Jedro

Začetek teka subjektivnega roka iz prvega odstavka 376. člena ZOR je opredeljen s trenutkom, ko je oškodovanec zvedel za škodo in povzročitelja škode. Nasprotno začne objektivni rok iz drugega odstavka 376. člena ZOR teči z nastankom škode.

Ob pravilnem materialnopravnem izhodišču je ugotovitev, ki opredeljuje enega od dveh elementov subjektivnega zastaralnega roka, to je, kdaj je oškodovanka zvedela za škodo, povsem nerelevantna. Četudi bi se izkazalo, da se je to zgodilo šele 15.5.2000, ko je bila ustavljena izvršba v izvršilnem postopku opr. št. I 94/00409, to dejstvo ne bi moglo pripeljati do ugodnejšega izida za prvo tožečo stranko. Odločilna je namreč okoliščina, da je bila sporna izročilna pogodba med tožencem in Š. P. sklenjena 3.11.1988. Upoštevajoč zgoraj nakazano razmerje med naveznimi okoliščinami, ki določajo začetek teka subjektivnega in objektivnega zastaralnega roka iz 376. člena ZOR, se je objektivni zastaralni rok, ki je začel teči v trenutku, ko je nastala škoda, iztekel, še preden naj bi sploh začel teči subjektivni zastaralni rok oziroma šest let pred vložitvijo tožbe.

Izrek

Revizija prve tožnice S. P. se zavrne.

Revizija druge tožnice K. P. se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožnici S. P. plačati 2.153.950 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.1994 do plačila, tožnici K. P. pa 440.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.1994 do plačila in jima povrniti pravdne stroške. Zavezalo ju je, da morata toženi stranki povrniti 316.054,44 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2001 do plačila.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot pravilno je sprejelo stališče sodišča prve stopnje, da je odškodninska terjatev tožeče stranke zaradi poteka subjektivnega in objektivnega zastaralnega roka zastarala.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da v tej pravdi uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke, ki je s svojim ravnanjem - sklenitvijo fiktivne pogodbe - omogočil svoji materi Š. P., da je skrila svoje rubljivo premoženje. Tožeča stranka ne zahteva ugotovitve ničnosti, temveč je to le predhodno vprašanje v zvezi z zatrjevano odškodninsko odgovornostjo tožene stranke. Glede tega zatrjevanega odškodninskega temelja izpodbijana sodba nima razlogov. Zastaranje je začelo teči z dnem pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka 15.5.2000, saj sta tožnici šele tedaj ugotovili, da svoje terjatve ne bosta mogli prisilno izterjati. Tožeča stranka zato predlaga, da Vrhovno sodišče RS reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenima zahtevkoma ugodi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Revizija prve tožnice ni utemeljena, revizija druge tožnice pa ni dovoljena.

O zavrnitvi revizije prve tožnice S. P.: Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). Citirano pravilo določa posebne okoliščine za začetek teka roka za zastaranje odškodninske terjatve, ki se razlikujejo od splošnega pravila o začetku zastaranja iz 361. člena ZOR. Začetek teka subjektivnega roka iz prvega odstavka 376. člena ZOR je opredeljen s trenutkom, ko je oškodovanec zvedel za škodo in povzročitelja škode. Nasprotno začne objektivni rok iz drugega odstavka 376. člena ZOR teči z nastankom škode.

Revidentka je že v tožbi navedla, pri čemer vztraja tudi v reviziji, da je tisto nedopustno ravnanje, zaradi katerega je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, sklenitev izročilne pogodbe, s katero je Š. P. svoje premoženje izročila svojemu sinu - tožencu. Ob pravilnem materialnopravnem izhodišču je ugotovitev, ki opredeljuje enega od dveh elementov subjektivnega zastaralnega roka, to je, kdaj je oškodovanka zvedela za škodo, povsem nerelevantna. Četudi bi se izkazalo, da se je to zgodilo šele 15.5.2000, ko je bila ustavljena izvršba v izvršilnem postopku opr. št. I 94/00409, to dejstvo ne bi moglo pripeljati do ugodnejšega izida za prvo tožečo stranko. Odločilna je namreč okoliščina, ki izhaja iz razlogov sodb sodišče prve in druge stopnje, da je bila sporna izročilna pogodba med tožencem in Š. P. sklenjena 3.11.1988. Upoštevajoč zgoraj nakazano razmerje med naveznimi okoliščinami, ki določajo začetek teka subjektivnega in objektivnega zastaralnega roka iz 376. člena ZOR, se je objektivni zastaralni rok, ki je začel teči v trenutku, ko je nastala škoda (3.11.1988), iztekel, še preden naj bi sploh začel teči subjektivni zastaralni rok (15.5.2000) oziroma šest let pred vložitvijo tožbe 23.2.1999. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili določbi iz prvega in drugega odstavka 376. člena ZOR. Navedli sta odločilne razloge, ki utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka, zato tudi očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - u. p. b. - ZPP) ni podana. Revizijsko sodišče je zato revizijo prve tožnice zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

O zavrženju revizije druge tožnice: V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Vrednost zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode druge tožnice znaša 440.000 SIT. Ker ne presega mejnega zneska, določenega v drugem odstavku 367. člena ZPP, revizija druge tožnice ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je zato zavrglo (377. člen ZPP).