Jedro

Odsotnost z dela zaradi vojnih dogodkov v BIH ne more biti razlog za opravičeno odsotnost z dela. Delodajalec ne more nositi rizika za nepravočasen prihod delavca na delo, zato je taka odsotnost neopravičena. Pri prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičenega izostanka z dela ne gre za vprašanje krivdne odgovornosti delavca, temveč zgolj za dejstvo, da je delavec neopravičeno izostal z dela pet zaporednih dni. Zato sodišče ne more upoštevati tožnikovih navedb o skrajni sili ali malomarnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek obeh tožnikov, s katerim sta zahtevala razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja z dne 17.6.1992 oz. z dne 13.7.1992, potrjenih dne 17.8.1992, ugotovitev, da jima delovno razmerje ni prenehalo in sicer N. K. dne 21.5.1992, Ž. P. dne 6.7.1992, temveč so prvemu tožniku v obdobju od 21.5.1992 do 20.8.1992, ko se je vrnil na delo mirovale pravice iz delovnega razmerja, od 20.8.1992 pa mu pripadajo vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo od 20.8.1992 do 6.11.1996 v skupnem znesku 1.808.243,00 SIT, ki ga je tožena stranka dolžna izplačati tožniku po plačilu prispevkov in davkov, vključno z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti posameznega zneska nadomestila plače, vpis delovne dobe v delovno knjižico za navedeno obdobje, ugotovitev, da so Ž. P. mirovale pravice od 6.7.1992 do odpusta iz oboroženih sil, s pravico do vrnitve na delo v roku 30 dni po odpustu iz oboroženih sil ter povračilo stroškov postopka. Zoper prvostopenjsko sodbo se je pritožil drugi tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagal, da njegovi pritožbi ugodi in razveljavi prvostopenjsko sodbo v delu, ki se nanaša nanj in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožnik ponavlja svoje navedbe iz predhodnega postopka, da se zaradi prekinjenih prometnih zvez ni mogel pravočasno vrniti na delo in je to storil takoj, ko so razmere dopuščale (20.8.1992). Splošno znano je, da so se tako vojne kot prometne razmere spreminjale glede na čas in posamezne vasi, da pošta priporočenih pošiljk ni sprejemala, zato je tožena stranka takoj opravila nadomestno vročitev sklepa z nabitjem na oglasno desko. Razmere so bile torej nenormalne in to je morala vedeti tudi tožena stranka. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker je svojo odločitev oprlo zgolj na to, da je S. T. pričel z delom na podlagi poziva, omenjenega delavca pa sploh ni zaslišalo in se tako ne ve, ali je v spornem času sploh bil v Bosni, kje in kako se je vrnil na delo. Če bi šlo za neopravičen izostanek petih delovnih dni, mora biti podana krivda, da pride do prenehanja delovnega razmerja. Ta pa tožniku ni dokazana. Na delo se je vrnil takoj, ko so razmere to dopuščale. Pritožniku torej ni podana najmanjša oblika krivde, če pa bi sodišče ocenilo, da je podana malomarnost, meni tožnik, da bi prišel v poštev inštitut skrajne sile. Tožnik poudarja, da je imel dovoljenje tožene stranke za odhod v Bosno. Pritožba ni utemeljena. Iz podatkov v spisu je razvidno, da tožnik ne oporeka, da bi se moral 21.5.1992 in kasneje na ponoven poziv 4.6.1992 javiti na delovišču v Sloveniji. Svoj nepravočasen prihod na delo opravičuje z vojnimi in prometnimi razmerami v BIH v navedenem obdobju. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da navedeni razlog ne opravičuje tožnikove odsotnosti z dela, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal razveljavitev sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 17.6.1992, obstoj delovnega razmerja do nove zaposlitve pri drugem delodajalcu in izplačilo nadomestila plače za navedeno obdobje. Pravna podlaga za odločanje v spornem primeru je v določilu 6. točke 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), ko delavcu preneha delovno razmerje zaradi neopravičene odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni in se ne vrne na delo. Tožena stranka je v sklepu o prenehanju delovnega razmerju v uvodu odločbe citirala le 100. člen ZDR (ne da bi navedla, po kateri točki citiranega člena je tožniku prenehalo delovno razmerje) in 278. člen pravilnika o delovnih razmerjih. Iz obrazložitve odločbe pa je razvidno, da je tožniku prenehalo delovno razmerje z 21.5.1992, ko bi se moral javiti na delo, vendar pa tega ni storil in se na delo ni vrnil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da odsotnost z dela zaradi vojnih dogodkov v drugi državi ne more biti razlog za opravičeno odsotnost. Rizika nepravočasnega prihoda na delo zaradi razmer v drugi državi namreč ne more nositi delodajalec, zato je taka odsotnost neopravičena. Neutemeljene so zato tudi nadaljnje tožnikove navedbe, da bi morala biti podana njegova krivda, da bi šlo za neopravičen izostanek. Pri navedenem določilu ne gre za vprašanje krivdne odgovornosti delavca, temveč zgolj za dejstvo, da je delavec neopravičeno izostal z dela pet zaporednih delovnih dni, saj razlogi, ki jih tožnik navaja za odsotnost, niso opravičljivi. Prav zato tudi nadaljnje pritožbene navedbe o eventualni tožnikovi malomarnosti in o skrajni sili pravno niso upoštevne. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (365. člen v zvezi z 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (glede drugega tožnika) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).