Jedro

Verjetnost izpada dohodka zaradi določene cene medomrežne povezave sama po sebi ne more pomeniti hujših škodljivih posledic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 967/2001-11 z dne 15.6.2001

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 8.6.2001 vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31.5.2001, s katero je tožena stranka dopolnila svojo odločbo z dne 30.3.2001. Z izpodbijano dopolnilno odločbo je tožena stranka, glede na to, da se tožeča stranka in I. d.o.o. nista dogovorila o ceni, določila cene medomrežne povezave za klice od točke centrale družbe I. d.o.o. do lokalne številke uporabnika v Republiki Sloveniji po javnem telekomunikacijskem omrežju PSTN za minuto opravljenega prometa v višini 3,20 SIT brez DDV; in enako za klice iz javnega telekomunikacijskega omrežja PSTN na vhodno številko družbe I. d.o.o. za minuto opravljenega prometa. Naročnina in priključnina je določena v višini 100 % cene iz cenika Telekoma Slovenije d.d. Tožeči stranki je naloženo, da sklene medomrežne povezave, določene, z odločbo tožene stranke z dne 30.3.2001, po cenah, določenih v dopolnilni odločbi, v 15. dneh po prejemu te odločbe. Predlog družbe I. d.o.o. za določitev cene za klice iz javnega telekomunikacijskega omrežja PSTN na vhodno številko družbe I. d.o.o. pa je tožena stranka zavrnila.

Skupaj z vloženo tožbo je tožeča stranka predlagala prvostopnemu sodišču še izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Prvostopno sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno. Prvostopno sodišče citira določbo 2. odstavka 69. člena ZUS. V konkretnem primeru ugotavlja, da je iz vsebine tožbe razvidno, da obstaja sporno pravno razmerje med tožečo stranko in družbo I. d.o.o. iz N.m., ki se nanaša na sklenitev pogodbe o medomrežni povezavi. Vendar pa, po presoji prvostopnega sodišča, tožeča stranka zatrjevanega nastanka hujših škodljivih posledic ni izkazala. Po mnenju prvostopnega sodišča zatrjevanje tožeče stranke o izpadu njenega dohodka niti ni pojasnjeno, niti izkazano, predvsem pa ni pojasnjeno, na kakšen način, naj bi ta škoda nastala. Iz listin, ki jih je tožeča stranka priložila zahtevi za izdajo začasne odredbe (fotokopija izkaza uspeha za leto 2001 kot del poslovnega načrta za to leto ter tabela z dne 8.6.2001), po presoji prvostopnega sodišča, ni razvidna niti vzročna zveza med ceno medomrežne povezave, ki je določena v izpodbijani dopolnilni odločbi, in zatrjevano škodo. Obstoj nastanka hujših škodljivih posledic ali grozečega nasilja (2. odstavek 69. člena ZUS) mora vlagatelj zahteve za izdajo začasne odredbe verjetno izkazati že v zahtevi za izdajo začasne odredbe in predložiti ustrezne dokaze. Prvostopno sodišče še dodaja, da tožeča stranka ne zatrjuje, da bi že v fazi pogajanj o medomrežni povezavi opozarjala, da bi zahtevana medomrežna povezava pomenila bistven poseg v njen gospodarski položaj, čeprav bi, glede na 2. odstavek 15. člena Uredbe Vlade Republike Slovenije o načinu opravljanja javnih telekomunikacijskih storitev govorne telefonije in teleksa ter o upravljanju javnega telekomunikacijskega omrežja (Uradni list RS, št. 11/98 - v nadaljevanju: uredba), to lahko storila. Glede na navedeno je prvostopno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS.

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijani sklep ponavlja navedbe v zahtevi za izdajo začasne odredbe ter meni, da so nasprotne ugotovitve prvostopnega sodišča protispisne. Iz priložene tabele z dne 8.6.2001 je razvidno to, kar je zatrjevala. Tabela je sama po sebi dovolj zgovorna in plastično kaže položaj po vrstah mednarodnega prometa in učinke na njene prihodke. Povsem jasno je iz te tabele razviden odnos med cenami po dopolnilni odločbi tožene stranke in njenimi cenami, s tem pa tudi vzročna zveza med izpadom njenih prihodkov zaradi enormnega disproporca v cenah za isto stvar.

Upravičeno je pričakovala, da bo prvostopno sodišče sklepalo, da je poseg tožene stranke na trg na tako rigorozen način, nekaj, kar v Republiki Sloveniji še ni bilo zabeleženo in samo po sebi pomeni ustvarjanje katastrofalnega in kaotičnega stanja na področju telekomunikacij. Že to dejstvo bi torej, po njenem mnenju, lahko prvostopno sodišče pripeljalo do sklepa, da je z določeno ceno medomrežne povezave, ki jo je tožena stranka določila v konkretnem primeru, nekaj zelo narobe. Gre verjetno za veliko pomoto tožene stranke, ki je to ceno določila. Ob tem pa, po njenem mnenju, I. d.o.o. ne grozi nobena škoda, saj je predlagala, da se začasno uredijo poslovni odnosi z I. na način, kot je uveljavljen pri tožeči stranki za take vrste poslovnih partnerjev, kot so tisti, ki imajo taka dovoljenja Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije, kot jih je ta uprava izdala I.. Istega dne, kot je vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe, je vložila pri toženi stranki tudi zahtevo za odložitev izvršbe navedene dopolnilne odločbe in je 15.6.2001 prejela sklep tožene stranke, da se ta zahteva zavrne. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njeni zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi v celoti.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Prizadeta stranka, I. d.o.o. v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožeča stranka vse doslej samovoljno in brez kakršnihkoli omejitev določala cene, ki so jih bili uporabniki prisiljeni sprejeti zaradi njenega monopolnega položaja. Izpad dohodka zaradi odprave monopolnega položaja tožene stranke pa ne predstavlja takšne škode, kot jo predvideva 69. člen ZUS. S tožečo stranko je skušala urediti razmere na sporazumen način, zaradi česar so med tožečo stranko in njo potekali razgovori. Pri tem pa tožeča stranka nikoli ni opozorila na to, da se ji bo s pojavom družbe I. d.o.o. na trgu povzročila velika gospodarska škoda, ampak se je sklicevala le na to, da družba I. d.o.o. ne izpolnjuje pogojev za opravljanje storitev medmrežne povezave. Zaradi samovoljnosti tožeče stranke ji nastaja škoda. V času od 16.2.2001 do 16.6.2001 je zaradi neobratovanja utrpela veliko gospodarsko škodo v skupaj ocenjenem znesku 66.741.900,00 SIT, kar je razvidno iz priloženega pregleda stroškov poslovanja in poslovne izgube, z natančnimi pojasnili, ki je sestavni del njenega odgovora na pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje.

Tak dejanski stan, v zvezi z zahtevano začasno odredbo, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, ni podan. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Stališče, da z njo tožeča stranka ni izkazala in dokazala zakonskega pogoja v zvezi z verjetnostjo potrebe glede odvrnitve hujših škodljivih posledic, je pravilno.

Okoliščine, ki izkazujejo verjetnost potrebe odvrnitve hujših škodljivih posledic, mora vložnik v zahtevi konkretno pojasniti in ponuditi dokaze za svoja zatrjevanja. Tega pa tožeča stranka, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, ni storila. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da iz listin, to je fotokopije izkaza uspeha tožeče stranke za leto 2001 kot del poslovnega načrta za to leto ter tabele z dne 8.6.2001, ni razvidna vzročna zveza med ceno medomrežne povezave, ki je določena v izpodbijani dopolnilni odločbi, in zatrjevanimi hujšimi posledicami (škodo, ki naj bi zaradi navedene cene nastala tožeči stranki v prihodnosti zaradi zmanjšanja njenega dohodka). Navedeni dve listini dejansko te vzročne zveze ne izkazujeta in z njima tožeča stranka, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, ni verjetno izkazala nastanka hujših škodljivih posledic že v predlagani zahtevi. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da ti dve listini ne pomenita dokaza o verjetnosti potrebe, da se odvrnejo hujše škodljive posledice za tožečo stranko v trenutku vložitve zahteve za začasno odredbo. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopnega sodišča, da verjetnost nastanka izpada dohodka pri tožeči stranki v prihodnosti zaradi navedene cene ne more pomeniti že sama po sebi hujših škodljivih posledic za tožečo stranko, saj le-te, glede na vložitev navedene zahteve, v času njene vložitve niso niti izkazane niti dokazane.

Sicer pa o posledicah in učinku izpodbijane odločbe prvostopno sodišče še ni odločilo v upravnem sporu, torej v glavni stvari.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno ugotovilo, saj to tudi izhaja iz upravnih spisov, da tožeča stranka ne zatrjuje, da bi že v fazi pogajanj o medomrežni povezavi opozarjala, da bi zahtevana medomrežna povezava pomenila bistven poseg v njen gospodarski položaj, čeprav bi, glede na 2. odstavek 15. člena citirane uredbe, to lahko storila. Po tej določbi namreč: če minister, pristojen za zveze, na podlagi predloga operaterja storitev govorne telefonije ugotovi, da bi zahtevana medomrežna povezava pomenila bistven poseg v njegov gospodarski položaj, uprava ne more z odločbo naložiti take medomrežne povezave. Tak dejanski stan tudi ne izhaja iz zahteve tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

Sicer pa predloženo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, tudi če bi bil podan dejanski stan določbe 2. odstavka 69. člena ZUS, sodišče ne bi moglo sprejeti, saj tožeča stranka predlaga, da do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu lahko ureja razmerja z družbo I. d.o.o., Novo mesto, na do sedaj uveljavljen način, kot to ureja z drugimi istovrsnimi uporabniki, ki imajo dovoljenje Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije za globalne multimedijske in širokopasovne telekomunikacijske zveze - nudenja dostopa do internetskih storitev in podatkovnih telekomunikacij po veljavnih cenah. Taka začasna odredba bi namreč, po mnenju pritožbenega sodišča, pomenila prejudiciranje odločitve sodišča v upravnem sporu o glavni stvari, ki pa še ni pravnomočno končan.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom in 5. odstavkom 69. člena ZUS.