Jedro

Če je podan kateri od razlogov iz drugega odstavka 35. člena ZAzil, se prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena v pospešenem postopku. Pri tem se ne ugotavlja dejansko stanje za odločanje o azilu na podlagi 2. oz. 3. odstavka 1. člena ZAzil. Istovetnost prosilca se ugotavlja na podlagi prstnih odtisov in fotografij, kar je treba storiti po 26. členu ZAzil. Prošnjo za azil je treba vložiti čimprej po prihodu v Slovenijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v povezavi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) zavrnila tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.8.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST). Tožena stranka je z izpodbijano odločbo med drugim kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za azil skupaj s prošnjami njegovih družinskih članov, hkrati pa je določila tudi rok, v katerem mora zapustiti Slovenijo. Prošnjo za azil je zavrnila na podlagi 1. točke 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil. Menila je, da tožnikova prošnja za azil temelji na namernem zavajanju oziroma zlorabi postopka (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil), in sicer zato, ker je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje (2. alinea 36. člena ZAzil) in ker je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije (5. alinea 36. člena ZAzil).

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka ter se je nanje tudi izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Kot neutemeljene je zavrnilo tožbene navedbe o neugotovljeni identiteti tožnika. To identiteto je tožena stranka ugotovila iz njegove članske izkaznice Romskega društva K., na kateri je tudi fotografija. Poleg tega je identiteta ugotovljena iz prstnih odtisov in fotografije, ki jih mora tožena stranka v skladu z določbo 26. člena ZAzil odvzeti vsakemu prosilcu oziroma ga fotografirati. Prvostopno sodišče je pritrdilo tudi odločitvi tožene stranke, ki je odločala po skrajšanem postopku, in se strinjalo, da so bili za to izpolnjeni z ZAzil določeni pogoji. Zato ni bilo pogojev, da ni bil izveden redni azilni postopek po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Sodišče je odločalo na seji in ne po opravljeni glavni obravnavi, kot je zahteval tožnik, ker je šlo za postopek po 2. odstavku 35. člena ZAzil, v katerem se opravi presoja zgolj na podlagi tožnikove vloge. Tožnik pa niti v tožbi ni navedel nobenih dejstev, okoliščin oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava. Bistvene kršitve določb postopka so v tem, ker je tožena stranka odločila arbitrarno, saj ni pojasnila, kako je ugotovila, da je tožnik ista oseba, ki je pred tem že vložil prošnjo za azil, in zakaj meni, da je to ista oseba. Sodišče ni presojalo tožnikovih navedb, temveč je le obrazložilo, zakaj meni, da je tožnik ista oseba, kot tisti, ki je prvič podal vlogo. S tem je samo presojalo dokaze brez izvedbe glavne obravnave in ne da bi tožniku omogočilo, da se izjasni o proti argumentih. Tudi izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče namreč ni presojalo bistvenih kršitev, navedenih v tožbi, temveč je neobrazložene dele odločbe kar samo obrazložilo brez izvedbe glavne obravnave. Zakaj sodišče meni, da je tožnik zlorabil azilni postopek, ker je šele četrti dan podal izjavo, da bo zaprosil za azil, sodba nima razlogov. Nikjer v ZAzil pa ni naveden rok, v katerem je treba podati prošnjo za azil. Odgovor na to vprašanje bo dala šele sodna praksa ob upoštevanju okoliščin primera, ne pa s seštevanjem dni, ki jih je tožnik preživel v Centru za tujce. Sodišče prve stopnje je spregledalo 29. člen ZAzil, ki navaja, da mora biti prosilec za azil zaslišan pred izdajo odločbe. Podaja formalne prošnje za azil ni zaslišanje, temveč je samo sprejem prošnje. Tako je tožena stranka brez zaslišanja odločila o tožnikovi prošnji, sodišče pa tudi ni opravilo glavne obravnave in tožniku ni omogočilo utemeljitve prošnje za azil. Izdaja odločbe brez zaslišanja je mogoča samo v primeru iz 37. člena ZAzil, torej samo v primeru, da prosilec prihaja iz varne tretje države. To pa v tem primeru ni nikjer določeno. Zaradi nezaslišanja stranke je tudi posledično zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Zato tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je že v več primerih pojasnilo, da se azilni postopek lahko vodi v dveh vrstah postopkov, in sicer v t.i. pospešenem postopku in v rednem postopku. Pogoji za opravo pospešenega postopka so določeni v 2. odstavku 35. člen ZAzil. Tožena stranka mora zato v vsakem primeru najprej ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za opravo pospešenega azilnega postopka in šele, če ugotovi, da ti pogoji niso izpolnjeni, opravi redni azilni postopek.

Pospešeni postopek pa se izvaja po določbah ZAzil ob subsidiarni uporabi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB1, Uradni list RS, št. 22/05), v tem primeru zlasti določb, ki urejajo skrajšani ugotovitveni postopek (144. člen ZUP). V pospešenem postopku pa se odloča na podlagi same prošnje ter splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Prosilec mora v skladu s 24. členom in 3. odstavkom 29. člena ZAzil ter 140. členom ZUP že v prošnji za azil navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz države ali vrnitvi v določeno državo. Če je iz take prošnje očitno, da ni utemeljena iz razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, jo organ zavrne v pospešenem postopku, v katerem po presoji pritožbenega sodišča prosilca ni treba še posebej zaslišati (3. odstavek 144. člena ZUP), saj se prošnje za azil praviloma dajejo na zapisnik pri organu, ki v tem delu postopka ugotovi tudi vsa za odločitev pravno relevantna dejstva (2. odstavek 29. člena ZAzil). V vsakem primeru pa je treba prosilca pred vložitvijo prošnje za azil seznaniti z njegovimi pravicami in dolžnostmi v postopku in sicer v času azilnega postopka (9. člen ZAzil).

Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje v pospešenem postopku in da tožena stranka ni kršila pravil upravnega postopka, ko tožnika po tem, ko je vzela njegovo vlogo na zapisnik in ob tem opravila tudi zaslišanje, pred izdajo odločbe ni ponovno zaslišala. Da pa ne bi bil seznanjen s svojimi pravicami in dolžnostmi v postopku, pa tožnik niti ne zatrjuje.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču prvostopnega sodišča, da je bilo v obravnavanem primeru dejansko stanje glede obstoja pogojev za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene pravilno in popolno ugotovljeno. Če tožena stranka ugotovi obstoj vsaj enega pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZAzil za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, ji ni treba izvajati dokaznega postopka za ugotovitev pogojev za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno pritrdilo toženi stranki, da so v obravnavanem primeru podani pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil (če temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja) v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil, ki določata, da za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea) in vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea).

Tudi pritožbeno sodišče meni, da temelji tožnikova prošnja za azil na namernem zavajanju in zlorabi postopka, ker je lažno predstavil razloge za azil, na katere se sklicuje (2. alinea 36. člena ZAzil). Namerno zavajanje je namreč podano s tem, da je tožnik vsako prošnjo za azil v Sloveniji vložil pod drugim imenom ter da so razlogi, ki jih je navedel v prvi oziroma drugi prošnji za azil, različni, oziroma okoliščine, ki jih je navajal za razlog za pobeg iz izvorne države, tako nasprotujoči v podrobnostih, ki jih je tožena stranka v izpodbijani odločbi natančno navedla in se tudi pritožbeno sodišče na te njene navedbe sklicuje, da njegovih izjav glede razlogov za zapustitev izvorne države ni mogoče šteti za verodostojne.

Iz obrazložitve odločbe tožene stranke, kar potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih, je tožnik prvo prošnjo za azil v Republiki Sloveniji vložil 16.2.2005 pod imenom S.B., nato pa jo je dne 23.3.2005 pisno umaknil in v tem umiku izjavil, da je to storil prostovoljno, zaradi česar je bil njegov prvi azilni postopek ustavljen s sklepom tožene stranke z dne 31.3.2005. Drugo prošnjo za azil pa je vložil 4.7.2005 pod imenom E.I., in sicer potem, ko so ga nemške oblasti 1.7.2005 vrnile v Slovenijo kot državo, v kateri je vložil prvo prošnjo za azil. Dejstvo, da gre za isto osebo, ki je vsako prošnjo za azil v Sloveniji vložila pod drugim imenom, je ugotovljeno že v izpodbijani odločbi tožene stranke na podlagi dokazov, ki so v upravnem spisu, le da v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožene stranke ni jasno navedeno, da je tožnikova istovetnost ugotovljena na podlagi njegove romske izkaznice s fotografijo, drugih fotografij in prstnih odtisov. Fotografiranje prosilcev za azil in odvzem njihovih prstnih odtisov sta obvezna po 26. členu ZAzil. Ta pomanjkljivost obrazložitve izpodbijane odločbe tožene stranke pa po presoji pritožbenega sodišča ni taka, da bi moralo prvostopno sodišče zaradi tega odpraviti odločbo tožene stranke. Pritožbeno sodišče meni tudi, da prvostopno sodišče s tem, ko je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo dokaze, na katerih temelji ugotovitev tožnikove istovetnosti (romska izkaznica s fotografijo, druge fotografije in prstni odtisi) in so v upravnem spisu ter jih je tožena stranka posredno navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ni ugotavljalo dejanskega stanja, in zato ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu. Zato pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi pritožbeno navedbo, da so bila kršena pravila postopka v upravnem sporu, ker naj bi sodišče prve stopnje ugotavljalo dejansko stanje, ne da bi opravilo glavno obravnavo. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je tožnik v drugi prošnji za azil sam navedel, da je že okoli 15.2.2005 vložil prošnjo za azil v Sloveniji in da je prošnjo za azil vložil tudi v Nemčiji, in sicer v mesecu aprilu 2005. Res je, da ZAzil ne določa roka, v katerem mora prosilec po prihodu v državo vložiti prošnjo za azil. V 8. členu ZAzil, na katerega se v svojih aktih sklicujeta tudi tožena stranka in prvostopno sodišče, pa je določeno, da mora tujec, ki nezakonito vstopi v Slovenijo, zaprositi za azil v najkrajšem možnem času. Tega pa v obravnavanem primeru tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni storil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi bilo utemeljeno pričakovati, da bi tožnik, ki je najmanj že od svoje prve prošnje za azil vedel, da lahko vloži prošnjo za azil, izrazil željo po vložitvi prošnje za azil že ob vrnitvi v Slovenijo dne 1.7.2005, ko je bil od nemških oblasti predan slovenskim, če bi dejansko želel pridobiti azil v Sloveniji. Čeprav je imel možnost izraziti željo po vložitvi druge prošnje za azil vse od vrnitve v Slovenijo, jo je izrazil šele 4.7.2005, to je četrti dan bivanja v centru za tujce, kjer je bil nastanjen z namenom odstranitve iz Slovenije. Prvo prošnjo za azil pa je tožnik po navedbah tožene stranke in prvostopnega sodišča, kar potrjujejo tudi upravni spisi, prostovoljno umaknil. To pa kaže na to, da azila v Sloveniji tedaj ni želel. Iz depeše Policijske uprave K. z dne 1.7.2005, pa izhaja, da je tožnik ob tem izjavil, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno sklepala, da je tožnik vložil drugo prošnjo za azil le z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije.

Vse to sta v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka in v izpodbijani sodbi že prvostopno sodišče, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da niti odločba tožene stranke niti sodba prvostopnega sodišča nimata razlogov o odločilnih dejstvih.

Za zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene pa toženi stranki tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo treba ugotavljati dejanskega stanja v tožnikovi izvorni državi, saj to stanje na očitno neutemeljenost vloge zaradi očitnega zavajanja ne bi vplivalo.

Kršitev pravil postopka v upravnem sporu v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča ni bila storjena s tem, ko sodišče prve stopnje ni odločalo po opravljeni v tožbi izrecno predlagani glavni obravnavi. V tem primeru je bila namreč izpodbijana odločba izdana v pospešenem postopku, torej na podlagi tožnikove očitno neutemeljene prošnje. Tožnik pa niti v tožbi niti v pritožbi ne navaja, v čem je zaradi nezaslišanja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo, poleg tega ne navaja nobenih okoliščin, dejstev oziroma dokazov, ki naj bi jih sodišče na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja glede očitno neutemeljene vloge in posledično na drugačno odločitev v tej zadevi. Zato po presoji pritožbenega sodišča oprava glavne obravnave ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS), torej v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu v tem primeru po presoji pritožbenega sodišča ni podana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.