Jedro

Tožena stranka ni upravičena zahtevati, da tožnika, ki sta državljana BiH s prebivališčem v B.L., plačata varščino za pravdne stroške, ker tudi državljani RS v BiH niso dolžni dajati varščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo zahtevo tožene stranke, da tožeča stranka plača varščino za njene pravdne stroške. Zoper ta sklep se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, ker ni bilo dovolj raziskano dejansko stanje. Sodišče namreč ni ugotovilo, ali sta tožnika državljana BiH ali ne. Pritožba ni utemeljena. Na podlagi dosedanjih podatkov v spisu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta tožnika tujca s prebivališčem v BiH, kot je trdila tožena stranka in glede na njuno prebivališče in podatke v izpiskih iz matične knjige (A5 in A7) tudi utemeljeno sklepalo, da sta državljana BiH. Tožena stranka v pritožbi izraža le dvom, da bi bila tožnika res državljana te države, a ne navaja nobenih konkretnih trditev, niti ne ponuja dokazov o tem, da bi bila tožnika državljana druge države. Taki dvomi so po oceni sodišča druge stopnje neutemeljeni in ne zbujajo dvoma v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Tožena stranka ni upravičena zahtevati varščino za pravdne stroške, ker tudi državljani Republike Slovenije v BiH niso dolžni dajati varščine (1. tč. 1. odst. 83. čl. v času odločanja na prvi stopnji veljavnega Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, Ur.l. SFRJ št. 43/82 in 72/82). Po sporočilu Ministrstva za pravosodje o ureditvi teh vprašanj bilateralna pogodba med državama ni bila sklenjena. Zato se uporablja subsidiarno Haaška konvencija, ki jo je ratificirala takratna FLRJ - Mednarodne pogodbe, Ur.l. 6/62, kot pravna prednica obeh držav. Po 17. čl. te konvencije so državljani držav podpisnic, ki imajo svoj domicil v eni od teh držav in nastopajo kot tožniki ali intervenienti pred sodišči druge države, oproščeni plačila kakršnekoli varščine za pravdne stroške. Odločitev sodišča prve stopnje je zato tudi v materialnopravnem pogledu pravilna. Katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi storilo sodišče prve stopnje, tožena stranka v pritožbi ni pojasnila. Sodišče druge stopnje pa ob uradnem preizkusu izpodbijane določitve samo tudi ni ugotovilo nobene absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Neutemeljeno pritožbo tožene stranke je zato zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 380. čl. ZPP). Na podlagi določbe prvega odst. 498. čl. ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 so bile v tem sklepu uporabljene določbe ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90 in RS 55/92.