14. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., B. B. B., C. C., vseh iz Ž., ter Č. Č. iz Z., ki jih zastopa Odvetniška družba D., o. p. – d. n. o., V., na seji senata dne 4. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cpg 73/2003 z dne 12. 11. 2003 v zvezi s sklepoma Okrožnega sodišča v Ljubljani št. St 211/2003 z dne 9. 10. 2003 in z dne 13. 10. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 9. 10. 2003 dovolilo prodajo dela podjetja stečajnega dolžnika družbe E. E., d. o. o. – v stečaju, Š. (v nadaljevanju stečajni dolžnik), in sicer del projekta "Zbiljski gaj", ki obsega nezazidana stavbna zemljišča, nedokončana in neprodana stanovanja ter nedokončana stanovanja z vsemi pravicami in obveznostmi iz sklenjenih pogodb, za ceno tolarske protivrednosti 507.566 EUR kupcu F. F., d. d., S. (v nadaljevanju kupec), pod prodajnimi pogoji, navedenimi v osnutku pogodbe, ki je kot priloga sestavni del tega sklepa. S popravnim sklepom je sodišče popravilo nekatere parcelne številke in označbe stanovanj ter prodajne pogoje nadomestilo z novimi pogoji glede na usklajeno besedilo novega osnutka prodajne pogodbe, ki jo je sodišče vključilo kot sestavni del izpodbijanega popravnega sklepa.

2.Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi svoje odločitve zapisalo, da takšnega načina prodaje Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. – v nadaljevanju ZPPSL) ne ureja, saj v 146. členu ureja le prodajo pravne osebe kot celote. Kljub temu naj bi se za takšno prodajo odločilo, ker naj bi bil to najbolj optimalen način vnovčenja premoženja stečajnega dolžnika, saj naj bi šlo za poseben primer, ko je pretežni del nepremičnin obremenjen s hipoteko ločitvenega upnika Abanke Vipa, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju ločitveni upnik). Ločitveni upnik naj bi namreč s tem, ko je kupec prevzel njegovo terjatev, umaknil svojo terjatev iz splošne stečajne mase, s tem pa bi se doseglo boljše poplačilo navadnih upnikov. Ker naj bi kupec prevzel tudi vse pravice in obveznosti iz sklenjenih prodajnih pogodb s kupci stanovanj, naj bi tem bilo omogočeno, da na stanovanjih pridobijo lastninsko pravico, s tem pa naj ne bi dodatno obremenjevali stečajne mase. V nasprotnem primeru ločitveni upnik iz naslova ločitvene pravice v celoti ne bi mogel biti poplačan, kar bi pomenilo, da navadni upniki iz stečajne mase sploh ne bi ničesar prejeli. Poleg tega bi možnost poplačila navadnih upnikov še zmanjšal dotok novih prijavljenih terjatev drugih upnikov, saj bi stečajna upraviteljica morala odstopiti od vseh prodajnih pogodb za stanovanja, ki še niso dokončana.

3.Višje sodišče je pritožbo pritožnic zavrnilo. Prodaja dela podjetja stečajnega dolžnika, v kateri je pogodbena stranka tudi ločitveni upnik, naj bi bila v skladu z drugim odstavkom 173. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – ZIZ). V skladu s to določbo se kupec nepremičnine in zastavni upnik lahko sporazumeta, da ostane zastavna pravica na nepremičnini v veljavi tudi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu s tem, da ta prevzame toliko dolga proti temu upniku, kolikor bi mu ga pripadlo v izvršilnem postopku. Po stališču Višjega sodišča sodišče prve stopnje ni prizadelo pravic upnikov, saj naj bi ti svojo zatrjevano pravico do ločenega poplačila še vedno lahko uveljavljali iz kupnine, dosežene s prodajo nepremičnine, kar naj bi bilo predmet odločitve o glavni delitvi stečajne mase. Zato naj bi očitek o različnem obravnavanja upnikov, ki naj bi bili v enakem pravnem položaju v razmerju do stečajnega dolžnika, ne bil utemeljen.

4.Pritožnice v ustavni pritožbi navajajo, da sta sodišči kršili temeljna načela stečajnega postopka, zlasti načelo enakega obravnavanja upnikov. S takšnim načinom prodaje naj bi izgubile svojo ločitveno pravico na predmetnih nepremičninah. Ker naj bi bila višina kupnine devetkrat manjša od vrednosti prodanih nepremičnin, naj bi bile zaradi tako oblikovane stečajne mase (iz kupnine zaradi prodaje dela podjetja stečajnega dolžnika) prikrajšane. S temi navedbami zatrjujejo kršitev drugega odstavka 14. člena ter 22., 23., 25. in 33. člena Ustave.

B.

5.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnice ustavne pritožbe zato ne morejo utemeljevati s kršitvami tistih členov Ustave, ki teh pravic neposredno ne urejajo (155. člen Ustave).

6.Načelo ZPPSL o enakopravnem obravnavanju upnikov pomeni, da je treba enako obravnavati tiste upnike, ki so v razmerju do dolžnika v enakem položaju. Pritožnice ne zatrjujejo, da bi jih sodišči obravnavali drugače kot druge (navadne) upnike. Zmotno pa je tudi njihovo zatrjevanje, da bi jih sodišči morali obravnavati kot ločitvene upnike. Sodišči sta pojasnili, da pritožnice z vpisom plombe v zemljiško knjigo še niso pridobile zastavne pravice niti poplačilne pravice na spornih nepremičninah. V pravilnost te odločitve se Ustavno sodišče ne more spuščati. Zato njihova trditev, da niso v enakem pravnem položaju z drugimi (ločitvenimi) upniki in da je sodišče z izpodbijano sodno odločbo kršilo drugi odstavek 14. člena Ustave, ni izkazana. Pritožnice tudi niso utemeljile trditve o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, zato njihovih trditev v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

7.Pritožnice zmotno razumejo tudi vsebino varstva lastninske pravice, kot izhaja iz 33. člena Ustave. Kršitev pravice do zasebne lastnine bi bila podana v primeru, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na kakšno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Tega izpodbijanim sklepom ni mogoče očitati. Stališče sodišč o tem, da pritožnice niso pridobile zastavne pravice, ni v neskladju s pravico do zasebne lastnine. Neutemeljen je tudi očitek pritožnic, da so s kupčevim nakupom nepremičnin, ki so vpisane v vl. št. 784 k. o. U. v skladu z določbo 155. člena ZPPSL, izgubile svojo ločitveno pravico na teh nepremičninah. Ker ločitvene pravice niso pridobile, je tudi izgubiti niso mogle. V zvezi s tem je pritožbeno sodišče pritožnicam tudi pojasnilo, da je ugotovitev o tem, ali so pritožnice ločitveni upniki ali ne, stvar nadaljnjega postopka, od katerega je odvisna tudi pravica pritožnic do poplačila njihove terjatve iz sredstev kupnine za prodane nepremičnine.

8.Pritožnice zatrjujejo še kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, vendar teh kršitev ne izkažejo.

9.Ker torej ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožnice, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić