18. 3. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe dr. A. A. iz Ž., ki ga zastopa mag. B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 27. februarja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 10/97 z dne 25. 1. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik spodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zahteva za varstvo zakonitosti dr. A. A., sina C. C., zoper sodbo Sodišča slovenske narodne časti v Ljubljani št. Snč 1/45 z dne 4. 7. 1945 zavrnjena kot neutemeljena.

2.Z izpodbijano sodbo naj bi bili kršeni 22., 23., 28. in 29. člen Ustave. Vrhovno sodišče naj bi navedene človekove pravice kršilo s tem, da ni ugodilo pritožnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti in ni razveljavilo sodbe Sodišča slovenske narodne časti. Vrhovno sodišče naj bi kršilo 28. člen Ustave s tem, ko je uporabilo zakon, ki ga zaradi nedoločnosti ne bi smelo uporabiti. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

B.

3.Predmet ustavne pritožbe je sodba Vrhovnega sodišča, s katero je bila zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena. V tem postopku se lahko kot relevantne presoja samo tiste zatrjevane kršitve človekovih pravic, ki so lahko nastale ob odločanju Vrhovnega sodišča. Kršitve, ki so nastale z akti, katerih preizkus se je zahteval z zahtevo za varstvo zakonitosti, pa so lahko predmet ustavne pritožbe le toliko, kolikor bi bilo mogoče Vrhovnemu sodišču očitati, da je ob odločanju o pravnem sredstvu zoper tak akt kršilo katero od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ni pristojno presojati samih po sebi pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava. Po ustaljeni ustavosodni presoji se Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118).

5.Očitek glede kršitve 28. člena Ustave ni utemeljen. Pri zatrjevani kršitvi 28. člena Ustave lahko Ustavno sodišče ugotavlja le, ali zakonska določba, na podlagi katere je bil posameznik obsojen, izpolnjuje zahteve določenosti (lex certa).

Kadar gre pri tem za predustavni predpis, lahko Ustavno sodišče ta predpis presoja le po kriterijih, ki jih je opredelilo že v odločbi št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (Uradni list RS, št. 23/94 in OdlUS III, 33). Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi presodilo v skladu z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-248/96 z dne 30. 9. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98 in OdlUS VII, 176), zakaj v konkretnem primeru točke a) 2. člena Zakona o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast (Uradni list Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije, št. 7/45 - ZSNČ) ni šlo za takšno nedoločno inkriminacijo (lex incerta), ki bi omogočala arbitrarno uporabo zakona. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi obširno in prepričljivo obrazložilo, zakaj določba v točki a) 2. člena ZNSČ ni v nasprotju z načelom določnosti in zakaj sodišču v konkretnem primeru ni omogočala arbitrarnega sojenja. Svojo odločitev je oprlo na zgodovinski vidik dejanj članov Sosveta za Ljubljansko pokrajino kot dejanj političnega sodelovanja z okupatorjem in jo razumno ter obširno utemeljilo.

6.Pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ta zagotavlja, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Med drugim to pomeni, da sodišče vsakogar obravnava enako in da v njegovi zadevi odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Pritožnik z golim zatrjevanjem kršitve pravice ni z ničimer izkazal, da v postopku ni bil deležen enakega varstva pravic. Pritožnik niti ne zatrjuje, da bi bilo v njegovem primeru odločeno drugače, kot sicer odloča sodišče v podobnih primerih. Zgolj pritožnikovo zatrjevanje kršitve pravice iz 22. člena Ustave še ne utemeljuje.

Pritožnikovo zatrjevanje kršitve 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP) ni utemeljeno. Pritožnik sicer zatrjuje, da so mu bile kršitve pravic storjene s sodbo Vrhovnega sodišča, tega pa podrobneje ne pojasni in ne izkaže, zaradi česar zatrjevane kršitve ni bilo mogoče preizkusiti. Zgolj z navedbo, da je Vrhovno sodišče kršilo navedene pravice s tem, ko ni razveljavilo prvostopenjske sodbe, pritožnik še ne utemeljuje kršitve navedenih pravic. Kolikor pritožnik naperja očitek kršitev tudi neposredno zoper postopek pred prvostopenjskim sodiščem, pritožnikov očitek ni utemeljen.

Po določbi 82. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) so ustavne pritožbe dovoljene samo zoper posamične akte, izdane po uveljavitvi Ustave.

8.Z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer