Jedro

Sodišče druge stopnje se pridružuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je tožnik s svojimi verbalnimi žaljivkami toženca izzval do te mere, da je povzročil njegovo reakcijo, dodaja pa, da je bila toženčeva reakcija, glede na okoliščine primera, sicer pretirana in vredna obsojanja.

Sodišče prve stopnje je ocenilo tožnikovo soodgovornost v višini 10 %, s čemer se pritožbeno sodišče, upoštevaje vse dejanske ugotovitve, posebej dejstvo, da je tožnik izzval napad, ne strinja in ocenjuje, da je tožnik soprispeval k nastanku škode v višini 30 %.

Izrek

Pritožbama tožeče in pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 2.260,00 EUR nadomesti z zneskom 2.142,00 (dva tisoč sto dvainštirideset 00/100) EUR, v stroškovni odločitvi, to je v II. točki izreka, pa se znesek 985,40 EUR nadomesti z zneskom 1.051,81(tisoč enainpetdeset 81/100) EUR.

Sicer se pritožbe zavrnejo in se v nespremenjenem, a še izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je za škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku z dne 11. 2. 2008, od toženca zahteval odškodnino v višini 9.500,00 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku deloma ugodilo in tožencu naložilo v plačilo 2.260,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2009 do plačila, v presežku in v obrestnem delu za čas od 11. 2. 2008 do 16. 7. 2009 tožbeni zahtevek zavrnilo, tožnika pa zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov toženca.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Toženec izpodbija sodbo le delno in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je sodišče tožniku previsoko odmerilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter zaradi prestanega strahu, povsem neutemeljeno pa mu je priznalo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo tožniku na račun telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem priznati le odškodnino v znesku 500,00 EUR, na račun prestanega strahu pa 100,00 EUR. Povsem zmotno je sodišče prve stopnje ugotovilo soodgovornost tožnika za nastalo škodo. Glede na okoliščine primera je tožnik zaradi svojega obnašanja soodgovoren za nastalo škodo v višini najmanj 40%.

4. Tožnik uveljavlja vse tri z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Glede temelja tožbenega zahtevka meni, da ni podlage za njegovo 10 % soodgovornost, saj je bil tožnik v kazenskem postopku spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja in ne gre zaključiti, da je tožnik karkoli prispeval k nastanku škodnega dogodka. Tožnik graja tudi višino prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin, prestanega strahu, duševnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, duševnih bolečin zaradi prizadetosti njegove osebne integritete oziroma časti in dobrega imena in pri tem izpostavlja ugotovitve obeh izvedencev.

5. Sodišče prve stopnje je po pisnem opozorilu tožnika s sklepom o popravi sodbe z dne 21. 3. 2011, zaradi napake pri računanju, popravilo sodbo v II. točki izreka, to je glede stroškov pravdnega postopka.

6. Zoper navedeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov in zgolj iz previdnosti pritožil tožnik, da ne bi odločitev sodišča glede pravdnih stroškov postala pravnomočna.

7. Pritožbi tožnika sta delno utemeljeni, enako pritožba toženca.

8. Pritožbeno sodišče je upoštevaje 2. odst. 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

O temelju odškodninske odgovornosti:

9. Toženec je bil v kazenskem postopku pravnomočno obsojen za storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Glede na dejstvo, da temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Toženec je v postopku ugovarjal, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo, saj je toženca in njegovo družbo verbalno izzival in s tem žalil, tožnik pa je zatrjeval, da ni podlage za njegovo soodgovornost. 10. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o tožnikovi soodgovornosti oprlo na določbo 3. odst. 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ), čemur je pritrditi tudi na pritožbeni stopnji.

11. Glede na toženčeve navedbe in njegovo izpoved, ter izpoved zaslišanih prič B. F. in V. E., se je tožnik v večernih urah na parkirišču pred gostinskim lokalom, potem ko se je z avtomobilom nekajkrat zapeljal okrog svoje parcele ter očitno jezen na goste lokala, ki večkrat parkirajo na njegovi zemlji, približal tožencu in njegovi družbi. Pričel jih je zmerjati in jih je žalil. Žaljivke, ki jih je sodišče prve stopnje v sodbi neposredno povzelo (str.3), je tožnik podkrepil s fizičnim napadom na B. F., a se je ta uspel še pravočasno umakniti, nakar pa je tožnika večkrat udaril toženec in ga poškodoval. Sodišče druge stopnje se pridružuje zaključkom prvostopenjskega sodišče, da je tožnik s svojimi verbalnimi žaljivkami toženca izzval do te mere, da je povzročil njegovo reakcijo, dodaja pa, da je bila toženčeva reakcija, glede na okoliščine primera, sicer pretirana in vredna obsojanja. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča toženec tožnika brez njegovega povoda v obliki žalitev in fizičnega napada na B. F., ne bi udaril, saj glede na v postopku ugotovljena dejstva, pri tožencu ni najti (kakšnega) drugega motiva za fizični napad na starejšo osebo - tožnika. Tožnik je v pritožbi mnenja, da za nastalo škodo ni soodgovoren, toženec pa meni, da je tožnik soodgovoren najmanj v višini 40 %. Sodišče prve stopnje je ocenilo tožnikovo soodgovornost v višini 10 %, s čemer se pritožbeno sodišče, upoštevaje vse dejanske ugotovitve, posebej dejstvo, da je tožnik izzval napad, ne strinja in ocenjuje, da je tožnik soprispeval k nastanku škode v višini 30 %.

12. Glede na deljeno odgovornost pravdnih strank za nastanek škodnega dogodka v razmerju 30 % (soprispevek tožnika) : 70 % (soprispeval toženec), je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu spremeniti (5. alineja 358. člena ZPP).

O višini odškodninskega zahtevka:

13. Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravno podlago za odmero pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo uporabilo določbi 179. in 182. člena OZ.

14. Tožnik je v škodnem dogodku, kot izhaja iz izvedenskih mnenj izvedencev medicinske stroke dr. B. V. in dr. C. V., in katerih zaključke povzema sodišče prve stopnje v sodbi, utrpel udarnino nosu, stanje po udarcu glave, leve strani čela in temena ter nateg vratnih mišic levo, odlom dela zobne krone leve zgornje dvojke brez poškodbe zobnega živca ter delni odlom krone zoba levega zgornjega podočnika brez poškodbe zobnega živca.

15. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je potrebno upoštevati: načelo individualizacije, ki zahteva določitev denarne odškodnine glede na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja. Višina prisojene odškodnine predstavlja nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (179. in 182. člen OZ); in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te dobrine, pa tudi to, da se ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

16. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je bila tožniku prisojena odškodnina v višini 950,00 EUR. Zoper višino priznane odškodnine se pritožujeta obe pravdni stranki. Materialnopravni preizkus pravilnosti odmerjene odškodnine iz tega naslova pokaže, da je sodišče prve stopnje odmerilo prenizko odškodnino. V izogib ponavljanju vseh ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskih mnenjih v postopek pritegnjenih izvedencev medicinske stroke (ki jih pravdni stranki v zvezi s težo, intenzivnostjo in trajanjem telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem nista izpodbijali), je pritožbeno sodišče mnenja, da je pri odmeri pravične odškodnine bistven in odločilen zaključek izvedenca V., da so tožnikove bolečine preko pojemajočega tipa prešle v lahke fizične bolečine, ki pa so trajna posledica poškodbe. Tako bo tožnik do konca življenja živel z vsakodnevnimi lahkimi telesnimi bolečinami (tožnik je letnik 1948). Tožnikove fizične bolečine res niso bile hude (skupaj 7 dni - telesne bolečine srednje in lažje intenzitete), bodo pa tožnika spremljale še celo življenje, neugodnosti med zdravljenjem pa niso bile dolgotrajne niti zelo intenzivne. Po sodišču prve stopnje ugotovljene poškodbe ter z njihovim zdravljenjem zvezane bolečine in neprijetnosti, tako utemeljujejo zvišanje prisojene odškodnine z 950,00 EUR na 1.500,00 EUR. Pritožbi tožnika je zato potrebno delno ugoditi in sodbo sodišča v tem delu spremeniti, pritožbo toženca pa zavrniti.

17. Pritožnika grajata tudi višino priznane odškodnine iz naslova prestanega strahu (500,00 EUR). Tožnik je opozoril, da je že pred škodnim dogodkom prebolel infarkt, zato ga je za zdravje še toliko bolj skrbelo, sploh ko je v prsih občutil zbadajočo bolečino. Toženec pa je menil, da je prisojena odškodnina previsoka in bi tožniku šlo le 100,00 EUR. Glede na izvedenčeve ugotovitve, ki jih pravdni stranki nista grajali, in mnenje sodišča prve stopnje, ki ga je sprejeti tudi na pritožbeni stopnji, da strah ni bil posebej dolgotrajen, niti izrazito intenziven (kratkotrajen primarni strah, nekaj dni strah kakšne poškodbe je utrpel), je zaključiti, da so bila pri odmeri merila iz 179. člena OZ ustrezno uporabljena in odškodnina prisojena v skladu s sodno prakso. V tem delu se pritožbi obeh strank zavrneta.

18. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za kar je bilo tožniku priznanih 750,00 EUR, je bila odmerjena skladno s citiranimi materialnopravnimi določbami in sodno prakso. Tožnik je navedel, da ga poškodba zob moti pri hranjenju in in pri govorjenju, zato trpi duševne bolečine in jih bo trpel tudi v bodoče. Pritožbeno sodišče je mnenja, da so se življenjske aktivnosti tožnika zaradi poškodbe zob, upoštevaje izvedensko mnenje, ki ga pravdni stranki nista grajali, resda zmanjšale, vendar ne gre spregledati pomembnih dejstev, da je bil tožnik v času nezgode star 62 let, da je imel težave z zobmi že pred dogodkom in si je že pred škodnim dogodkom zdravil poškodovan zob. Dodati pa je, da se v situaciji na katero opozarja izvedenec V. v svojem mnenju, da je tožnikova zmanjšana življenjska aktivnost zaradi zloma zob le začasne narave, dokler se ne bo izvršila kompleksna stomatološka protetična rehabilitacija, le izjemoma prizna odškodnina. Prisojen znesek 750,00 EUR tako predstavlja pravično denarno odškodnino, zato je potrebno pritožbo tožnika v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.

19. Iz naslova duševnih bolečin zaradi prizadete osebne integritete oz. razžalitve dobrega imena in časti, je bilo tožniku prisojenih 200,00 EUR. Zoper odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik je mnenja, da ga je toženec povsem po nepotrebnem, brez kakršnega koli razloga napadel, ga telesno poškodoval in ga osramotil. Počuti se ponižanega, o dogodku krožijo številne govorice in marsikdo ga o tem sprašuje. Dodal je, da se toženec hvali, da je pretepel starega človeka. Tožnik pa je mnenja, da je potrebno v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti, saj je tožnik tisti, ki se je brez potrebe in razloga vmešal v toženčevo družbo, slednjo grobo žalil in fizično napadel. Tožnikova navedba, da se toženec hvali, da je pretepel starega človeka, predstavlja pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje ne sme in ne more upoštevati, saj tožnik ni navedel niti dokazal, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogel zatrjevati že v postopku na prvi stopnji, in sicer pravočasno do konca prvega naroka (286. in 337. člen ZPP).

20. Okoliščine primera o katerih je zaključiti po izvedbi vseh dokazov, in sicer da je tožnik pristopil k toženčevi družbi, da jih je prvi verbalno in fizično napadel, v posledici česar je sprožil toženčevo reakcijo, ki je bila sicer pretirana in vredna obsojanja, da je bil s strani toženca pretepen, zaradi česar ga je sram, da ga ljudje v domačem kraju o tem dogodku sprašujejo, kaj in zakaj se je zgodilo, in kar mu povzroča duševne bolečine, narekujejo, da je tožniku priznati odškodnino iz naslova razžalitve dobrega imena in časti. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča v zadostni meri in pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine. Tako je zaključiti, da je prisojena odškodnina v višini 200,00 EUR posledica konkretizacije in individualizacije škodnega dogodka, ob tem pa je bil upoštevan tudi kriterij primerljivosti. V tem delu je potrebno pritožbi pravdnih strank zavrniti.

21. Glede na vse spredaj navedeno je torej pritožbeno sodišče zvišalo tožniku prisojeni znesek odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem za 550,00 EUR, v tem obsegu njegovim pritožbam ugodilo, pritožbo tožene stranke pa kot neutemeljeno zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

22. Upoštevajoč ugotovljeno deljeno odgovornost za nastanek škode (30 % odgovornost tožnika, 70 % odgovornost toženca) in skupaj prisojeno odškodnino v višini 3.060,00 EUR (za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 1.500,00 EUR, za strah 500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 750,00 EUR, za razžalitev dobrega imena in časti 200,00 EUR, za materialne stroške 110 EUR), je dolžan toženec iz naslova nepremoženjske škode plačati tožniku odškodnino v višini 2.142,00 EUR. Na podlagi obrazloženega je potrebno sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeniti in dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižati za 118,00 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

23. Posledično, zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi stroškovno odločitev (2. točka 165. člena ZPP). Ker odmera pravdnih stroškov po sodišču prve stopnje ni bila pritožbeno izpodbijana, temelji pa na pravilni uporabi materialnega prava, pritožbeno sodišče ugotavlja, da kolikor bi tožeča oz. tožena stranka v celoti uspeli v postopku, bi šlo tožeči 3.420,01 EUR, toženi pa 2.353,80 EUR pravdnih stroškov. Upoštevaje njun uspeh (tožnik: 22,55 %, toženec: 77,45 %), znašajo stroški tožeče stranke 771,21 EUR, stroški tožene stranke pa 1.823,00 EUR. Po opravljenem pobotu je ugotoviti, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 1.051,81 EUR pravdnih stroškov.

24. O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo v skladu z 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 2. odst. 154. člena ZPP. Ker sta pravdni stranki s svojima pritožbama delno uspeli, sta dolžni nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.