Jedro

Ker poplačilo carinskega dolga iz bančne garancije ni bilo možno, je carinski organ prve stopnje nadaljeval s prisilno izterjavo pri deklarantu, ko pa tudi ta ni bila uspešna, je o carinskem dolgu obvestil prejemnika in mu dal možnost, da v 30-ih dneh dolg prostovoljno poravna. Vpis podatkov v ustrezno polje ECL je bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbi tožnika zoper sklep Carinskega urada A., št. ... z dne 4. 11. 2003 delno ugodila in izrek sklepa spremenila tako, da je spremenila tek zamudnih obresti, ki tečejo od dne 4. 10. 2003 do plačila (točka I. izreka), v preostalem delu pa pritožbo zavrnila (točka II. izreka) in ugotovila, da stroški postopka niso bili priglašeni (točka III. izreka). S sklepom o prisilni izterjavi je Carinski urad A. na podlagi deklaracije št. K4-... z dne 8. 11. 2002, št. K4-... in št K4-..., obe z dne 11. 11. 2002, št. K4-... z dne 13. 11. 2002, št. K4-... in št. K4-..., obe z dne 14. 11. 2002, št. K4-... z dne 15. 11. 2002, št. K4-... z dne 18. 11. 2002, št. K4-..., št. K4-... in št. K4-..., vse z dne 19. 11. 2002, št. K4-..., št. K4-..., št. K4-... in št. K4-..., vse z dne 21. 11. 2002, K4-... z dne 25. 11. 2002, št. K4-... z dne 26. 11. 2002, št. K4-... z dne 27. 11. 2002, št. K4-... in K4-..., obe z dne 28. 11. 2002 ter št. K4-... in št. K4-..., obe z dne 29. 11. 2002, odločil, da se opravi prisilna izterjava in določil način prisilne izterjave dolga z rubežem denarnih sredstev do višine dolgovanega zneska, ki jih ima dolžnik, družba P.P.P. d.o.o. na vseh računih odprtih pri banki B.B.B. d.d. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasni, da je v vseh primerih carinske deklaracije carinskemu organu predložil deklarant špedicija U.U.U. d.o.o. iz B. Iz polja 14 vseh deklaracij je razvidno, da je deklarant označil posredno zastopanje tožnika. Deklaracije so bile izpolnjene skladno z Uredbo za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99 in spremembe, v nadaljevanju UICZ). Po vloženih deklaracijah je nastal carinski dolg v skupni višini 2.405.303,00 SIT, ki v 30-ih dneh od prejema obračuna ni bil plačan, zato je carinski organ poskušal poplačati dolg iz predložene bančne garancije deklaranta, ki pa ni zadostovala za poplačilo terjatve in je bil zato dne 17. 2. 2003 izdan sklep o prisilni izterjavi dolga od carinskega dolžnika U.U.U. d.o.o., to je deklaranta, z rubežem denarnih sredstev. Prisilna izterjava ni bila uspešna. Dne 2. 7. 2003 je Okrožno sodišče v A. izdalo sklep opr. št. St ..., s katerim je bil zoper družbo U.U.U. d.o.o. uveden stečajni postopek. Carinski organi so terjatev prijavili v stečajni postopek. Stečajna upraviteljica je v stečajnem postopku priznala prijavljene terjatve in so se tako te štele za ugotovljene. Ne glede na to pa je carinski organ nadaljeval postopek prisilne izterjave od solidarnih dolžnikov in tako dne 28. 8. 2003 tožniku posredoval dopis - obvestilo o obračunanem carinskem dolgu, ki ga je tožnik prejel dne 3. 9. 2003. V odgovoru na obvestilo o obračunanem carinskem dolgu je tožnik carinski urad obvestil, da je navedene carinske deklaracije pri carinskem organu vložilo podjetje U.U.U. d.o.o., ki je nastopalo v vlogi deklaranta - carinskega posrednika (deklarant iz rubrike 14 na obrazcu ECL). Špedicija U.U.U. d.o.o. je imela kot deklarant pri generalnem carinskem uradu deponiran ustrezen instrument zavarovanja za plačilo carinskega dolga. Kot prejemnik obračunov je tožniku špedicija U.U.U. d.o.o. dajatve po navedenih carinskih listinah skupaj z njihovimi storitvami sproti zaračunavala. Vse obveznosti do špedicije, ki vključujejo tudi omenjene carinske obveznosti, je tožnik sproti poravnaval in tudi poravnal, zato meni, da je obvestilo neutemeljeno. Ob tem opozarja na dolgo obdobje (9 mesecev) po poteku rokov za plačilo, ko carinski organ ni odreagiral, čeprav se običajno obračun, ki ni plačan v 10 dneh, pošlje Generalnemu carinskemu uradu za unovčenje garancije. Prilaga sporne ECL, račune deklaranta in dokazila o plačilu računov ter dispozicije za uvoz. Po mnenju tožene stranke je sklep o prisilni izterjavi carinskega dolga izdan v obravnavanem primeru pravilen in zakonit. V postopku prisilne izterjave carinskega dolga se uporabljajo določbe Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 do 49/99, v nadaljevanju CZ), Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, v nadaljevanju ZDavP) in določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP). Podlaga za prisilno izterjavo carinskega dolga je 153. člen in 1. odstavek 155. člena CZ ter določbe 40. in 42. člena ZDavP. Iz spisov zadeve nesporno izhaja, da je na podlagi vseh deklaracij nastal carinski dolg v skupni višini 2.405.303,00 SIT. Nastali carinski dolg je deklarant zavaroval s splošno bančno garancijo (polje 44 in polje 47, podpolje 5). Na podlagi 5. odstavka 153. člena CZ mora dolžnik poravnati obračunan carinski dolg v roku 30 dni od prejema obračuna, sicer tečejo zamudne obresti v skladu z veljavnimi predpisi. Obračuni so bili deklarantu vročeni dne 14., 15., 18., 19., 20., 21., 22., 25., 26., 27., 28., 29. novembra in 3. decembra 2002. Deklarant prostovoljno ni poravnal carinskega dolga, zato je Carinska uprava RS, ki zapoznele terjatve ugotavlja na podlagi knjigovodskih evidenc, poskušala unovčiti priloženo garancijo. Prvostopni organ je zaradi dejstva, da se carinski dolg ni mogel poplačati iz priložene bančne garancije, poskušal dolg izterjati še na podlagi sklepa o prisilni izterjavi denarnih sredstev iz računov deklaranta, vendar prisilna izterjava ni bila uspešna, zatem pa je bil zoper deklaranta uveden še stečajni postopek. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe obširno pojasni in navede določbe CZ, ki določajo obveznosti in pravice strank v carinskem postopku in poudari, da je zastopanje lahko neposredno, pri čemer pooblaščenec opravlja dejanja v imenu in za račun druge osebe ali posredno, pri čemer pooblaščenec opravlja dejanja v svojem imenu in za račun druge osebe. Na podlagi 143. člena CZ carinski dolg pri uvozu blaga nastane s sprostitvijo blaga v prost promet. Carinski dolžnik za carinski dolg iz 1. odstavka je deklarant, v primeru neposrednega zastopanja je carinski dolžnik tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. V skladu z Navodili za uporabo iz izpolnjevanje polj ECL, ki so v prilogi 19 UICZ, se v primeru zastopanja v polje 14 uvozne carinske deklaracije navede pooblaščenca in obliko zastopanja. Iz vpisa "Špedicija U.U.U. d.o.o., zunanje trgovinsko podjetje, Cesta 2, za račun firme P.P.P. d.o.o.", v polju 14 zadevni deklaraciji izhaja, da gre za posredno zastopanje, torej je pooblaščenec družba U.U.U. d.o.o. opravljala dejanja v svojem imenu in za račun tožnice kot pooblastitelja. Po določbi 150. člena CZ so carinski dolžniki za plačilo carinskega dolga odgovorni solidarno. Tudi če eden od solidarnih dolžnikov plača le del carinskega dolga, se obveznost iz naslova tega carinskega dolga, zmanjša za vse carinske dolžnike. Navedena določba ne posega v razmerja med carinskimi dolžniki. Ta razmerja se morajo urediti v skladu z njihovim medsebojnim dogovorom oziroma skladno z Obligacijskim zakonikom. Tožnik je v odgovoru z dne 16. 9. 2003 navedel, da je račune za blago, ocarinjeno po spornih deklaracijah poravnal brez ugovorov in v roku. Iz deklaracij, ki jih je tožnik očitno prejel, sicer jih ne bi mogel priložiti k odgovoru, izhaja, da je v konkretnem primeru šlo za posredno zastopanje v smislu določbe 2. odstavka 4.a člena CZ. Enako izhaja tudi iz dispozicij za uvoz, s katerim je tožnik pooblastil deklaranta - U.U.U. d.o.o., da ga zastopa pred carinskimi organi v smislu pogodbe za opravljanje špediterskih storitev. Podlaga za določitev tožnika kot solidarnega dolžnika je torej v določbah 3. odstavka 143. člena in 150. člena CZ. Prvostopni organ je imel vso podlago za izdajo izpodbijanega sklepa, saj je iz knjigovodskih evidenc carinskega organa izhajalo, da carinski dolg, po carinskih deklaracijah, ki predstavljajo izvršilni naslov, ni bil poravnan, zato tožena stranka ugovor, da sta izrek in obrazložitev v nasprotju, zavrne kot neutemeljen. Na podlagi 3. odstavka 153. člena CZ in kasneje 153.a člena (Zakon o spremembah in dopolnitvah CZ, Uradni list RS, št. 59/02, ki je začel veljati dne 1. 1. 2003) se znesek carinskega dolga carinskemu dolžniku sporoči nemudoma, kar je carinski organ tudi storil, ko je najprej deklarantu vročil obračun carinskega dolga in takoj po tem, ko carinskega dolga ni mogel izterjati od deklaranta, o carinskem dolgu obvestil tožnika. Carinski organ pri posredovanju obračuna carinskega dolga ni vezan na prekluzivni rok. Zaradi navedenega carinski organ ni opustil dolžnosti obveščanja o nastanku carinskega dolga. Prvostopni organ je po tem, ko je smiselno določbam 475. do 477. člena UICZ (Uradni list RS, št. 107/02), ki so po vsebini enake 636. in 638. členu UICZ, izvedel postopek v zvezi s tožnikom, štel, da je po izteku 30 dnevnega roka, določenega v 153. členu CZ, dolg zapadel in je s tem nastopila izvršljivost, od tega dne dalje pa je pri tem štel, da tečejo zamudne obresti. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ v izreku sklepa napačno določil datum 3. 10. 2003 namesto pravilno 4. 10. 2003, od katerega tečejo zamudne obresti, kar je tožena stranka popravila. Prvostopni organ je zaradi zavarovanja svojih in tožnikov interesov, terjatev prijavil v stečajni postopek, ki je bil uveden zoper družbo U.U.U. d.o.o., zato da bo tožnik po poravnavi carinskega dolga vstopil v položaj Carinske uprave RS kot upnik. S tem dejanjem je izključno zavaroval interese in pravice tožnika, ki je carinske dajatve deklarantu že poravnal na podlagi izstavljenih računov. Po določbi 139. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93) namreč solidarni sodolžniki in poroki dolžnika lahko kot stečajni upniki zahtevajo, da se jim vrne, ker so plačali za dolžnika pred dnem začetka stečajnega postopka ali po njem, če imajo regresno pravico proti dolžniku. Carinska uprava je dne 16. 1. 2004 stečajni upraviteljici posredovala seznam solidarnih dolžnikov, ki namesto nje vstopajo v položaj upnika. Po povedanem je tožena stranka sklep o prisilni izterjavi popravila v smislu teka zamudnih obresti, v ostalem pa pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov. Iz deklaracij ni nikjer razvidno, da gre za posredno zastopanje in je družba U.U.U. d.o.o. opravila dela v svojem imenu in za svoj račun. Da je naziranje tožeče stranke pravilno pa se kaže tudi v tem, da je carinski organ priglasil terjatev v stečajni postopek, kjer je bila ta tudi priznana in torej je jasno, kdo in na kakšen način je zavezanec za plačilo carinskega dolga. Glede na povedano je tudi izvršba v celoti napačno potekala, pri čemer pa je carinska uprava s priglasitvijo terjatve v stečajni postopek, če drugega ne, vsaj preuranjeno izdala sklep, saj je pričakovala, da bo iz stečajne mase v celoti poplačana. Postopki so se začeli šele potem, ko ni bilo več gotovo ali bo plačan ali ne, nikakor pa ni prijavila terjatve v stečajno maso zaradi varovanja tožeče stranke temveč zgolj zaradi lastnih interesov. Carinski zavezanec je nedvomno družba U.U.U. d.o.o., saj po določbah CZ lahko carinski organ spusti blago v promet, ko je carinski dolg plačan. Opozarja tudi na malomarnost državnega organa, ki ni bil pozoren na pokritje z bančno garancijo. Ni mogoče govoriti o solidarni zavezi carinskih dolžnikov ne glede na obseg pooblastilnega razmerja, saj nastopi dejanski pogoj iz 4.a člena, iz katerega je razvidno, da je državni organ štel za carinskega dolžnika deklaranta. Pojasnila obrazložitve odločbe, ki se nanašajo na črpanje plačil iz zavarovanja ne prenese dejanske in pravne argumentacije, saj bi moral glede na določbo 157.d člena CZ carinski organ natančno poznati stanje dolga, kajti to je njegova zakonita obveznosti, nikakor pa se sklicevati, da tega ni mogel vedeti. Kršena je bila tudi določba 56. člena CZ, saj je carinski organ deklarantu prepustil blago, ne da bi se predhodno prepričal o tem, da je carinski dolg zavarovan z zavarovanjem nad katerega zakonitostjo bedi državni organ. V nobenem primeru torej tožeča stranka ne more biti carinski dolžnik, saj ga spričo zgornjih razlogov državni organ ni štel za carinskega dolžnika, vse dotlej dokler je pravi carinski dolžnik obstajal. Tožeča stranka je spričo dejstva, da ni spoznana s carinskimi predpisi za izvedbo carinskega postopka zaprosila deklaranta, pri čemer pa z vso gotovostjo trdi, da pooblastila deklarantu ni dala, sicer bi se to nahajalo v spisni dokumentaciji s katero razpolaga tožena stranka, enostranski zapis pa ne more biti podlaga za razširjanje davčnega dolga na toženo stranko, saj so v tem primeru v celoti kršena določila Zakona o splošnem upravnem postopku, ki jasno opredeljujejo kakšno mora biti pooblastilno razmerje. Sklepno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97 do 45/06 - odl. US, v nadaljevanju ZUS). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Tožena stranka je tožeči stranki podrobno obrazložila svoje stališče, da ne dvomi v pravilnost odločitve prvostopnega carinskega organa, ko je tožniku kot carinskemu dolžniku izdan sklep o prisilni izterjavi carinskega dolga po tem, ko je bilo ugotovljeno, da se carinski dolg ne more poplačati iz bančne garancije, ki jo je ob carinjenju blaga po štirih spornih ECL-ih predložil deklarant in ko tudi izvršba zoper deklaranta po sklepu o prisilni izterjavi dolga ni bila uspešna. Podlago za to stališče je tožena stranka našla v določbah Carinskega zakona, ki so specialne določbe in se uporabljajo v carinskih postopkih. Subsidiarno se uporabljajo določbe ZDavP in določbe ZUP, kolikor postopek ni predpisan v določbah CZ. V obravnavanem primeru gre torej za situacijo, ki izhaja iz spornih ECL-ov, to je uvoznih carinskih deklaracij, iz katerih je razvidno, da je bil v polje 8 kot prejemnik vpisana tožeča stranka, v polje 14 kot deklarant zastopnik pa špedicija U.U.U. d.o.o. iz B. za račun firme P.P.P. d.o.o., A. Glede na določbe 143. in 150. člena CZ sta carinska dolžnika v obravnavanem primeru obe navedeni pravni osebi, je pa prvostopni carinski organ začel s postopkom izterjave dolga potem, ko dolg v roku ni bil poravnan pri deklarantu, ki je pri uvoznem carinjenju predložil bančno garancijo. Ker poplačilo carinskega dolga iz bančne garancije ni bilo možno, je carinski organ prve stopnje nadaljeval s prisilno izterjavo pri deklarantu, ko pa tudi ta ni bila uspešna, je o carinskem dolgu obvestil prejemnika in mu dal možnost, da v 30-ih dneh dolg prostovoljno poravna. Ker tega ni storil je, tudi po presoji sodišča, prvostopni carinski organ pravilno in zakonito izdal sklep o prisilni izterjavi. Iz ECL-ov je razvidno nesporno dejstvo (polje 14), da je deklarant vložil deklaracijo v svojem imenu in za račun tožnika. Šlo je torej nedvomno za posredno zastopanje po določbi 3. odstavka 143. člena CZ, ECL-i pa so bili izpolnjeni v skladu s prilogo 19 UICZ. Tožnikov zatrjevanje, da v upravnih spisih ni izkazanega pooblastilnega razmerja med njim in deklarantom, na odločitev v tem upravnem sporu ne vpliva. Kot že navedeno gre za specialne določbe Carinskega zakona, ki urejajo carinske postopke in s tem tudi obveznosti in pravice strank v postopku. Kot je že navedla tožena stranka carinski organ ni bil dolžan in tudi ni dolžan za vsak posamezni carinski postopek pozvati deklaranta k predložitvi ustreznega pooblastila, saj je po določbi 47. člena CZ carinski deklarant lahko katerakoli oseba s sedežem v Sloveniji, ki predloži ali lahko predloži blago carinskim organom skupaj z vsemi drugimi dokumenti, ki so potrebni za izvedbo določenega carinskega postopka. Vpis podatkov v ustrezno polje ECL je bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku. Carinska deklaracija je zahtevek stranke - carinskega deklaranta za začetek carinskega postopka, na zahtevek stranke pa je carinski organ pri svojem odločanju v celoti vezan. Sodišče se strinja z mnenjem tožene stranke, da so neutemeljene pritožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja v tožbi, da ni obstajalo pooblastilno razmerje med njim in deklarantom. Res je, da je tožnik svoje obveznosti do družbe U.U.U. d.o.o. poravnal, kar je razvidno iz prilog, ki jih je tožnik v odgovoru na opomin poslal carinskemu organu. Vendar pa je po presoji sodišča tudi iz teh listin razvidno razmerje med tožnikom in družbo U.U.U. d.o.o. Tudi določba 150. člena CZ je bila po presoji sodišča pravilno uporabljena. V tej določbi, ki določa solidarno odgovornost več dolžnikov je zapisano, da če je več oseb odgovornih za plačilo carinskega dolga, so za plačilo odgovorne solidarno. Kakšna so notranja razmerja med strankama iz katerih izhajajo morebitne notranje regresne pravice, ni stvar carinskega postopka v katerem se odloča le o razmerjih med carinskimi dolžniki in carinskimi organi, nikakor pa ne o pravicah in obveznostih carinskih dolžnikov iz njihovih medsebojnih obligacijsko pravnih razmerij. Carinski organ bi s poseganjem v ta razmerja prekoračil zakonska pooblastila in odločal o stvari, ki ne sodi v upravno pristojnost. Brezpredmetne so tudi tožbene navedbe v zvezi s tem, da tožena stranka posredno pritrjuje stališču tožeče stranke, da je carinski dolžnik v obravnavani zadevi deklarant, to je družba U.U.U. d.o.o. iz B., ker je carinski organ prijavil terjatev v stečajni postopek v stečajno maso, saj izhajajoč iz že navedenega 150. člena CZ izhaja solidarna obveznost obeh strank za plačilo carinskega dolga, prav pa ima tudi tožena stranka, da bo tožnik lahko morebitne svoje terjatve do pravne osebe v stečaju uveljavljal v stečajnem postopku.

Glede na povedano je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa ne utemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.