Jedro

Ker je tožena stranka tožnika obravnavala na enak način, kot če bi bil v letu 2004 preveden v naziv po ZJU (kljub temu, da mu v zvezi s tem ni izdala pisnih odločb), tožnik v vtoževanem obdobju (v letih 2008 in 2009) ni bil prikrajšan pri plači. Iz tega razloga njegov zahtevek za plačilo razlike v plači ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, v katerem je zahteval odpravo odločb tožene stranke z dne 26. 8. 2008, 4. 1. 2010 in 17. 3. 2010. Poleg tega je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, da mu je dolžna tožena stranka od 1. 8. 2008 do 31. 3. 2009 obračunati vsakokratne mesečne razlike bruto plače med izplačanimi osnovnimi plačami za 43. plačni razred in plačami za 47. plačni razred in mu po odvodu predpisanih dajatev izplačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožnik od 1. 4. 2009 izpolnjuje pogoje za napredovanje za dva plačna razreda. Zavrnilo je tudi njegov zahtevek, da mu je dolžna tožena stranka od 1. 4. 2009 do 30. 11. 2009 obračunati mesečne razlike bruto plače med 43. plačnim razredom in 49. plačnim razredom, od teh razlik odvesti predpisane dajatve in tožniku plačati neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je zavrnilo tudi del njegovega tožbenega zahtevka, da mu je dolžna tožena stranka od 1. 12. 2009 dalje do pravnomočnosti sodbe v tej zadevi obračunati razlike v bruto plači med 38. plačnim razredom in 49. plačnim razredom, od teh razlik odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske razlik z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po pravnomočnosti te sodbe pa tožniku plačati mesečno plačo za 49. plačni razred vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V delu sklepa, ki ni pod pritožbo, je postopek ustavilo zaradi delnega umika tožbe v zvezi z delom tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na dodatek za stalnost, na dodatek za delovno dobo, na dodatek po Zakonu o obrambi in zaščiti v višini 20 %, na dodatek zaradi omejitve po 8. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkov zaposlenim v službah Vlade RS in v upravnih organih, na dodatek za povečanje osnovne plače po členu 58/4 ZSSloV in na dodatek zaradi omejitve pravice do stavke po 10.členu Uredbe. Poleg tega je v sklepu odločilo tudi o pravdnih stroških in sklenilo, da jih je dolžan tožnik povrniti toženi stranki v znesku 937,50 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, in izpodbijano odločitev spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odloči, da mu je dolžna tožena stranka povrniti stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je bil od 1. 3. 2004 do 30. 12. 2009 formalno razporejen v GŠ SV na delovnem mestu podpolkovnik z nazivom „samostojni pomočnik I za načrtovanje premikov“ v plačilni razred s količnikom 4.40, po 1.8. 2008 pa v 43. plačni razred. V letu 2004 tožena stranka tožnika ni prevedla v naziv po 194. in 195. členu ZJU. Ob pravilni uporabi ZJU bi moral biti tožnik preveden v plačni razred s količnikom 4.80, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo 31.a in 31.b člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, saj tožnik ni bil preveden in ni napredoval. V primeru prevedbe bi tožnik moral obdržati vse plačilne razrede napredovanja, saj ni upravni delavec (opr. št. Pdp 1431/2010 z dne 4. 3. 2011). Tožena stranka bi morala v primeru prevrednotenja tožnikovega delovnega mesta upoštevati vse razrede napredovanj in mu tudi ob prevedbi v letu 2008 priznati tak količnik. Tožnik ni višji upravni delavec, zato zanj člen 31.a Pravilnika o napredovanju ne pride v poštev. Če bi do prevedbe v letu 2004 prišlo, bi moral tožnik prenesti tudi plačilne razrede napredovanj, kar izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Pri 68/2007. Če bi bil v letu 2004 tožnik pravilno preveden, bi mu bil na podlagi ZSPJS določen 45. plačni razred (in ne 43. plačni razred). Ker je bil tožnik formalno razporejen na delovno mesto z naslovnim činom podpolkovnik, bi moral biti temu primerno preveden. Zaradi njegovega osebnega čina, ki je nadporočnik, bi bila edina zakonita prevedba tožnika na položaj višjega vojaškega uslužbenca XIII. razreda. Tožnik nikoli ni opravljal dela v nazivu major (za katerega je kot izhodiščni razred določen 37. plačni razred), zato bi moral biti tožnik preveden v 39. plačni razred (višji vojaški uslužbenec XIII. razreda). Glede na to bi moral biti tožniku do prevedbe 1. 8. 2008 priznan 47. plačni razred (ob pravilno določenem 45. plačnem razredu v primeru prevedbe v letu 2004). Z odločbama z dne 4. 1. 2010 in 17. 3. 2010 pa je bil tožnik nezakonito razporejen v naziv nižje stopnje, kar je v nasprotju z ZJU, posledično pa mu je bil nepravilno določen nižji plačni razred. Ob ugotovljenem pogoju za napredovanje tožnika v letu 2009 je bilo ocenjevanje tožnika nezakonito, uporabljena pa je bila tudi napačna ocena. Ker je bil tožnik od leta 2004 dalje nezakonito odstranjen iz svojega delovnega mesta, je nepomembno, kakšno dejansko delo in naloge je v tem času opravljal. Premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu nižje stopnje, je nezakonita tudi zato, ker je bil tožnik ob tem premeščen na novo lokacijo, ki je bila od prejšnje oddaljena 120 km, kar je v nasprotju s členom 149/2 ZJU. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s tožnikovim očitkom o ponarejenosti formacije .... Na tožnikovo mesto je bil razporejen drug delavec, ki je bil preveden v vojaškega uslužbenca, kar za tožnika iz neznanih razlogov ni bilo možno. Tožnika je ščitil tudi 210. člen ZDR, saj je bil sindikalni zaupnik in kot tak še posebej zaščiten pred nezakonitimi ravnanji delodajalca. V nadaljevanju pritožbe se tožnik še posebej in podrobno opredeljuje do posameznih ugotovitev obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerimi se ne strinja in jim oporeka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe in izpodbijanega dela sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče na podlagi člena 350/2 ZPP po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o tožnikovih tožbenih zahtevkih, ki so se nanašali na zakonitost prevedbe v letu 2008 po določbah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), na zakonitost postopkov ocenjevanja in napredovanja tožnika v letu 2009 in na zakonitost dveh odločb tožene stranke o razporeditvi tožnika v plačni razred (z določitvijo dodatkov k osnovni plači), ki sta bili posledica izdanih ukazov o imenovanju tožnika na določeno formacijsko dolžnost. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje odločalo tudi o vtoževanih razlikah v plači, do katerih je bil tožnik po njegovem stališču upravičen.

Tožnik je v pritožbi uveljavljal tudi kršitev pravil postopka, ki jih sicer ni konkretiziral, vendar je iz pritožbenih navedb razbrati, da smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev pa po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni podana, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus. Izrek je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti pa tudi niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju.

Tožnik je v pritožbi sodišču prve stopnje očital tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, vendar pa je ta pritožbeni razlog po ugotovitvi pritožbenega sodišča neutemeljen. V zvezi s tem je potrebno ugotoviti, da tožnik v pritožbi ni navedel, katerih dokazov, ki bi bili pomembni za ugotovitev o odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje ni izvedlo. Iz njegovih pritožbenih navedb dejansko izhaja, da se ne strinja z dokazno oceno izvedenih dokazov (poleg tega, da očita sodišču prve stopnje tudi zmotno uporabo materialnega prava). Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje na podlagi ocene posameznih izvedenih dokazov in njihove medsebojne primerjave. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po obširno in podrobno izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse relevantne dokaze. Ugotovilo je vsa pravno odločilna dejstva, ki so bila pomembna za odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju materialnega prava, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, ne dajejo podlage za zaključek, da je tožbeni zahtevek tožnika, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, utemeljen. V nadaljevanju se pritožbeno sodišče opredeljuje do pritožbenih navedb tožnika glede pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi posameznih delov njegovega tožbenega zahtevka.

- glede prevedbe po ZSPJS V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik v letu 2004 ni bil preveden v naziv po določbah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), vendar pa pred izdajo izpodbijane odločbe z dne 26. 8. 2008 ni uveljavljal varstva svojih pravic. Na podlagi odločbe z dne 19. 10. 2001 je bil tožnik imenovan na dolžnost „samostojni pomočnik I za načrtovanje premikov“ v GŠ SV in razporejen v plačni razred s količnikom 4.40, s tem, da je imel na podlagi ukaza z dne 19. 10. 2011 za čas opravljanja te dolžnosti pravico do naslovnega čina podpolkovnik. Z odločbo z dne 19. 11. 2001 je bil tožnik na podlagi izjemnega napredovanja za tri plačilne razrede razporejen v plačilni razred s količnikom 5.30. Zaradi organizacijskih sprememb v letu 2004 v GŠ SV dolžnosti „samostojni pomočnik I za načrtovanje premikov“ ni bilo več, tožnik pa je od 1. 4. 2004 opravljal delo v Centru za ..., ki se je opravljala v nazivu major. Ob tem je potrebno dodati, da je bil tožnikov osebni čin nadporočnik. Na podlagi drugega odstavka 98.a člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), ki je bil v tem obdobju že v veljavi, je bil lahko pripadnik stalne sestave razporejen na formacijsko dolžnost, za katero se zahteva enak ali eno stopnjo višji čin, kot je njegov osebni čin. Ob upoštevanju tega bi bil lahko tožnik razporejen na dolžnost, ki se je opravljala v nazivu bodisi nadporočnik bodisi stotnik. Tožnik pa je od leta 2004 dalje opravljal delo na dolžnosti, ki se je opravljala v nazivu major (za to delo je bil tudi ustrezno plačan), pri čemer tožena stranka tožnika v letu 2004 ni prevedla v naziv, kot je to določal ZJU.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v zvezi s preizkusom pravilnosti prevedbene odločbe z dne 26. 8. 2008 ugotavljalo, v kateri naziv bi bil tožnik v letu 2004 preveden. Zaključilo je, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, da bi morala tožena stranka tožnika na podlagi 195. in 196. člena ZJU prevesti v naziv V. stopnje glede na to, da je tožnik opravljal delo na dolžnosti v nazivu major (58. člen Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih; Ur. l. RS, št. 58/2003 in nadalj.). Z ozirom na navedeno in glede na člen 196/1 ZJU je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tudi za tožnika veljala določba 31.a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 in nadalj.), na podlagi katere tožnik ob prevedbi v naziv ne bi mogel prenesti plačilnih razredov, ki jih je pridobil na prejšnji dolžnosti (primer sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 236/2008 z dne 10. 5. 2010, VIII Ips 155/2009 z dne 8. 3. 2011, …). Po členu 196/1 ZJU so se glede pravic in obveznosti, ki jih predpisi določajo za višje upravne delavce, za višje upravne delavce šteli uradniki v nazivih od prve do šeste stopnje. Ob upoštevanju člena 195/2 ZJU v zvezi s členom 195/1 ZJU, bi moral biti tožnik, ki je opravljal delo na dolžnosti v nazivu major, preveden v naziv V. stopnje, torej v naziv, za katerega je veljala določba člena 196/1 ZJU.

Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da je tožena stranka tožnika obravnavala na enak način, kot da bi bil v letu 2004 preveden v naziv po ZJU v skladu z zgornjimi ugotovitvami sodišča prve stopnje (kljub temu, da mu v zvezi s tem ni izdala pisnih odločb), tako da v tem obdobju tožnik pri plači ni bil prikrajšan.

Ker je tožena stranka pri prevedbi tožnika po ZSPJS upoštevala, da je tožnik v času ob sami prevedbi opravljal dolžnost, ki se je izvrševala v nazivu major, ga je pravilno prevedla v 43. plačni razred. Po Uredbi o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v SV v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 71/208) se je naziv major prevedel v 37. plačni razred brez napredovanj, tožena stranka pa je pri prevedbi tožnika upoštevala tudi njegova napredovanja in ga uvrstila v 43. plačni razred.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, v kateri naziv bi bil tožnik v letu 2004 preveden, upoštevati naziv podpolkovnik (ukaz oziroma odločba z dne 19. 10. 2001) oziroma razrede njegovih napredovanj. V zvezi s tem se tožnik neutemeljeno sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Pri 68/2007, saj sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo ni odstopilo od enotne sodne prakse v zvezi z vprašanjem prenašanja razredov napredovanj v primeru uradnikov, ki so uvrščeni v naziv od I. do VI. stopnje (196/1 člen ZJU). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moral biti tožnik preveden na položaj vojaške osebe višjega vojaškega uslužbenca XIII. razreda, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da bi bilo to možno le ob spremembi statusa tožnika in podpisu nove pogodbe, ta pogoj pa ni bil izpolnjen. Razen tega je tožnik to svojo trditev utemeljeval tudi s podpolkovniškim nazivom, pri čemer je bilo v postopku ugotovljeno, da je ob prevedbi opravljal delovno dolžnost, ki se je opravilo v nazivu major.

- glede zakonitosti odločb z dne 4. 1. 2010 in 17. 3. 2010 V zvezi s tem delom tožbenega zahtevka tožnika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik z ukazoma z dne 17. 12. 2009 oziroma 12. 3. 2010 razporejen na novi dolžnosti, ki ju je opravljal v nazivu stotnik (kar je bilo z ozirom na njegov osebni čin nadporočnik skladno z določbo člena 98.a/2 ZObr). Tema ukazoma sta sledili izpodbijani odločbi, s katerima je bil tožnik razporejen v 38. plačni razred (upoštevaje izhodiščni razred za naziv stotnik in šest tožnikovih napredovanj). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izpodbijani odločbi nista nezakoniti, ker je iz dokaznega postopka izhajalo, da tožnik z ozirom na člen 98.a/2 ZObr ni mogel biti imenovan v naziv major (ker za to ni izpolnjeval pogojev), v formaciji, katere oblikovanje je bilo v pristojnosti tožene stranke kot delodajalca, pa je bil za dolžnost, na katere je bil tožnik razporejen, določen naziv stotnik. Ker je za tožnika in toženo stranko veljal ZObr kot specialni predpis (člen 88/1 ZObr, člen 98.a ZObr, …) se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da sta sporni odločbi v neskladju s 147. členom ZJU in tudi neutemeljeno zatrjuje, da bi moral ob zakoniti obravnavi imeti naziv stopnje z 39. plačnim razredom brez napredovanj (kar je primerljivo z nazivom podpolkovnik, višji vojaški uslužbenec, …). Pritožbeno zatrjevanje tožnika o tem, da je bil s spornima odločbama premeščen tudi na novo lokacijo (to iz spornih odločb niti ne izhaja), kar je v nasprotju z določbo 149/2 ZJU, pa predstavlja pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče glede na določbo 337. člena ZPP ni upoštevalo.

- glede ocenjevanja in napredovanja V zvezi s tem delom tožbenega zahtevka tožnika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik zoper službeno oceno ni ugovarjal, kar predvideva člen 17.a ZSPJS. V letu 2009 za leto 2008 je sicer tožena stranka za tožnika izdelala službeno oceno po Pravilniku o službeni oceni (Pravilnik; Ur. l. RS, št. 111/2003 in nadalj.) in oceno delovne uspešnosti po Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba; Ur. l. RS, št. 51/2008 in nadalj.), pri čemer se je za napredovanje v plačne razrede upoštevala ocena delovne uspešnosti. Iz ocenjevalnega lista, ki je bil izdan na podlagi Uredbe, izhaja, da je bil tožnik glede delovne uspešnosti ocenjen z oceno dobro, to oceno pa je tožena stranka v skladu z Uredbo pretvorila v tri točke (5. člen Uredbe). Enako oceno je tožnik dobil tudi pri službeni oceni, zato kljub odlični oceni za leto 2006 in 2007 ni izpolnjeval pogojev za napredovanje po 5. členu Uredbe (doseči bi moral skupno 14 točk, dosegel pa jih je 13). Glede tega je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da bi morala tožena stranka pri napredovanju tožnika upoštevati službeno oceno. Kot je bilo že ugotovljeno, zoper oceno delovne uspešnosti tožnik ni ugovarjal. Za pripadnike SV se v zvezi s plačami uporabljajo predpisi, ki urejajo plače javnih uslužbencev, torej ZSPJS (58. člen Zakona o službi v SV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.). ZSPJS v členu 17.a/10 določa, da se v SV delovna uspešnost ocenjuje v okviru službene ocene v skladu s predpisi na obrambnem področju, za ocenjevalno lestvico in pogoje za napredovanje pa se uporablja Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Po drugem členu Uredbe je ocenjevalna lestvica petstopenjska, podrobnejša opredelitev elementov delovne uspešnosti pa je opredeljena v prilogi III k tej uredbi. Pravilnik o službeni oceni, ki je bil prejet na podlagi določb ZSPJS (Ur. l. RS, št. 1/2010 in nadalj.) se je uporabljal od leta 2010 dalje. Stari Pravilnik o službeni oceni (Ur. l. RS, št. 111/2003 in nadalj) pa je vseboval podrobnejšo opredelitev kriterijev za ocenjevanje, pri čemer je bila službena ocena v skladu s tem pravilnikom štiristopenjska. Šele novi pravilnik je uskladil lestvico ocenjevanja z Uredbo in določil, da se službena ocena uporabi tudi pri napredovanju vojaških oseb v plačne razrede (člen 4). Na podlagi novega pravilnika so se prvič izdelale službene ocene za leto 2009. Ob upoštevanju zgoraj navedenega pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je pri ugotavljanju pogojev za napredovanje tožnika upoštevala oceno delovne uspešnosti in ne službene ocene (ob tem, da teh ocen v postopku ni izpodbijala).

- v zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika o ponarejenosti formacije 6009 in o kršitvi 210. člena ZDR Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da na podlagi tega, ker so bili sodišču predloženi le izseki te formacije in ker so bili posamezni deli te formacije sprejeti v različnih časovnih obdobjih (zaradi česar se določeni podatki niso popolnoma ujemali) še ni mogoče zaključiti, da je bila ta formacija ponarejena. Sodišče prve stopnje je v postopku tudi ugotovilo, da (za tožnika) sporna ravnanja tožene stranke (ki so bila predmet presoje tega individualnega delovnega spora) niso bila posledica njegove sindikalne dejavnosti. S tem soglaša tudi pritožbeno sodišče, zato je tožnikova pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Neutemeljena je tudi neobrazložena pritožba tožnika, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških obeh strank odločalo skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in določbami Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nadalj). Glede na to je tudi v tem delu tožnikova pritožba neutemeljena.

Pritožbeno sodišče na preostale obširne pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (360/1 člen ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora.