Jedro

Ker bi bil za izpodbijanje relevantnega in v postopku ugotovljenega dejstva, da je v novembru leta 1992 tožnik neupravičeno izostal z dela zaporedoma pet delovnih dni, lahko pomemben samo ta podatek, je pravilen zaključek v izpodbijanem sklepu, da zahtevani pogoji za dovolitev obnove postopka v revidentovem primeru niso izpolnjeni. Pri predloženih listinah niti ne gre za nova dejstva in nove dokaze (psihično stanje tožnika in nezmožnost opravljanja dela je bila na primer zatrjevana že v predlogu za sodno varstvo z dne 5.1.1993) kot jih zahtevajo določbe 9. točke 421. člena ZPP. Zato bi tožnik moral, glede na svoje navedbe, že v času trajanja postopka predlagati izvedbo dokaza z zdravnikom izvedencem psihiatrom, pa tega ni storil.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke, da se dovoli obnova postopka, ki je bil pravnomočno končan z odločbo Sodišča združenega dela v opr št. S 15/93 z dne 25.1.1994, potrjeno z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, 1151/94 z dne 1.6.1995. S tema odločbama je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke o prenehanju tožnikovega delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da sta obe sodišči odločali o dejstvu, za katerega ne razpolagata s strokovnim znanjem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. O tožnikovem psihičnem stanju, v spornem obdobju leta 1992, bi ustrezno mnenje lahko podal le sodni izvedenec. Vprašanje tožnikovega psihičnega stanja je sicer obstajalo že leta 1992, vendar tega stanja tožnikov lečeči zdravnik ni znal pravilno razbrati. Ker je na to stanje opozorila zdravnica specialistka šele v letu 1996, predstavlja to novo dejstvo, ki v času vodenja postopka tožniku ni bilo dostopno, bi pa lahko vplivalo na izdajo zanj ugodnejše odločbe. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijana sklepa sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Revizija je v obnovitvenem postopku še bolj omejena kot v drugih postopkih. Za preizkus je dejansko odprto samo vprašanje, ali je sodišče pravilno uporabilo določbe 421. člena ZPP, s katerimi je urejena obnova postopka, saj je preizkus izpodbijane odločbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava mogoč le pri odločitvah sprejetih v razveljavitvenem in nadomestitvenem postopku dovoljene obnove.

Predlog za obnovo postopka je bil vložen po 9. točki 421. člena ZPP, ker naj bi tožnik pridobil dokaz, zaradi katerega je menil, da bi lahko bila zanj izdana ugodnejša odločba, če bi bil ta dokaz znan oziroma uporabljen v prejšnjem postopku. Iz tega dokaza naj bi izhajalo, da je tožnik že v letu 1992 bil psihično bolan in iz zdravstvenih razlogov nesposoben za delo. Zato mu delovno razmerje tudi ni smelo prenehati zaradi neupravičenih izostankov z dela zaporedoma pet delovnih dni. Revizijsko sodišče se v celoti pridružuje ugotovitvam nižjih sodišč, da iz predloženih listin ne izhaja, da tožnik v letu 1992 zaradi svojega psihičnega stanja ne bi bil sposoben za delo. Ker bi bil za izpodbijanje relevantnega in v postopku ugotovljenega dejstva, da je v novembru leta 1992 tožnik neupravičeno izostal z dela zaporedoma pet delovnih dni, lahko pomemben samo ta podatek, je pravilen zaključek v izpodbijanem sklepu, da zahtevani pogoji za dovolitev obnove postopka v revidentovem primeru niso izpolnjeni. Pri predloženih listinah niti ne gre za nova dejstva in nove dokaze (psihično stanje tožnika in nezmožnost opravljanja dela je bila na primer zatrjevana že v predlogu za sodno varstvo z dne 5.1.1993) kot jih zahtevajo določbe 9. točke 421. člena ZPP. Zato bi tožnik moral, glede na svoje navedbe, že v času trajanja postopka predlagati izvedbo dokaza z zdravnikom izvedencem psihiatrom, pa tega ni storil. Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov pritožbenega sodišča zaključuje, da je bila odločitev v izpodbijanem sklepu pravilna. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).