Jedro

Pri presoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto poslovni sekretar VI, ko je bila toženka premeščena iz V. v VI. tarifno skupino, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 1. odstavka 19. člena ZSPJS, iz katere izhaja, da se dosežena napredovanja ne prenesejo. Predvidena je le možnost, da se izhodiščni plačni razred novega delovnega mesta zviša za en plačni razred. Tožena stranka bi morala biti ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto poslovni sekretar VI uvrščena v 22. plačni razred, povečan za en plačni razred, torej v 23. plačni razred. Toženi stranki je bila za sporno obdobje neutemeljeno obračunana in izplačana plača za 24. plačni razred namesto pravilno za 23. plačni razred. Ko pa je toženka s 1. 10. 2009 s tožnico ponovno sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto v V. tarifnem razredu, so se ji lahko upoštevala le napredovanja, ki jih je dosegla na prejšnjem (zadnjem) delovnem mestu (1. odstavek 20. člena ZSPJS). Tako bi bila tožena stranka ob upoštevanju 19. izhodiščnega razreda, povečanega za dve napredovanji, ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto zdravstveni administrator V (I) upravičena do uvrstitve v 21. plačni razred ne pa do 25. plačnega razreda, kot je bilo določeno v aneksu k PZ z dne 1. 10. 2009. Ker je bila toženi stranki v spornem obdobju preveč izplačana plača, je tožbeni zahtevek za vračilo preveč izplačanih plač utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 2.393,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. Navaja, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo in odstopilo od namena zakonodajalca pri razlagi določb ZSPJS. Sodba glede prenosa napredovanj ne vsebuje razlogov za razlago zakona, kot ga podaja sodišče, kar predstavlja tudi bistveno kršitev postopka. Prvostopno sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo pri presoji uporabe 191. člena OZ. Tudi sodišče je ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Toženka je bila pri tožeči stranki zaposlena na delovnem mestu zdravstveni administrator V (III), ki sodi v V. tarifno skupino, in je ob upoštevanju petih napredovanj prejemala plačo po 22. plačnem razredu ter še za dodatni plačni razred na podlagi aneksa z dne 1. 10. 2008, ki pa je med strankama sporen. Toženka je za čas 1. 7. 2009 do 1. 10. 2009 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poslovni sekretar VI., ki sodi v VI. tarifno skupino. Določena ji je bila plača po 23. plačnem razredu in še za dodatni sporni plačni razred. Po 1. 10. 2009 je toženka sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravstveni administrator V (I) v V. tarifnem razredu. Pravno zmotno, neživljenjsko in v nasprotju z namenom zakona je stališče sodišča, ki ga je oprlo na 19. in 20. člen ZSPJS, da je toženka ob premestitvi iz V. tarifne skupine v VI. tarifno skupino izgubila vsa dotedanja napredovanja, pri ponovni premestitvi iz VI. v V. tarifno skupino pa se upoštevajo zgolj napredovanja, dosežena na zadnjem delovnem mestu v VI. tarifni skupini. Zagotovo zakonodajalec ni imel namena, da bi se pretekle izkušnje in s tem napredovanja ne upoštevala pri enako ali manj zahtevnem delu. Zato je prenos napredovanj v isto ali nižjo tarifno skupino mogoč. Takšno logiko je zaslediti tudi v razlagah Ministrstva za javno upravo, ki podaja neformalno tolmačenje zakona in po katerem je pri ponovni premestitvi v nižjo tarifno skupino potrebno upoštevati tudi vse obdobje, ko je javni uslužbenec opravljal bolj zahtevna dela. Ob tem ni nobenih razlogov, da bi se takšno stališče uporabljalo zgolj pri ponovni zaposlitvi na povsem identično delovno mesto, saj je prenos napredovanj med delovnimi mesti v istem tarifnem razredu mogoč. Tako je v primeru tožene stranke kršeno načelo enakega plačila za enako delo in prepoved diskriminacije, saj toženka ne prejema istega plačila za delo kot drugi javni uslužbenci, ki so bili enako kot toženka premeščeni, s to izjemo, da v vmesnem obdobju niso opravljali bolj zahtevnega dela. Poleg tega je tožbeni zahtevek za vračilo že prejetih plač neutemeljen, ker je potrebno uporabiti 191. člen OZ. Odločitev sodišča, da v primeru ničnosti določila 190. in 191. člena OZ po določbah ZSPJS ni mogoče uporabiti 191. člena OZ, ni obrazložena in je materialnopravno zmotna, zaradi česar je podana bistvena kršitev postopka, saj sodba ne vsebuje bistvenih razlogov. Podana je tudi kršitev enakega varstva pravic, saj se sodišče do bistvenih pravnih naziranj tožene stranke ni opredelilo. Poleg tega je sodišče uporabilo 190. člen OZ, ko se je sklicevalo na kondikcijski zahtevek tožeče stranke, obenem pa navedlo, da tega člena ni mogoče uporabiti, tako da je sodba tudi sama s seboj v nasprotju in je ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka je za domnevne nepravilnosti vedela in morala je poznati tudi zakon, tako da vračila ne more zahtevati. Plačo in napredovanja toženki je določila tožeča stranka kot delodajalec, tako da ni dopustno, da bi veljala delna ničnost pogodbe o zaposlitvi, saj gre delna ničnost v očitno škodo toženke kot šibkejše stranke, ki ni imela vpliva na določitev bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi. Tudi z vidika pravne in socialne varnosti je nesprejemljiva ureditev, da bi moral dobroverni delavec plačo vrniti in tako biti ves čas delovnega razmerja v negotovosti, glede višine pogodbeno določene plače. Končno ZSPJS tudi ni izrecno določil sankcije ničnosti. Je pa zakonodajalec v 74. členu ZJU (kar je smiselno mogoče uporabiti tudi v tem primeru) predvidel le razveljavitev, ki pa učinkuje ex nunc. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevanih kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku ugotovilo naslednje dejansko stanje: - tožena stranka je s tožečo stranko 1. 10. 2008 sklenila pogodbo o zaposlitvi (dalje: PZ) za delovno mesto zdravstveni administrator V (III), ki je bilo uvrščeno v izhodiščni 17. plačni razred. Z aneksom k PZ z dne 1. 10. 2008 je bila toženka uvrščena v 22. plačni razred, torej 5 plačnih razredov višje od izhodiščnega plačnega razreda, in sicer na podlagi člena 19/2 Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.). Takšna uvrstitev toženke ni bila sporna. Je pa bila toženka z drugim aneksom k PZ z dne 1. 10. 2008 uvrščena še v 23. plačni razred zaradi napredovanja za en plačni razred, kar pa je bilo med strankama sporno. Prvostopno sodišče je ob tem ugotovilo, da toženka na dan 1. 10. 2008 ni imela izpolnjenih pogojev za napredovanje po členu 16/3 ZSPJS, ker ni bilo napredovalnega obdobja vsaj treh let, ko bi toženka delala na delovnih mestih, za katera je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. Prvostopno sodišče je tudi ugotovilo, da toženka ni izpolnjevala niti pogojev za napredovanje po Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba - Ur. l. RS, št. 91/08) skladno s členom 1/3, členom 5/5 ali 11. členom. Vsi ti pogoji niso bili izpolnjeni, ker je imela toženka pred 1. 10. 2008 prekinitev delovnega razmerja v javnem sektorju in ji je zato 1. 10. 2008 napredovalno obdobje pričelo teči znova. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da ob spornem napredovanju toženke 1. 10. 2008 še niso pretekla 3 leta od zaposlitve pri tožeči stranki. V vlogi z dne 18. 6. 2015 pa je tudi navedla, da je prišlo do prekinitve napredovalnega obdobja, saj je bila toženka pred zaposlitvijo pri tožeči stranki brezposelna. Teh trditev tožeče stranke toženka dokazno ni prerekala. Zato je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je bil toženki z drugim aneksom k PZ nezakonito določen 23. plačni razred oz. en plačni razred napredovanja in bi zato morala biti od 1. 10. 2008 dalje uvrščena v 22. plačni razred; - tožena stranka je 1. 7. 2009 nastopila delo na novem delovnem mestu poslovni sekretar VI in sklenila novo PZ št. ... za določen čas do 30. 9. 2009. Z aneksom k tej PZ z dne 1. 7. 2009 ji je bil določen 24. plačni razred, pri čemer je delovno mesto poslovni sekretar VI spadalo v VI. tarifni razred ter uvrščeno v 21. izhodiščni plačni razred. Pravilno je sklicevanje prvostopnega sodišča na člen 19/1 ZSPJS, ki določa, da se javni uslužbenec ob zaposlitvi oz. premestitvi na drugo delovno mesto uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje oz. na katerega je bil premeščen. Če bi bil javni uslužbenec zaradi premestitve na delovno mesto v višjem tarifnem razredu uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu pred to premestitvijo, se mu plačni razred na novem delovnem mestu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu pred premestitvijo poveča za en plačni razred. Upoštevaje navedeno določilo bi toženka ob sklenitvi PZ za delovno mesto poslovni sekretar VI morala biti uvrščena v 22. plačni razred, povečan za en plačni razred, torej v 23. plačni razred. Toženi stranki je torej bila za obdobje 1. 7. 2009 do 30. 9. 2009 neutemeljeno obračunana in izplačana plača za 24. plačni razred namesto pravilno za 23. plačni razred, kar je pravilno ugotovilo tudi prvostopno sodišče; - tožena stranka je nato za določen čas od 1. 10. 2009 do 31. 3. 2010 dne 30. 9. 2009 sklenila novo PZ za delovno mesto zdravstveni administrator V (I), ki spada v V. tarifni razred ter 19. izhodiščni plačni razred. Z aneksom k tej PZ z dne 1. 10. 2009 je bila tožnica uvrščena v 25. plačni razred. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženka ob sklenitvi navedene PZ z dne 30. 9. 2009 sklenila PZ v nižjem tarifnem razredu (prej v VI., sedaj v V. tarifnem razredu). Takšno situacijo predvideva člen 20/1 ZSPJS, ki določa, da javni uslužbenec ob sklenitvi PZ na drugem delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Med strankama ni bilo sporno, tožeča stranka pa je v vlogi z dne 29. 5. 2015 tudi izrecno zapisala, da sta bila toženki v času, ko je delala na delovnem mestu poslovni sekretar, priznana 2 plačna razreda iz naslova napredovanj. Tako bi bila toženka ob upoštevanju 19. izhodiščnega razreda, povečanega za dve napredovanji, ob sklenitvi PZ za delovno mesto zdravstveni administrator V (I) upravičena do uvrstitve v 21. plačni razred ne pa do 25. plačnega razreda, kot je bilo določeno v aneksu k PZ z dne 1. 10. 2009, kar je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče; - toženka je končno 5. 3. 2010 s tožečo stranko sklenila PZ za delovno mesto zdravstveni administrator V (I), tokrat za nedoločen čas od 1. 4. 2010 dalje. Toženka je še vedno prejemala plačo po 25. oz. 24. plačnem razredu, vse do 30. 6. 2011, ko ji je tožeča stranka pričela obračunavati in izplačevati plačo za 21. plačni razred skladno z izdanim aneksom k PZ z dne 29. 7. 2011. Prvostopno sodišče je na podlagi obračunov plač toženke ugotovilo, da je toženka prejemala naslednje plače: - v obdobju 1. 10. 2008 do 31. 6. 2009 za 23. plačni razred namesto pravilno za 22. plačni razred, - v obdobju 1. 7. 2009 do 30. 9. 2009 za 24. plačni razred namesto pravilno za 23. plačni razred, - v obdobju 1. 10. 2009 do 30. 4. 2011 za 25. plačni razred namesto pravilno za 21. plačni razred, - v obdobju 1. 5. 2011 do 30. 6. 2011 za 24. plačni razred namesto pravilno za 21. plačni razred.

Iz plačilnih list dejansko izplačanih plač in plačilnih list naknadno pravilno obračunanih in izplačanih plač, česar tožena stranka ni prerekala, je sodišče ugotovilo, da so bile toženki v spornem obdobju preveč izplačane plače v znesku 2.393,99 EUR neto. Tožeča stranka je toženko 30. 8. 2011 pozvala na vračilo preveč izplačanih plač. Toženka v 30 dneh na predlagani dogovor ni pristala, zato je s 30. 9. 2011 prišla v zamudo. Zato ji je sodišče z izpodbijano sodbo naložilo, da tožeči stranki plača 2.393,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2011 dalje do plačila.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi iz izpodbijane sodbe prvostopnega sodišča. Skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP pa v nadaljevanju odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvenega pomena.

7. Pritožba neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je pri razlagi določb ZSPJS napačno uporabilo materialno pravo in odstopilo od namena zakonodajalca glede izgube napredovanj toženke pri sklepanju posameznih pogodb o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je v 7., 8. in 9. točki obrazložitve opredelilo, zakaj je bil toženki pri vsaki od sklenjenih PZ oz. aneksov k tej PZ nepravilno določen posamezni plačni razred in kolikšen bi bil ta plačni razred pravilno določen. Tako je prvostopno sodišče pri sklenjeni PZ z dne 1. 10. 2008 pravilno ugotovilo, da je bila toženka na podlagi člena 19/2 ZSPJS pravilno uvrščena v 22. plačni razred, torej za 5 plačnih razredov višje od izhodiščnega 17. plačnega razreda za sklenjeno delovno mesto. Ugotovilo pa je tudi, da ni bilo nobene pravne podlage za še en dodatni plačni razred skladno z drugim aneksom k PZ z dne 1. 10. 2008, saj toženka ni mogla napredovati, ker enostavno sploh ni bilo napredovalnega obdobja. Toženka se v zvezi s tem ni nič opredelila v postopku pred prvostopnim sodiščem, pa tudi v pritožbi ne. Pri sklenitvi nove PZ za delovno mesto poslovni sekretar VI, ko je bila toženka premeščena iz V. v VI. tarifno skupino, je iz člena 19/1 ZSPJS jasno in nedvoumno mogoče zaključiti, da se dosežena napredovanja ne prenesejo. Predvidena je le možnost, da se izhodiščni plačni razred novega delovnega mesta zviša za en plačni razred (kot bi to bilo pravilno tudi pri toženki). V 2. odstavku 19. člena ZSPJS je sicer predvidena tudi možnost uvrstitve javnega uslužbenca v za 5 plačnih razredov višji razred od izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta, za katerega je bila sklenjena PZ, nikakor pa ne v višji plačni razred, ki ga javni uslužbenec lahko doseže z napredovanjem. Prav ta slednja opredelitev zakona kaže na to, da prenos prejšnjih napredovanj (razen v primeru utemeljenih razlogov po členu 19/2 ZSPJS) ni mogoč, ker bi se s tem izničilo načelo kariernega sistema in napredovanja javnih uslužbencev oz. napredovanja v okviru dela na posameznem delovnem mestu. Ko pa je toženka s 1. 10. 2009 ponovno sklenila novo PZ za delovno mesto v V. tarifnem razredu, so se ji lahko upoštevala le napredovanja, ki jih je dosegla na prejšnjem (zadnjem) delovnem mestu. Takšno situacijo ureja ZSPJS v členu 20/1 in nanj se je prvostopno sodišče tudi utemeljeno oprlo. To določilo je povsem jasno in ne dopušča drugačnega tolmačenja, zlasti pa ne takega, kot ga zatrjuje toženka, da bi morala ob premestitvi na „nižje delovno mesto“ prenesti vsa dotlej dosežena napredovanja. V kolikor bi bilo tako prav, bi lahko prišlo do situacije, da javni uslužbenec, ki je npr. več deset let delal na različnih delovnih mestih iz I. in II. tarifne skupine ter na teh delovnih mestih ustrezno napredoval, bi ob zadnji premestitvi s seboj prinesel vsa napredovanja tako, da bi bil uvrščen v višji plačni razred kot njegov predstojnik.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek napačne uporabe materialnega prava pri presoji 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) ter bistvene kršitve določb postopka, ker naj bi bila sodba sama s seboj v nasprotju. Prvostopno sodišče se je v 11., 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno opredelilo, da je potrebno določbe ZSPJS o plačah javnih uslužbencev šteti kot določbe prisilne narave. Zlati to velja za 3. člen ZSPJS, na podlagi katerega je potrebno uporabiti člen 86/1 OZ, ki med drugim določa, da je pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom, nična. Kdor pa je na podlagi ničnega določila že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan in ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj oz. mora pogodbena stranka vse, kar je prejela na podlagi ničnega določila pogodbe, vrniti (člen 87/1 OZ). Prav zaradi člena 87/1 OZ pa v tem primeru ni mogoče uporabiti 190. in 191. člena OZ.

9. Ker je bila toženki v spornem obdobju na podlagi ničnih določil pogodb o zaposlitvi in aneksov napačno obračunavana plača, je zaradi tega prišlo do preplačila neto plače, kar mora toženka na podlagi 3. odstavka 3.a člena ZSPJS v povezavi s členom 87/1 OZ vrniti, kot ji je bilo naloženo s sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi, niti ne tisti, na katere je sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na členu 165/1 ZPP v zvezi s členom 154 istega zakona. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.