi. Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče pa je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornika obdolženega A.H. kot neutemeljeno zavrnilo.

Obdolženčev zagovornik je dne 19.08.1999 priporočeno po pošti vložil na Okrožno sodišče v Kopru zahtevo za varstvo zakonitosti zoper oba uvodoma navedena sklepa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve 20. člena Ustave Republike Slovenije s predlogom, da Vrhovno sodišče oba napadena sklepa razveljavi.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da ta ni utemeljena. Trditev zagovornika, da je v izpodbijanih sklepih podana kršitev 20. člena Ustave in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ni resnična. Sicer pa zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ne more biti upoštevna.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila v tem, da obstaja v razlogih sklepa o vsebini zapisnika in med samim zapisnikom precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa in pri tem navaja zapisnik o zaslišanju prič, ki sta zanikali, da bi bili v sporu z obdolžencem. Da obdolženec ni bil v sporu z oškodovanko, pa naj bi sledilo tudi iz njegovega zagovora z dne 11.06.1999. Enaka kršitev naj bi bila tudi v tem, da niti v eni od enajstih točk izvedeniškega mnenja izvedenca za psihiatrijo ni zaslediti, da bi se izvedenec o obdolžencu izjasnil kot o nasilni osebi, kot je to zaključil izvenobravnavni senat. Brez podlage naj bi bil tudi zaključek, da pri obdolžencu temelji ponovitvena nevarnost na njegovem vedenju takoj po dejanju, in sicer z izraženimi grožnjami na policijski postaji. Ko je izvedenec ocenil stopnjo alkoholiziranosti obdolženca ob storitvi dejanja kot takšno, ki je bistveno prizadela njegovo duševno funkcioniranje na področju čustvovanja in obvladovanja, stanje bistveno zmanjšane prištevnosti po oceni vložnika nikakor ni pravno relevantno za ocenjevanje stopnje verjetnosti ponovitvene nevarnosti, kadar obdolženec ni pod vplivom alkohola in ni grobo izzvan od drugih. Sicer pa je obdolženec v postopku večkrat izrazil obžalovanje in dejanja nikoli ne bi storil, če ne bi bil pod tako močnim vplivom alkohola. S tem, ko je v napadenem sklepu zamolčano v izvedeniškem mnenju ugotovljeno stanje obsojenca - bistveno zmanjšana prištevnost ob storitvi v smeri razumeti pomen svojega dejanja, gre po vložniku za precejšnje nasprotje med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sklepa o listinah in med samimi temi listinami. Sicer pa predstavlja golo naštevanje okoliščin, ki jih predvideva 3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP za odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti, v izpodbijanem sklepu prav tako kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP glede na to, da v tej smeri navedeni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sicer pa po oceni teže dejanja, storjenega v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ni mogoče sklepati na ponovitveno nevarnost obdolženca, kar velja tudi glede načina storitve, ko so posledice vsebovane že v sami kvalifikaciji dejanja. Razlogov v tej smeri v napadenem sklepu ni, kar velja zlasti za obrazložitev okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno. Sicer pa sodišče pretirava pri oceni teže konflikta med oškodovanko in obdolžencem. Nadaljnja kršitev določb kazenskega postopka pa naj bi bila tudi v tem, da sodišče ni upoštevalo v zvezi z neogibnostjo pripora določbe 2. odstavka 192. člena ZKP, ki nalaga sodišču, da pri izbiri ukrepa upošteva, da ne uporabi težjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. V navedenem naj bi bila podana tudi kršitev 20. člena Ustave RS, ko ponovitvena nevarnost ni izkazana in glede na okoliščine in osebne lastnosti obdolženca pripor iz tega razloga zaradi zagotovitve varnosti ljudi ni neogiben. Sicer pa bi bil po mnenju vložnika isti učinek dosežen tudi z odreditvijo hišnega pripora, kolikor njegova izvajanja v zvezi z neobstojem pripornih razlogov ne bi bila upoštevana.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP niso podane. Oba napadena sklepa vsebujeta zadostne in skladne razloge z rezultati dokaznega postopka v teku kazenske preiskave o obstoju ponovitvene nevarnosti. Ob ugotovljenih osebnih lastnostih obdolženca, vključno z zlorabo alkohola in okoliščinah, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, ni podlage za zaključke o nasprotju med vsebino listin - zapisnikov o zaslišanju prič, izvedeniškega mnenja ter vključno z zagovorom samega obdolženca. Kolikor pa se obdolženec oziroma vložnik ne strinja z zaključki v obeh napadenih sklepih o obstoju okoliščin in osebnih lastnosti, ki nakazujejo na ponovitveno nevarnost, vložnik napada ugotovljeno dejansko stanje, ki ni predmet postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Ko imata oba sklepa, napadena z zahtevo, ustrezne razloge tako o dejstvih in okoliščinah, ki nakazujejo na zaključek o nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti ponavljal s kaznivimi dejanji z elementi nasilja in ko sta ustrezno obrazloženi tako ogrožanje varnosti ljudi kot tudi neogibnost pripora za zaščito varnosti ljudi, v obravnavanem primeru tudi ni podana očitana kršitev 20. člena Ustave RS. Zaradi vsega povedanega vložnik s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je skladno s 425. členom ZKP ugotovilo, da ni podana nobena zatrjevana kršitev zakona v obeh napadenih sklepih, zahteva pa je vložena predvsem zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.