Jedro

Stranki nista uspeli doseči soglasja o načinu in času plačila kupnine, kar predstavlja bistveno sestavino prodajne pogodbe. Zato ni mogoče šteti, da je bila med njima sklenjena predpogodba, ki bi toženko zavezovala k sklenitvi glavne pogodbe, temveč je šlo za neuspela pogajanja, ki pa toženke ne zavezujejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je se sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 3.3.2014 in razveljavilo opravljena dejanja v postopku zavarovanja, s katerim se je na nepremičninah tožene stranke, navedenih v izreku, vpisala prepoved odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi, ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, vložen 20.2.2014. 2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija ga v celoti. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno se zavzema za spremembo s potrditvijo izdanega sklepa o začasni odredbi z dne 3.3.2014. Navaja, da je glavni razlog za zavrnitev začasne odredbe, da je tožena stranka prikrajšana za plačilo kupnine. Pred zavrnitvijo predloga bi sodišče moralo pogledati razpisne pogoje. Tožnik je izpolnil vse, zato ga je tožena stranka izbrala za kupca. Pogodba brez intabulacijske klavzule je bila sklenjena. Res je bil obveščen, da bo obveščen o nadaljnjih aktivnostih v zvezi s prodajo nepremičnine. O garanciji in načinu ter roku plačila kupnine v razpisnih pogojih ni bilo govora, pač pa le, da bodo dogovorjeni s pogodbo, ki mu ni bila poslana. Z izborom njegove ponudbe je bila kupoprodajna pogodba glede predmeta sklenjena. Ni bila sklenjena glede kupnine in načina plačila. Tega razpis ni zahteval. Zato te pogoje lahko določi tožnik v tožbenem zahtevku. Njegova ponudba je bila izbrana kot najugodnejša. Terjatev je verjetno izkazana.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Opozarja, da tožnik še vedno kot vrednost spornega predmeta navaja 21.000,00 EUR. Če ne bo doplačal sodne takse in pritožba ne bo obravnavana, priglaša separatne stroške. Opozarja, da ni šlo za javni razpis, ampak za nezavezujoče zbiranje ponudb. Napačno je tožnikovo stališče, da lahko sam enostransko določi pogoje plačila. V svoji ponudbi je zagotovil, da ima zagotovljena sredstva za plačilo. Predlagal je sočasnost izpolnitev, tega v nadaljevanju ni operacionaliziral. Zaradi nesoglasja volj pravdnih strank o pogojih za plačilo kupnine ni prišlo do sklenitve pogodbe. Verjetnost terjatve na sklenitev pogodbe, kot jo zahteva tožeča stranka, ni izkazana. Predlaga zavrnitev pritožbe s plačilom pritožbenih stroškov in pripadajočih obresti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožene stranke s tožbenim zahtevkom zahteva sklenitev prodajne pogodbe. Sodišče je ugotovilo, da je verjetno izkazala, da je na podlagi nezavezujočega zbiranja ponudb tožene stranke za prodajo določenih nepremičnin podala najugodnejšo ponudbo za nakup (za kupnino v višini 222.000,00 EUR), in da je bila o tem s strani tožene stranke obveščena. Ključne so nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, in sicer, da je bila hkrati z njene strani obveščena, da bo o nadaljnjih aktivnostih v zvezi s prodajo nepremičnin obveščena, in da pravdni stranki v nadaljnjem postopku nista dosegli soglasja – dogovora o načinu in času plačila kupnine. Zmotna je presoja, da sta pravdni stranki po tem, ko je toženka sprejela ponudbo tožeče stranke, sklenili predpogodbo (dogovor o bistvenih sestavinah prodajne pogodbe: stvari in kupnini). Ob ugotovitvi, da med njima ni bilo soglasja o izpolnitvenem ravnanju tožene stranke (načinu in času plačila kupnine), je tako naziranje zmotno. Predpogodba mora vsebovati vse bistvene sestavine glavne pogodbe – tistega pogodbenega tipa, ki velja za glavno pogodbo. Tudi izpolnitveno ravnanje mora biti določeno že v predpogodbi, sicer je pogodbena obveznost (glavne pogodbe) nedoločena, prisilna izvršitev nemogoča. Glede na ugotovljene okoliščine gre v obravnavani zadevi za tak primer. To pa pomeni, da tožnik s tožbenim zahtevkom ne more zahtevati sklenitve (glavne) pogodbe z enostransko oblikovanim predlogom glede svojega izpolnitvenega ravnanja, kar po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zasleduje v tožbi. Nasprotno naziranje pritožnika je zmotno.

6. Ne glede na napačno presojo razmerja pravdnih strank je odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti vtoževane terjatve, kot jo zahteva prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), pravno pravilna.

7. Ne drži, da je sodišče prezrlo razpisne pogoje. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženka objavila nezavezujoče zbiranje ponudb za prodajo določenih nepremičnin. Pritožnik pa sam priznava, da je objava vsebovala le predmet pogodbe, izpolnitvenega ravnanja kupca pa ne. Ob takih okoliščinah, ki jih je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, tožnik ne more od tožene stranke zahtevati sklenitve pogodbe z vsebino, ki v njeni objavi ni bila predvidena. Čeprav se je toženka z obvestilom o izbiri odzvala na tožnikovo vlogo, je slednji ne zavezuje k sklenitvi pogodbe, ampak kvečjemu odškodninsko v okviru odgovornosti za pogajanja (drugi in tretji odstavek Obligacijskega zakonika – OZ). Obvestilo o sprejemu tožnikove ponudbe, podane na podlagi objave nezavezujočega zbiranja ponudb z izrecno navedbo, da bo (šele) obveščen o nadaljnjih aktivnostih v zvezi s prodajo nepremičnine, ne predstavlja sprejema ponudbe in sklenitve pogodbe, pač pa šele vabilo izbranemu ponudniku k sklenitvi pogodbe pod pogoji, ki bi jih stranki šele dogovorili. Šlo je torej le za fazo pogajanj v postopku prodaje pred predvideno sklenitvijo pogodbe. Pravdnih strank še ni zavezovala (prvi odstavek 20. člena OZ). Nedokončana oziroma neuspešno zaključena pogajanja ne dajejo podlage za (tožbeni) zahtevek na sklenitev pogodbe, kar pomeni, da v obravnavanem primeru tožeča stranka verjetnosti terjatve, ki jo vtožuje, ni izkazala.

8. Za zavarovanje nedenarne terjatve je treba izkazati verjetnost vtoževane terjatve in eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ker po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni izpolnjen že prvi od potrebnih zakonskih pogojev, je pravilno ugodilo ugovoru tožene stranke zoper izdani sklep o začasni odredbi in slednjo razveljavilo.

9. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločitev je pravilna in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

10. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni prispeval k odločitvi na pritožbeni ravni. Zato naj tudi tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).