Jedro

Za fazo postopka odločanja o podaljšanju pripora zadošča, da iz pravnomočnega sklepa izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, zaradi katerega je mogoče odrediti pripor.

Pomanjkljiva obrazložitev utemeljenega suma storitve drugega kaznivega dejanja, zaradi katerega pripora ni mogoče odrediti, niti podaljšati, na zakonitost izpodbijanega sklepa ne more vplivati.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Vrhovno sodišče je s sodbo XI Ips 12400/2013 z dne 23. 7. 2013 razveljavilo pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 12400/2013 z dne 6. 6. 2013 o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici oziroma predlogu za izrek varnostnega ukrepa in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani s sklepom I Ks 12400/2013 z dne 24. 7. 2013 zoper obdolžena F. T. in J. T., iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ponovno podaljšal pripor zaradi očitanih 38 kaznivih dejanj maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), 4 kaznivih dejanj krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, kaznivega dejanja zlorabe znamenj za pomoč po prvem odstavku 309. člena KZ-1 in kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, v zvezi s 34. členom KZ-1. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 12400/2013 z dne 2. 8. 2013 pritožbi obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zoper pravnomočni sklep sta zagovornika obeh obdolžencev vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornik obdolženega F. T. vlaga zahtevo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve 20., 22. in 25. člena Ustave RS, zagovornik obdolženega J. T. pa zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena, v zvezi z 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlagata, da Vrhovno sodišče zahtevama ugodi in pripor zoper oba obdolženca odpravi oziroma podredno obdolženemu J. T. odredi ukrep hišnega pripora, ki naj se izvaja na naslovu ...

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da nista utemeljeni. Ugotavlja, da je bil obstoj utemeljenega suma preverjen tako v ugovornem postopku, kot tudi v fazi kazenske preiskave. Tudi sicer se je sodišče obširno opredelilo do obstoja utemeljenega suma, opisuje dolgotrajnost in številčnost groženj ter konkretne posledice na prizadete oškodovance. Sodišče je zavzelo stališče do zatrjevane izzvanosti, ki je glede na fazo postopka povsem sprejemljivo. Prav tako sodišči z ustreznimi razlogi pojasnita obstoj realne nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj in sorazmernost odrejenega ukrepa glede na težo očitanih kaznivih dejanj.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencema in njunim zagovornikom. Zagovornik obdolženega F. T. vztraja pri podani zahtevi za varstvo zakonitosti in dodaja, da se vrhovni državni tožilec vsebinsko ni opredelil do uveljavljenih kršitev.

B.

Glede kršitev, ki jih uveljavljata zagovornika obeh obdolžencev

5. Obramba v zahtevi navaja, da sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju o podaljšanju pripora ni upoštevalo napotil Vrhovnega sodišča in ni pojasnjeno v zvezi s katerimi dejanji naj bi se obdolženca maščevala uradnim osebam Inšpektorata ... (v nadaljevanju Inšpektorat). To kršitev je višje sodišče skušalo sanirati tako, da je dejanja, ki so bila storjena na škodo I. R., S. Š. in V. B., pravno opredelilo kot maščevanje uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, grožnje, ki so bile izrečene drugim uradnim osebam Inšpektorata, pa kot kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1. Po presoji obrambe ni več jasno, kaj se obdolžencema očita in za koliko posameznih kaznivih dejanj je podan utemeljen sum. Obramba opozarja, da bi se nižji sodišči glede obstoja utemeljenega suma morali konkretno opredeliti glede vsakega posameznega dejanja in ne zgolj pavšalno v nekakšnem paketu. Sklepa, v katerih nižji sodišči ne pojasnita za koliko in katera kazniva dejanja je podan utemeljen sum, sta po prepričanju obrambe neobrazložena in obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede pravne kvalifikacije očitanih kaznivih dejanj obramba obdolženega F. T. opozarja še, da se obdolžencu ne more očitati storitve 38 kaznivih dejanj maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, temveč se očitana kriminalna količina pokaže zgolj kot eno kaznivo dejanje. Takšno stališče pa potrjuje tudi obrazložitev prvostopenjskega sodišča, v delu kjer sodišče zapiše, da sta obdolženca z medsebojno usklajenimi številnimi grožnjami, žalitvami in psihičnimi pritiski, ki so se stopnjevali, povzročila prestrašenost in neprijetne občutke pri oškodovancih. Iz takšnega stališča izhaja, da je do ogrožanja osebne varnosti prišlo šele zaradi sosledja očitanih dejanj in ne zaradi vsakega posameznega dejanja.

6. V obravnavanem primeru gre ugotoviti, da prvo in drugostopenjsko sodišče zakonski znak „maščevanja zaradi dejanj, ki jih je uradna oseba opravila sama ali druga uradna oseba v okviru svojih pravic“ razumeta različno. Prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da so bile grožnje obeh obdolžencev izrečene v povezavi rušitvijo objekta na V. v Ljubljani, rušenje pa je odredil in nadzoroval gradbeni inšpektor I. R., ostali oškodovanci pa so drugače sodelovali v postopkih, povezanih z rušitvijo tega objekta. Višje sodišče pa grožnje, ki so bile usmerjene zoper druge osebe, za katere v obtožbi ni navedeno katere naloge inšpekcijskega nadzora so opravljale, pravno opredeli kot kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1. Za fazo postopka odločanju o podaljšanju pripora po presoji Vrhovnega sodišča zadošča, da iz pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora izhaja utemeljen sum, da sta obdolženca storila kaznivo dejanje maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, zaradi katerega je mogoče odrediti pripor. Zaenkrat zadošča, da iz izpodbijanih sklepov izhaja utemeljen sum, da sta obdolženca grožnje uradnim osebam Inšpektorata izrekla v povezavi z rušitvijo objekta na V. v Ljubljani, dokončna pravna opredelitev očitane kriminalne količine pa je odvisna od nadaljnjega ugotavljanja dejanskega stanja in zato prepuščena glavni obravnavi. Tudi za presojo očitka, da se celotna kriminalna količina pokaže le kot eno kaznivo dejanje po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, je potrebno predhodno ugotoviti dejansko stanje (npr. kako so posamezne grožnje medsebojno povezane, v kakšnih okoliščinah so bile izrečene). V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče dejanskega stanja ne more ugotavljati, zato bo na glavni obravnavi potrebno v zvezi s tem očitkom ugotoviti dejansko stanje in presoditi ali gre očitano kriminalno količino razumeti kot eno ali več kaznivih dejanj.

7. Obramba meni, da je v spisu zadosti podatkov, na podlagi katerih bi sodišči lahko zaključili, da sta bila obdolženca izzvana z nezakonitim ravnanjem gradbenega inšpektorja, zato bi bilo očitano dejanje treba pravno opredeliti po petem odstavku 299. člena KZ-1. Da je bilo rušenje nezakonito, je bilo ugotovljeno s pravnomočno odločbo, zato o le domnevni nezakonitosti ni mogoče govoriti, prav na tej odločbi, ki je bila izrečena za nično, pa temelji obtožnica. Glede na posledice in učinke ničnostne odločbe je nenavadno in pravno zgrešeno utemeljevanje višjega sodišča, da je bila ničnost ugotovljena iz formalnih, ne pa vsebinskih razlogov. Obdolženi F. T. je z grožnjami res pričel še preden je bila odločba, ki je predstavljala podlago za zakonito rušenje, izrečena za nično, vendar nižji sodišči spregledata, da je drugostopenjski organ že 13. 12. 2011 izdal odločbo, s katero je sklep gradbenega inšpektorja odpravil, in sicer tudi iz razloga ničnosti, ker je inšpektor odredil obdolžencu odstranitev že odstranjenega objekta. Vrsta nepravilnosti, ki so se zgodile v obravnavanem inšpekcijskem postopku, pa je razvidnih tudi iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru, iz katerega je razvidna tudi vsa kronologija nezakonitega rušenja. Nižjima sodiščema zagovornik tudi očita, da nista sledili navodilom Vrhovnega sodišča in se o izzvanosti obdolženca nista opredelili.

8. Očitkom obrambe, da se nižji sodišči nista opredelili do vprašanja, ali sta bila obdolženca izzvana z nezakonitim ravnanjem gradbenega inšpektorja, ni mogoče pritrditi. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bilo rušenje izvršeno 15. 10. 2010, obdolženca sta grožnje pošiljala v času več kot eno leto po rušenju, od 13. 12. 2011 do 5. 3. 2013, in preden je bila za odločbo, ki naj bi predstavljala zakonito podlago za rušenje, ugotovljena ničnost. Na podlagi te ugotovitve ter dolgotrajnosti in številčnosti posredovanih groženj, je sodišče zaključilo, da zaenkrat ni podlage za sklepanje o izzvanosti obdolžencev. Postopek odločanja o podaljšanju pripora je hiter postopek, ugotavljanje, ali sta bila obsojenca izzvana z nezakonitim ravnanjem uradne oseba pa terja izvedbo in presojo dokazov, čemur ta postopek ni namenjen. Zato je v tej fazi postopka mogoče pritrditi stališču nižjih sodišč, da o pravni opredelitvi dejanja po petem odstavku 299. člena KZ-1 zaenkrat ni mogoče govoriti, zagotovo pa bo na glavni obravnavi glede izzvanosti obdolžencev z nezakonitim ravnanjem uradne osebe potrebno raziskati dejansko stanje in se o nezakonitostih, ki naj bi se zgodile v obravnavanem postopku inšpekcijskega nadzora, opredeliti in pojasniti, ali so bile takšne narave, da bi pri obdolžencih lahko povzročile izzvanost. Glede kršitev, ki jih uveljavlja zagovornik obdolženega F. T. 9. V zvezi s kaznivim dejanjem krive ovadbe zagovornik obdolženega F. T. navaja, da utemeljen sum ni obrazložen, saj nižji sodišči le povzemata dokaze, iz katerih utemeljen sum izhaja, ne napravita pa vsebinske presoje zbranega dokaznega gradiva. Očitana pomanjkljivost izpodbijanega sklepa po presoji Vrhovnega sodišča na zakonitost podaljšanja pripora ne more vplivati, saj pripora zaradi utemeljenega suma storitve tega kaznivega dejanja ni mogoče odrediti, niti podaljšati.

10. Zagovornik obdolženega F. T. v zahtevi uveljavljajta, da v izpodbijanem sklepu ni izkazana ponovitvena nevarnost, niti odrejen pripor ni neogibno potreben za varnost ljudi in sorazmeren ukrep glede na nevarnost, ki jo je obdolženec s svojimi ravnanji povzročil oškodovancem. Kot subjektivno okoliščino, ki naj bi kazala na to, da bo obdolženec ponavljal kazniva dejanja, se je po prepričanju zagovornika sodišče neutemeljeno oprlo na ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke, ki je zapisal, da obdolženec zaradi paranoidne motnje svojega vedenja spontano ne bo mogel spremeniti ter bo vzorec obnašanja ponavljal. Zagovornik poudarja, da je bila naloga izvedenca ugotoviti le, ali je bil obdolženec v času storitve očitanih kaznivih dejanj prišteven. Tudi kolikor takšno ugotovitev izvedenca štejemo kot okoliščino, ki kaže, da bo obdolženec nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, je po presoji zagovornika potrebno šteti, da pripor v obravnavanem primeru ne more predstavljati sorazmernega ukrepa, ki bi bil neogibno potreben za varnost ljudi. Življenje oškodovancev ni bilo ogroženo, šlo je le za verbalne delikte, obdolženec pa jih ni niti poskušal uresničiti in kot take ne odtehtajo posega v osebno svobodo obdolženca. Glede na stališče višjega sodišča, ni več jasno za koliko in katera kazniva dejanja obstaja utemeljen sum, zato je tudi nedopustno utemeljevanje ponovitvene nevarnosti z velikim številom očitanih kaznivih dejanj. Obdolžencu bi bilo mogoče preprečiti nadaljnje izvrševanje kaznivih dejanj že z blokado oškodovančevih poštnih predalov, tako da obsojenčevih elektronskih sporočil ne bi več prejemali. Tudi sicer je ponovitveno nevarnost mogoče preprečiti že z milejšim ukrepom. Če bi obdolženec na prostosti oškodovancem ponovno pošiljal elektronska sporočila, bi bilo dejanje takoj odkrito, ogroženost oškodovancev se s tem ne bi povečala, zoper obdolženca pa bi bilo mogoče takoj odrediti pripor. Tudi sicer obdolženec do sedaj še ni bil kaznovan, živi v urejenih družinskih razmerah, je preskrbljen, očitano specifično kaznivo dejanje izvira iz enega dogodka, obdolženec se sedaj zaveda spornosti svojih dejanj, pripor pa je že do sedaj nanj vplival tako, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. 11. Subjektivne okoliščine, ki kažejo, da bo obdolženec ponavljal kazniva dejanja, ki se mu očitajo v obtožnici, sodišče lahko ugotavlja na različne načine. Ni izključena možnost, da bi takšne okoliščine sodišče zaznalo v izvedenskem mnenju, ki je bilo prvenstveno namenjeno ugotavljanju obdolženčeve prištevnosti v času storitve očitanega kaznivega dejanja. Prav tako ni mogoče pritrditi navedbam zagovornika, da se pripor v obravnavanem primeru ne pokaže kot sorazmeren ukrep glede na težo očitanih kaznivih dejanj. Ne glede na stališče višjega sodišča, ki opozori na razmejitev med kaznivim dejanjem grožnje po 135. členu KZ-1 in kaznivim dejanjem maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, gre zaključiti, da se očitana kriminalna količina obsojencu ni zmanjšala. Dokončna pravna opredelitev očitanih dejanj bo sicer prepuščena glavni obravnavi, v tej fazi postopka pa je na ravni utemeljenega suma izkazano, da je zoper določene uradne osebe Inšpektorata obdolženec storil kazniva dejanja maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen od enega do petih let zapora. Z izrekanjem groženj se je obdolženec maščeval uradnim osebam Inšpektorata, ki so sodelovale v postopku inšpekcijskega nadzora. Izrečene grožnje, ki so v obtožnici za obdolženega F. T. konkretizirane na osmih straneh, gre razumeti kot ravnanje, s katerimi je obdolženec ogrozil osebno varnost in življenje uradnih oseb, zaradi katerih so se uradne osebe čutile ogrožene, prestrašene in šokirane. V obravnavanem primeru je prav iz vsebine izrečenih groženj mogoče zaključiti, da je pripor zoper obdolženca zaenkrat sorazmeren ukrep. Glede na količino izrečenih groženj, obdolženčevo vztrajnost pri izrekanju le-teh in ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke, ni mogoče zaključiti, da se bo obdolženec na prostosti zmožen vzdržati nadaljnjih ponavljanj kaznivih dejanj.

Glede kršitev, ki jih uveljavlja zagovornik obdolženega J. T. 12. Zagovornik obdolženega J. T. navaja, da grožnje, poslane po elektronski pošti ali izrečene preko telefona, lahko povzročijo neprijetne občutke, strah ali občutek ogroženosti, nikakor pa ne dosežejo tiste stopnje, da bi lahko govorili že o ogroženosti življenja ali osebni varnosti ljudi. Kaznivo dejanje po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 predpostavlja, da je bilo takšno dejanje tudi v resnici storjeno, ne zgolj zagroženo.

13. Na ta očitek obrambe je Vrhovno sodišče odgovorilo že v sklepu XI Ips 12400/2013 z dne 23. 7. 2013 in zavzelo stališče, da so grožnje, ki so zajete v obtožnici, vsekakor takšne narave, da sta obdolženca z njimi ogrozila osebno varnost uradnih oseb. Dejanja, ki se očitajo obdolžencu, se v konkretnem primeru pokažejo le kot način izvršitve maščevanja, ki se lahko izvaja v različnih oblikah, v konkretnem primeru z izvajanjem psihičnega pritiska, groženj in ustrahovanjem uslužbencev inšpektorata, ki so sodelovali v postopku upravnega inšpekcijskega nadzora.

14. Iz podobnih razlogov kot zagovornik obdolženega F. T., tudi zagovornik J. T. utemeljuje, da odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi, da ponovitvena nevarnost pri obdolženem J. T. ni podana, pripor pa je tudi nesorazmeren ukrep glede na očitano kriminalno količino. Obdolženec bi moral biti deležen zdravljenja, ne pa omejitve prostosti v obliki pripora. V vsem tem času izrečenih groženj ni poskušal niti uresničiti, od kar pa je v priporu je obdolženec prenehal tudi z grožnjami. Že s hišnim priporom, ki bi se izvajal na domu njegove mame, ki bi zanj ustrezno skrbela, bi bilo mogoče preprečiti ponavljanje kaznivih dejanj.

15. Glede nesorazmernosti in neogibne potrebnosti pripora se Vrhovno sodišče sklicuje na razloge, ki jo je podalo za obdolženega F. T. Ponovitvena nevarnost za obdolženega J. T. pa temelji tudi na ugotovitvi izvedenca, da bi se obdolženec ob napredovanih občutkih osebne ogroženosti lahko začel braniti, kar bi objektivno pomenilo ogrožanje okolice in predstavlja še dodatno okoliščino, ki kaže na njegovo ponovitveno nevarnost. Obdolženec pripor prestaja v ..., kjer je tudi deležen ustrezne zdravstvene oskrbe, zato se tudi očitki zagovornika obdolženega F. T. izkažejo za neutemeljene.

16. Ker kršitve, na katere se sklicujeta zagovornika obeh obdolžencev, niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP njuni zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni.

17. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.