Jedro

Tožnik ne more uspeti z argumentom, da bi morala tudi toženka pri določitvi kriterijev razvrstitve podjetij po velikosti uporabiti ravno merila, ki jih v 55. členu določa ZGD-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima sklepoma1 je toženka zavrnila tožnikovi vlogi, s katerima se je ta prijavil na Javni razpis z oznako P7-2 2020 COVID MIKROKREDITI 2020, 2021 (Uradni list RS, št. 139/2020; v nadaljevanju Javni razpis). Vlogi je zavrnila iz razloga, ker tožnik ni izpolnjeval vseh pogojev Javnega razpisa, določenih v točki 4.1 z naslovom Splošni pogoji kandidiranja, tj. da bi imel status mikro, malega ali srednje velikega podjetja. Število zaposlenih pri tožniku je namreč presegalo prag 250 zaposlenih (v letu 2019 429 zaposlenih), določen v Prilogi I Uredbe Komisije (ES), št. 651/2014 z dne 17. 6. 2014, s čimer se je tožnik uvrščal med velika podjetja.

2. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in smiselno navaja, da je ta nepravilno uporabila materialno pravo in posledično sprejela napačno odločitev. Ob tem, da je imel v letu 2019 5.000.000 EUR aktive, 9.800.000 EUR prihodkov in 429 zaposlenih, se v skladu s 55. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) ne more uvrščati med velika podjetja. Odločitev toženke je posledično napačna. Sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi.

3. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, ki jih je navedla že v izpodbijanih sklepih. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov tega upravnega spora.

_K I. točki izreka:_

4. Tožba ni utemeljena.

5. Predmet tega upravnega spora je toženkina odločitev o zavrnitvi tožnikovih vlog, s katerima se je ta prijavil na Javni razpis.

6. Upoštevaje izpodbijana sklepa in tožbene navedbe med strankama tega postopka ni sporno, da se je tožnik na Javni razpis prijavil s projektom „...“, ki naj bi se financiral z mikrokreditom v višini 25.000,00 EUR in ostalimi viri v isti višini. Med strankama ni sporno niti, da je imel tožnik v letu 2019 zaposlenih 429 oseb; sporno pa je vprašanje, ali je tožnik ustrezal kriterijem Javnega razpisa, tj. da ima status mikro, malega ali srednje velikega podjetja, oziroma natančneje pravno vprašanje, ali bi morala toženka pri presoji tožnikove vloge upoštevati opredelitev podjetja oziroma družbe iz 55. člena ZGD-1. 7. Javni razpis je pogoje za kandidiranje določil v 4. točki, pri čemer je pod točko 4.1 (Splošni pogoji kandidiranja) določil tudi, da mora imeti prijavitelj2 – za uspešno kandidiranje na javnem razpisu – status mikro, malega ali srednje velikega podjetja. Za njihovo razvrstitev je Javni razpis v drugem odstavku točke 4.1 določil, da se za opredelitev velikosti v mikro, malo ali srednje veliko podjetje upoštevajo določila iz Priloge I Uredbe Komisije (ES), št. 651/2014 z dne 17. 6. 2014 (v nadaljevanju Priloga Uredbe).

8. Prvi odstavek 2. člena Priloge Uredbe določa, da kategorijo mikro, malih in srednjih podjetij (v nadaljnjem besedilu tudi MSP) sestavljajo podjetja, ki imajo manj kot 250 zaposlenih ter letni promet, ki ne presega 50 milijonov EUR in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 43 milijonov EUR.3

9. Upoštevaje dejstvo, da je imel tožnik v letu 2019 zaposlenih 429 oseb, in navedeno pravno podlago, je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev toženke, da je tožnikovi predmetni vlogi zavrnila, saj ta ni izpolnjeval vseh pogojev Javnega razpisa, in sicer ni imel statusa mikro, malega ali srednje velikega podjetja. Ker je njegovo število zaposlenih v letu 2019 presegalo število 250 oseb4, na podlagi prvega odstavka 2. člena Priloge Uredbe ni ustrezal kriterijem mikro, malega ali srednje velikega podjetja.

10. Napačno je naziranje tožnika, da bi morala toženka pri opredelitvi velikosti njegovega podjetja uporabiti 55. člen ZGD-1, v skladu s katerim naj bi imel – glede na dejansko stanje – status srednjega podjetja, posledično pa bi moralo tudi biti ugodeno tudi njegovi vlogi za odobritev mikrokredita.5

11. Za takšen zaključek v določbi 55. člena ZGD-1 namreč ni pravne podlage, saj ta izrecno določa, da se razvrščanje družb na mikro, majhne, srednje in velike opravi (zgolj) za potrebe tega zakona, natančneje zaradi uporabe pravil poglavja o poslovnih knjigah in letnem poročilu6. Tako tožnik ne more uspeti z argumentom, da bi morala tudi toženka pri določitvi kriterijev razvrstitve podjetij po velikosti uporabiti ravno merila, ki jih v 55. členu določa ZGD-1. Posledično pa se je slednja lahko v Javnem razpisu sklicevala na določbe Priloge Uredbe, pri čemer se sama Uredba (med drugim) uporablja ravno za pomoč za MSP v obliki pomoči za naložbe, pomoči za tekoče poslovanje in pomoči za dostop do finančnih sredstev za MSP (alineja (b) prvega odstavka 1. člena Uredbe). Nenazadnje pa je bil sporni pogoj določen jasno in udeležencem Javnega razpisa ni onemogočal enake obravnave.

12. Po navedenem je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni bilo sporno. Tožnik je tožbo vložil izključno zaradi napačne uporabe materialnega prava, v okviru česar je zatrjeval, da bi morala toženka pri razvrstitvi njegovega podjetja po velikosti uporabiti določbo 55. člena ZGD-1 in ne določbe Priloge Uredbe.

**_K II. točki izreka:_**

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Izpodbijana sklepa imata identično vsebino in se nanašata na dve identični vlogi za odobritev mikrokredita, ki ju je tožnik vložil na e-portalu toženke dne 16. 10. 2020 ob 11:24 in 11:34 uri. 2 Bodisi samostojni podjetnik bodisi pravna oseba, organizirana kot gospodarska družba ali zadruga z omejeno odgovornostjo. 3 Nadalje drugi odstavek tega člena še določa, da se v kategoriji MSP malo podjetje opredeljuje kot tisto, ki ima manj kot 50 zaposlenih in ima letni promet in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 10 milijonov EUR. Tretji odstavek tega člena pa, da v kategoriji MSP se mikro podjetje opredeljuje kot tisto, ki ima manj kot 10 zaposlenih in ima letni promet in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 2 milijonov EUR. 4 Da bi bila številka zaposlenih v letu 2020 nižja tožnik niti ni zatrjeval. 5 Z navedenim tožbenim ugovorom tožnik dejansko zatrjuje nezakonitost spornega pogoja iz Javnega razpisa, tj. določbe, da se za opredelitev velikosti podjetja uporabijo določila Priloge Uredbe. 6 Posamezne določbe navedenega poglavja namreč za majhne družbe, v nekaterih primerih pa tudi za srednje družbe, dovoljujejo določene poenostavitve.